Vojaki na smučeh: spominska veleslalomska tekma na Mangartu

Ameriški vojaki so na Mangartu junija 1945 priredili eno prvih smučarskih tekem v povojni Evropi
.

Objavljeno
06. junij 2011 01.20
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin
»Poglejte tega – smuča, kakor bi služil v mornarici, ne pa v gorski enoti,« je za salvo smeha poskrbel slovenski vojak tam pod špico Mangarta, ko je opazil vidno prestrašenega sotrpina, kako je zadržano premagoval strmo progo.

Kričeče barve smučarskih vratc in novejša merilna naprava so bile edino, kar je opozarjalo na sodobne čase, vse drugo je bilo na las podobno življenju izpred 66 let, ko so ameriški vojaki na istem mestu pripravili eno prvih smučarskih tekem v povojni Evropi.

Sobotna spominska tekma na Mangartu je za trenutek ustavila čas in nas opomnila na pomembno poglavje ameriške in slovenske zgodovine ter zgodovine alpskega smučanja. Pripadniki ameriške 10. gorske divizije so tekmo na južnem pobočju Mangarta pripravili 3. junija 1945. Če že vojna vihra, ki je dodobra pretresla staro celino, ni bila ravno naključje, pa so se dogodki na Bovškem zanimivo postavljali na svoje mesto.

Naključje je hotelo, da so po jugoslovanski osvoboditvi Trsta in posledično začrtani Morganovi liniji pod slovenske Alpe prikorakali ravno pripadniki omenjene divizije iz Kolorada, ameriške zvezne države na jugu Skalnega gorovja, kjer snega nikoli ne manjka. Tako ni bilo naključje, da je divizijo sestavljala tudi smetana takratnega ameriškega alpskega smučanja, naključje pa je hotelo, da je od Bovca do Trbiža čez Predel kot kurir na motorju odvihral Karl Stingl. Čeprav je bilo poletje pred vrati, je pod Mangartom opazil snežne zaplate in po vrnitvi v Bovec najverjetneje prav on poveljnikom predlagal pripravo smučarske tekme.

Američani so izziv vzeli zares. Na startu se je zbralo kar 76 tekmovalcev, približno 500 vojakov pa je ob progi spremljalo dogajanje. Proga je bila daljša od minute na zelo strmem mangartskem melišču. V cilj je srečno prismučalo zgolj 25 vojakov. »Ne morem si predstavljati, kako težko je bilo to tekmovanje za fante v tistih časih, ko je bila oprema težja kot vojak sam. Že moja izkušnja je bila dovolj utrujajoča, pa je proga bistveno krajša od originalne,« se je na cilju zadihan čudil Ryan Brock iz Kolorada, vojak in uslužbenec ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, ko je opravil svojo dolžnost. »Sem pa vseeno neznansko počaščen, da sem lahko sodeloval v prvi spominski tekmi. Danes smo namreč pisali zgodovino,« je dodal, ko je ves čas pogovora spoštljivo zrl v goro pred seboj.

Ponosni potomci 
ameriških vojakov

Pred 66 leti je bil mangartski zmagovalec narednik Walter Pranger, Švicar, ki je leta 1936 emigriral v ZDA. Svoje ime je športu pustil že v rodni domovini, medtem ko ga smučarska zgodovina pozna tudi kot prvega svetovnega prvaka v smuku iz leta 1931. Leta 1948 je postal celo vodja ameriške olimpijske smučarske ekipe. Še isti mesec leta 1945 je slavil tudi v kombinaciji na vseameriškem tekmovanju na avstrijskem Velikem Kleku, ki je bilo hkrati z mangartsko tekmo sploh prvo pravo merjenje moči ameriških alpskih smučarjev v Evropi po žalostnih zapletih na olimpijskih igrah leta 1938 v Berlinu.

»Možje, ki so se tukaj borili, so bili ob prihodu domov močno ganjeni zaradi vsega, kar so videli. Številni ameriški veterani so se vrnili sem, da bi se srečali s prijatelji, obiskali stare kraje, kjer so nekoč živeli in služili, ter se spominjali tistega davnega obdobja iz svojega življenja. Velikokrat rad poudarim, da je javna diplomacija ena temeljnih vrednot našega veleposlaništva. Prepričan pa sem, da imajo medčloveški odnosi trajnejši učinek kot medvladno sodelovanje,« je menil ameriški veleposlanik Joseph Adamo Mussomeli.

Progo na Mangartu je zakoličil prav prej omenjeni Karl Stingl, Čeh iz nemško govoreče družine, ki je kot 15-letni fantič s trebuhom za kruhom prečkal ocean in nato postal ameriški vojak. Dopolnil je 88 pomladi in še vedno živi v bližini Seattla. Zdravje mu je preprečilo, da bi se po dolgih desetletjih vrnil pod alpskega očaka, zato pa je ta čast pripadla njegovi hčeri Sandy Stingl in njeni družini.

»Ooooh, yeaaaah,« je v hollywoodskem slogu odgovorila, ko smo jo povprašali, ali oče še kdaj omeni svojo izkušnjo pod Mangartom: »Da bi ga videli, kako je bil vesel in ponosen, ko je slišal, da bodo po tolikih letih na istem mestu organizirali spominsko tekmo. Komaj čakam, da mu bomo lahko pokazali fotografije. Zame in za družino je to izjemna čast, da smo tukaj, prepričana sem, da so tudi drugi veterani v Denverju zelo ponosni.«

Lynn Phillips je ena izmed potomcev ameriškega vojaka, ki je služil v vojaški suknji na Bovškem. Potem ko je nismo vprašali, kako lepa se ji zdi Slovenija in ali je že bila na Bledu, so iz nje dobro minuto vreli presežniki na naš račun, nato pa je vendarle prešla k bistvu: »Pravzaprav niti ne vem, ali je oče res tekmoval. V zapisih sem odkrila, da vojak s priimkom Phillips ni končal tekme, mogoče je bil to prav on. Ne glede na to sem vzhičena, da sem lahko tukaj. To je izkušnja, ki se ti lahko zgodi samo enkrat v življenju. Prva spominska tekma je namreč zgolj ena.«

Obujeno iz pozabe

Američani so zapise o tekmi ohranili, vendar so nanjo pozabili, medtem ko Slovenci o njej pravzaprav nikoli sploh nismo kaj dosti vedeli. Šele pred 15 leti jo je po naključju odkril brigadir Janez Kavar, ko je kot slovenski obrambni ataše obiskal smučarski muzej v Koloradu. Pritegnila ga je fotografija Mateje Svet, ki je v Vailu leta 1989 osvojila slalomsko zlato na svetovnem prvenstvu, pri tem pa je opazil tudi fotografijo gore, ki jo je takoj prepoznal.

V knjigi Vojaki na smučeh je zasledil še druge fotografije Mangarta in prispevek v divizijskem glasilu z opisom tekme. »To je eden najsrečnejši dni v mojem življenju,« je dejal upokojeni brigadir in predsednik Združenja vojaških gornikov Slovenije ter zgodovinar. Kot pobudnik spominske tekme, ki jo je sicer izpeljala bovška občina, želi dati dogodku dodaten pomen: »Zelo bi bili veseli, če bi tekma postala tradicionalna. Mangartska tekma in partizanska tekma iz januarja 1945 v Cerknem sta namreč dragulja ne samo v slovenski, ampak v svetovni smučarski zgodovini. Dogodka svet premalo pozna, zato bi lahko naredili še več za njuno prepoznavnost. V tistih časih so namreč smučarske tekme organizirali samo na slovenskih tleh.«

V soboto je spomine tik pod Mangartom na svoj način obujalo 57 tekmovalcev, čeprav na približno trikrat krajši progi. Izziv zaradi tega ni bil nič kaj manjši, je lahko spoznal vsak, ki je prisopihal do starta. Strm teren in mehak sneg, ki je že zdavnaj izgubil belino, sta bila dovolj velik zalogaj tudi za najbolj izkušene. Mangart, ta betežni starček, ki ves svoj obstoj posluša narodnostna prerekanja na stičišču slovanskih, romanskih in germanskih kultur, si za dogodek ni odkril meglene čepice, a je vseeno dopustil veselo druženje z nekaj tekmovalnega naboja.

Prijavilo se je 19 ekip iz ZDA, Italije, Nemčije in Slovenije, nastopajoči pa so ravnali po nekoliko prirejenih pravilih. Trojica se je po pobočju spustila hkrati, štel je povprečni čas med prvim in zadnjim v cilju, končni zmagovalec pa je postala ekipa, ki se je najbolj približala povprečnemu času vseh nastopajočih. Zmaga je ostala doma, saj so slavili predstavniki bovške postaje gorskih reševalcev.

»Na simbolični ravni ima to tekmovanje veliko težo, hkrati pa je pomembno za ožje Bovško in preostalo Slovenijo. Tekmo moramo obdržati in privabiti še več držav, da bi tekmovale na gori, ki že tako simbolizira združevanje na tromeji,« je dejal bovški župan Danijel Krivec. Renato Petrič, kontraadmiral in namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske, je pohvalil prizadevanje, da bi tekma odslej postala tradicionalna: »Izkopali smo jo iz pozabe in takoj videli, da prinaša veliko pozitivnega. Mangart ima simboliko treh različnih kultur, čeprav Američani takrat tega niti niso vedeli.«