Tiskane izdaje
Čez dve leti, ko bo končan projekt SloWolf, ki se uradno imenuje Varstvo in spremljanje varstvenega statusa populacije volka (Canis lupus) v Sloveniji (2010–2013), bo znanih precej več dejstev o desetih do dvanajstih volčjih tropih, ki jih imamo v Sloveniji. »Ob začetku projekta sta bili poznavanje volkov v Sloveniji in tudi razumevanje problematike škod zaradi njihovih napadov na drobnico precej slabi,« pravi Miha Krofel, raziskovalec z biotehniške fakultete, ki sodeluje v projektu.
Ko sva se z Miho Kroflom potepala tam nekje okoli Koprivnika, kjer je na terenu zbiral podatke o tropu kočevskih volkov, je bilo teoretično možno, da bi našla kakšnega volka, ki bi se ujel v posebej za raziskavo prirejeno past, ki živali ne poškoduje. Strokovna ekipa bi žival potem uspavala, podrobno izmerila in preiskala, opremila s telemetrično ovratnico in spustila v naravo. Doslej so namreč v okviru projekta SloWolf, ki poteka že drugo leto, opremili štiri živali, ki jih potem z uporabo ovratnic spremljajo in zbirajo najrazličnejše podatke.
Zadnji, ki so ga ujeli konec avgusta na Veliki Gori nad Ribnico, je bil Luka. Mladi samec, težak 26 kilogramov. »Isti dan smo v bližini odlova našli tudi stopinje večjega volka, zato sklepamo, da Luka še živi v rodnem tropu skupaj s starši,« pravi Miha Krofel. Možno je, da bo še v času delovanja ovratnice zapustil trop ter bo iskal prazen teritorij in partnerico. Zato bo spremljanje Lukovega gibanja še posebno zanimivo, pravi sogovornik: »Seveda če bo živel dovolj dolgo, saj je smrtnost med mladimi volkovi precej visoka.« Kar do 80 odstotkov tistih, ki iščejo svoj teritorij, pogine v boju z drugimi volkovi...
Označevanje teritorija
Z volčjimi tropi so namreč tesno povezana območja, kjer lovijo. Čeprav imajo te skupine živali – še vedno – precej slab sloves, češ da se skorajda ob vsaki priložnosti borijo za primat v tropu, je volčja dinamika v naravi v resnici veliko prijaznejša. Tropi so družine, ki jih sestavljajo starši z otroki, če je trop večji, pa so ob njih še drugi sorodniki. Imajo jasna razmerja: alfa samec vodi trop, ob njem je alfa samica, njuni otroci pa so z njima navadno do starosti od enega do dveh let.
Vsak trop brani svoj teritorij, saj so območja povezana z izključnimi lovskimi pravicami. Če bi na istem teritoriju hkrati živelo več tropov volkov, bi ti lahko iztrebili lastno hrano. Zato so razvili nekakšen sistem samoregulacije. »Tako kot pri levih je tudi pri volkovih lovski uspeh precej majhen in je le približno vsak deseti poskus uspešen,« razlaga drugo plat plenilskega življenja Miha Krofel. Zato se alfa samec, ki največkrat določa, kdaj gre trop v lov, odloči tudi, katero žival bodo ujeli. Laže ujamejo staro, shirano in poškodovano, kar dokazujejo tudi analize ostankov živali, ki so jih našli raziskovalci. To pa pomeni, da volk ohranja populacije zdrave in vitalne.
Če ne gre drugače – čez most
Toda najino potepanje – sicer z avtomobilom, a vendar – po Kočevskem ni vključevalo pregledovanja ostankov volčjega lova. Iskala sva oznake volčjih teritorijev, ki jih volkovi kažejo s tuljenjem, puščanjem iztrebkov in uriniranjem. »Namen je en sam: sporočiti tujim volkovom, da je njihov teritorij že zaseden, torej – pojdi stran,« je razlagal Miha Krofel, ko sva čepela na eni od makadamskih gozdnih poti, kjer je bil na sredini volčji iztrebek. V primerjavi z medvedjimi iztrebki so volčji polni dlak, obenem pa je neprimerljiv tudi vonj: medvedji imajo vonj po sadju (no, vsaj jeseni), volčji pa zaradi pretežno mesne prehrane v resnici smrdijo. Da pa se volkovi podelajo na sredino ceste, ni naključje, saj kot energijsko varčne živali potujejo po cestah in naredijo tudi do 60, 70 kilometrov na dan.
Raziskovalci, ki so spremljali gibanje volka z ovratnico iz tropa Vremščica, so ugotovili, da je v nekaj mesecih šel dvanajstkrat čez avtocesto, pa tam ni niti enega zelenega prehoda. Čez cesto je šel prek mostu, ki ga sicer uporabljajo ljudje. »Je pa to, da tam ni nobenega zelenega prehoda, problem za risa, za katerega je avtocesta ovira, čez katero ne more. Ne more se srečevati z drugimi risi in ne razmnoževati,« pravi Miha Krofel.
Potem je vzel vzorec volčjega iztrebka za genetsko analizo, s katero bodo ugotovili, koliko volkov je v Sloveniji oziroma kje so meje teritorijev posameznih tropov. Največji trop na Kočevskem je čezmejni Kolpski trop, ki je pozimi imel štiri volkove, v Sloveniji pa sta največja tropa na Slavniku in Vremščici, kjer je bilo lani v vsakem pet volkov. »Spomladi letos so videli le tri. Seveda so v tropu tudi letošnji mladiči, od katerih pa jih v povprečju eno leto dočaka le tretjina,« razlaga sogovornik.
To so precej majhni tropi. V Evropi najdemo večje v Skandinaviji, na Aljaski in v Sibiriji, kjer trop sestavlja tudi do 25 volkov. To razliko narekuje velikost plena, saj volk pri nas lovi manjši plen, predvsem jelenjad in srnjad, na severu pa so pogosto glavni plen losi. »To pomeni, da tudi če bi v Sloveniji prenehali streljati volkove, se tropi ne bi dosti povečali,« dodaja Krofel.
Kakšen pomen pa imajo te velike zveri za naravo, so konkretno opazovali v nacionalnem parku Yellowstone, kjer so volkove v začetku 20. stoletja popolnoma iztrebili, nato pa jih ponovno naselili leta 1995. Z njihovo vrnitvijo se je jelenjad, ki se je pred tem v velikih čredah zadrževala ob potokih in rekah ter smukala zelenje, umaknila drugam, ob vodah pa so se površine spet zarasle in so se vrnili topoli in vrbe. Zaradi tega se je ponovno vrnil kanadski bober in začel delati jezove ter ustvarjati močvirnate habitate, ki so bivališča mnogih drugih vrst. Z volkom sta se, na kratko, povečali biodiverziteta in številnost marsikaterih prej ogroženih vrst, razlaga Krofel: »Volk je bil sprožilec, ki je vplival na vedenje jelenjadi in povzročil kaskado pozitivnih dogodkov v ekosistemu.«
Kdo dela škodo? Zakaj? Kako?
Analiza volčjih iztrebkov pa je pomembna tudi zato, ker bo pokazala, kaj volkovi jedo. Že zdaj je sicer jasno, da jedo tisto, česar je največ, pravi Miha Krofel. Na Kočevskem rezultati kažejo, da pojedo največ srnjadi in jelenjadi, na Primorskem pogosto plenijo tudi divje prašiče. Toda vse te raziskave ne bi bilo mogoče opraviti brez sodelovanja lovcev, dodaja Miha Krofel: »Naj rečejo, kar hočejo, a po mojem mnenju je naredil marsikateri lovec za velike zveri več kot večina samooklicanih naravovarstvenikov.« Za podobno raziskavo o medvedih so s sodelovanjem lovcev zbrali 1100 vzorcev, za raziskavo o volkovih, ki je del raziskave Slowolf, pa do zdaj več kot 500 vzorcev ...
»Na srečo je mogoče dobiti dovolj vzorcev za dobre rezultate, saj en volk v eni noči naredi v povprečju približno 20 kilometrov, lahko pa tudi dvakrat, trikrat toliko. Pri tem pogosto urinira, v povprečju pa se najde tudi po en iztrebek na tri kilometre sledenja volčji sledi,« razlaga volčje navade označevanja Krofel. Tretji način, kako pridobivajo genetske »prstne odtise« volkov pri nas, pa so vzorci sline iz ugrizov plena, pri katerih je tudi največja možnost, da bodo analize uspešne. Pri iztrebkih je ta možnost za zdaj le polovična.
Raziskava, ki bo končno odgovorila na nekaj ključnih vprašanj o volkovih pri nas, pa je pomembna tudi – ali predvsem – zaradi škod, ki jih ti povzročajo, ter iskanja načinov, kako zagotoviti njihovo sobivanje z ljudmi. Volkovi pri nas še nikoli niso napadli človeka, konflikti pa nastanejo, ko ubijejo domačo žival, pravi Miha Krofel: »Torej moramo izvedeti, zakaj se je to zgodilo, kdaj, kolikokrat...«
Na območju, kjer živi volk, nadaljuje sogovornik, se z rejo drobnice ukvarja okoli 3000 rejcev, a na le petih pašnikih nastane skoraj polovica vse škode, ki je je bilo lani za 350.000 evrov. Seveda se postavlja vprašanje, kako so ti pašniki zavarovani, saj tudi zlorab – odškodnine od države – ne moremo popolnoma izključiti. Vsekakor pa jim je z boljšim varovanjem, ki ga v okviru projekta SloWolf brezplačno zagotavljajo nekaterim rejcem, že uspelo drastično zmanjšati škodo na več konfliktnih pašnikih, dodaja sogovornik.
Obenem ne bi bilo slabo razmisliti o smiselnosti reje drobnice na območju velikih zveri, kot je Kočevsko, kjer bi lahko nekaj problemov rešili že s prehodom z ovčereje na govedorejo ali konjerejo. Govedo volk napade stokrat manj pogosto kot drobnico in na mnogih območjih, kjer sobivajo volkovi in govedo, škod skoraj ni.
