Tiskane izdaje
Živimo med vranami. Skoraj se ne zgodi, da ne bi ugledali kakšne, takoj ko stopimo na prosto. So ene najbolj domačih med divjimi pticami. Celo udomačiti jih je mogoče. A kakor so vsenavzoče, so malo raziskane. Pri nas še niso bile predmet kakšnega raziskovalnega projekta in tudi kolikor toliko specializiranega strokovnjaka za vrane nimamo.
»Proučevanja so osredotočena na ogrožene ali ekološko in gospodarsko zelo zanimive vrste živali,« pravi doc. dr. gozdarskih znanosti Klemen Jerina, 38-letni strokovnjak za lovstvo in ekologijo divjadi in lovno-gospodarsko načrtovanje z oddelka za gozdarstvo biotehniške fakultete.
»Vrane pa niso niti ogrožena vrsta niti ne delajo res velikih težav pa tudi zaradi ljubkosti se raziskovalci ravno ne pulijo zanje.« Zaradi močnega kljuna, srepega pogleda, turobne barve, predvsem pa zaradi dejstva, da so vsejed, ki se prehranjuje tudi z mrhovino, v marsikom vzbujajo odpor in strah. To je znal izkoristiti Alfred Hitchcock v grozljivki Ptiči, ko je v letečo vojsko, ki se spravi nad junakinjo (Tippi Hedren), uvrstil poleg galebov in krokarjev tudi vrane. »Čeprav vrane ljudi ne napadajo. Izjema so le zelo osamljeni primeri, ko se kdo, ali človek ali žival, preveč približa gnezdu. To se dogaja v urbanih okoljih, aprila in maja, ko vrane gnezdijo in, kot se za dobre starše spodobi, branijo svoje mladiče pred vsiljivci. Če se sive vrane vedejo agresivno, je o tem treba ustno ali pisno obvesti Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Lovsko inšpekcijo.
Da pa vrane niso zanimive, ni mogoče trditi. Spadajo med najinteligentejše živali, hitro se učijo in prilagajajo spremembam, zlasti dobro se znajdejo v kmetijski krajini blizu človeka. Vsakdanja spremljevalka, o kateri govorimo, je siva vrana, Corvus cornix, najpogostejša med vsemi vrani Corvidae iz reda ptic pevk, in to zelo velikih: dolga je do pol metra, čez krila doseže skoraj meter.
Ni je težko prepoznati po črni glavi in krilih in sivem trupu, po zaokroženih konicah kril, ki se končujejo s »prsti« (razkrečenimi primarnimi letalnimi peresi), pa po lenobnem, neodločnem zamahovanju s krili in raskavem petju kra-kra-kra, čisto enakem krakanju (popolnoma) črne vrane iz istega rodu, ki pa je enako kot druga vrsta iz tega rodu, poljska vrana – ogrožena. Črna in siva sta si tako podobni, da ju pogosto zamenjujejo, poleg tega se tam, kjer se njuni območji razširjenosti prekrivata, tudi križata. Zato so ju dolgo klasificirali kot podvrsti iste vrste. Vendar imata zaradi ugotovljenih genetskih razlik zdaj obe spet status vrste in siva vrana ima spet prvotno znanstveno ime, ki ji ga je dal že Carl von Linné.
»Neodvisni« status
»Siva vrana podobno kot šoja, sraka, fazan in mestni golobi nima statusa zaščitene ptice, kakršnega po evropski Ptičji direktivi uživajo vse vrste ptic, ker vse veljajo za bolj ali manj ogrožene in se jih ne sme loviti. Izjema je peščica lovnih vrst. Mestni golobi so, denimo, verjetno sploh edina prostoživeča vrsta ptic, ki je pri nas ne varuje ne uredba o ogroženih živalskih vrstah ne lovski zakon.
Vrane kot lovno vrsto pokriva zakon o lovu, ki določa lovno dobo in načrtuje odstrel za vsako leto posebej (nekaj tisoč osebkov v vsej državi). Vendar je pri tako bistri živali celo dovoljeni odstrel težko doseči,« se smeji predavatelj in raziskovalec Jerina. Odstrel je namenjen izključno zmanjševanju konfliktov med vranami in človekom, saj sicer vrsta ni več lovno zanimiva. Zlasti kmetje tožijo, da jim vrane delajo škodo na kaleči koruzi, s kljunom luknjajo v bale silirane trave, skljuvajo celo silikonsko oblogo vetrobranskih stekel na avtomobilih... Statistično gledano pa naredijo zelo malo gmotne škode (z drugimi vrstami je lahko neprimerno več problemov).
Ta vsejed pri iskanju hrane s pridom uporablja svojo visoko inteligenco. S tal pobira oreške, školjke ali rakovice in jih spušča z velike višine na trdo podlago, da se razbijejo. V mestih brska po smetnjakih ali vrečah s smetmi. Pleni tudi jajca in mladiče drugih ptic, na primer galebov in kormoranov. Sive vrane si informacije o bogatih nahajališčih hrane tudi izmenjujejo in na takšna mesta množično priletijo.
Bolezni, kolikor je znano, ne prenašajo. Glede na to, da so vsejede in spretne pri izkoriščanju prehranskih virov, se hitro prilagajajo. Ne bojijo se človeka, če jih ne preganja, znajo oceniti, kdo jih bo preganjal in kdo ne. Prepoznajo mirujočega lovca s puško (jelen ga ne!). Primer iz nasada ameriških borovnic, ki gredo vranam zelo v slast: lastnik je nasad poskušal zaščititi z ognjemetalcem na senzor za gibanje in toploto. Vrane so že v dveh dneh ugotovile, kako deluje, in obšle zaščito tako, da se je jata razkropila. Nekaj se jih je nastavilo senzorju in usmerilo top v svojo smer, druge pa so medtem zletele v nasad in se varno gostile v njem. Lastniku je preostala le ena učinkovita zaščita: mreža.
Vrane so nekdaj jedli
Ponekod so vrane nekoč jedli: v vzhodni Sloveniji (v Prekmurju, na Goričkem, v Halozah) so jih lovili za hrano. Bolj kot lov je bilo to nabiranje mesa: ko so se vrane izvalile, so splezali v gnezdo in vsakega mladiča privezali za nogo na vejo. Ko je hotel prvič vzleteti, je obvisel na vrvi. »Poznam ljudi, ki so vrane še jedli, baje je meso okusno,« pravi Jerina. Sploh pa je vrana koristna žival: pobira žuželke, ki delajo gospodarsko škodo na njivah, nevretenčarje (tudi polže). Je tudi smetiščarka, pobira užitne ostanke, čisti prostor, kar je pomembno z vidika človeka. »Prej preprečuje širjenje bolezni, kakor pa da bi bila sama vektor zoonoz, tako kot so lahko na primer lisica, divji prašič, jazbec, ki lahko prenašajo steklino, trakuljo, klopni meningitis – tega prenašajo tudi glodavci,« pove Jerina.
Nihanje populacij v zgodovini
Netarčni odstrel, s katerim naj bi regulirali število osebkov in tako reševali konflikte med vranami in človekom, sam po sebi ne zmanjšuje ne populacije ne problemov in ni učinkovit, pravi Jerina. Odstrel je pri tako bistri živali, ki se hitro uči, zelo naporen in težko dosegljiv: hitro spregledajo lovca, puško, obleko, njegov avto, in se umaknejo. Eno vrano lovec še ustreli, potem pa nič več. V mesta, kjer ni plenilcev in se ne strelja, hodijo prenočevat v velikih skupinah, ker se verjetno počutijo varne.
K uspehu vrste pripomore tudi socialna organizacija: osebki, ki najdejo prostor zase, se naselijo za stalno in gnezdijo v parih na svojem teritoriju. Tisti, ki ga ne najdejo, se združujejo v jate – to so klateži, obeh spolov, predvsem mladi. Jate vran, ki jih vidimo, so klateške, večinoma mlade vrane, ki še niso našle svojega teritorija. »Vse živali, ki imajo teritorij, ga morajo ubraniti pred drugimi. Teritorialne vrste lahko vsiljivce odganjajo že z vonjem, oglašanjem, fizičnih spopadov je malo, če pa že so, praviloma minejo brez posledic. Tudi z vidika porabe energije bi bilo potratno, da bi se pobijale... Da gre do kraja, vojne, si privošči samo človek...« pravi naravoslovec.
Vrane seveda imajo naravne sovražnike (na primer kune), a jih verjetno pogosto ni toliko, da bi bistveno vplivali na njihovo število. Vrsta je regulirana tudi s hrano in morda s socialnimi odnosi. Če ni hrane, se rodnost manjša in smrtnost poveča. Po vsem, kar vemo o vranah v Sloveniji in iz monitoringov, sklepamo, da se je populacijska rast vran končala. Več jih ne bo, meni Jerina.
Še pred 10, 20 leti jih je bilo manj kot danes, po vsej verjetnosti zato, ker so jih nekoč lovili za hrano in jih načrtno uničevali tudi s strupom (zastrupljali so celo vrsto živalskih vrst, česar se danes ne sme več, kakor se ne sme več streljati v gnezda, loviti vse leto, nastavljati pasti...). Zveri so na primer nehali zastrupljati sredi 70. let prejšnjega stoletja, vrane še pozneje. Po nekaterih podatkih v Sloveniji gnezdi od 21.800 do 54.200 parov. Odstrelijo jih v povprečju 5000 na leto, a, kot rečeno, to ni trajna in učinkovita rešitev, smiseln je le odvračalni odstrel kot plašenje v času, ko so posevki najbolj občutljivi.
Siva vrana ima približno pet mladičev na leto, se pravi, da se vsako leto izleže od 109.000 do 271.000 mladih sivih vran. Eden največjih pomislekov, ki jih imajo ljudje glede vran, je, da bodo izrinile druge vrste ptic; to vprašanje jih veliko postavlja tudi Društvu za opazovanje in proučevanje ptic. Vendar so lahko glede tega pomirjeni: kar nekaj raziskav je bilo narejenih o vplivu vran na druge ptice in niti ena ni pokazala, da vrana v resnici zmanjšuje število drugih vrst, da jih torej ogroža. Kakšno ptico fizično resda napodi, da se umakne, vendar pride pozneje nazaj.
Načrt reševanja težav s sivimi vranami pred razgrnitvijo
O tem, kako ravnati z vrano v prihodnosti, je po naročilu ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v izdelavi načrt. Pripravljajo ga strokovnjaki z Zavoda za gozdove Slovenije, ki je kot strokovna služba pristojen za upravljanje divjadi lovnih vrst (vrana je ena od njih), predstavniki DOPPS, Nacionalnega inštituta za biologijo, Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in Kmetijske zbornice. Načrt bo obdelal probleme odnosa med človekom in vrano, ocenil škodo, pozitivno in negativno ekološko in gospodarsko vlogo, ki jih ima vrana v prostoru, ter predlagal možne ukrepe za reševanje konfliktov z vidika učinkovitosti, ekonomičnosti in pravne uporabe. Dokument bo predlagal tudi teme za prihodnje raziskave: zakaj vrana kljuje silikon, ki obroblja šipe, ali obešanje mrtve vrane kot strašilo za druge res deluje – ljudje namreč to verjamejo... Raziskovanja vredna bi bila tudi bistrost te ptice pa tudi o njeni neposredni koristnosti za človeka še ni veliko znanega. Dosti strahov in negativnih mnenj je neutemeljenih. »Z vranami ni nič narobe, so le ena od vrst, ki je narasla, ker so jo nekoč načrtno pobijali na vse možne načine, danes pa ne. Ne povzroča pa resnih težav, niti posebne gospodarske škode,« nas pomirja Jerina. »Vrane niso škodljiva vrsta, imajo le to smolo, da niso ljubke in so nam po življenjskih navadah preveč podobne.«
Dobro se znajdejo zlasti v kmetijski krajini, blizu človeka FOTO ROMAN ŠIPIć/dokumentacija Dela Spadajo med najinteligentnejše živali, hitro se učijo in prilagajajo FOTO DEJAN JAVORNIK Vrane prezirane, a neškodljive FOTO IGOR MODIC/dokumentacija DELa
