Vrtni palčki po novem: »Heja, hejo, mi umetniški zdaj smo!«

Na dražbi v ljubljanski podružnici Galerije Hest so prodali 28 palčkov, ki so nastali v okviru projekta EPK.

Objavljeno
08. oktober 2012 17.35
Posodobljeno
08. oktober 2012 21.00
6.10.2012 Ljubljana, Slovenija. Projekt s palcki, ki ga je Galerija Hest realizirala v okviru EPK v Mariboru, se je nadaljeval z razstavo na ljubljanskem Susterskem mostu in drazbo palckov v galeriji na Zidovski ulici. Sicer naj bi palcki opozarjali na
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Najprej so bili v Mariboru, kjer so že skoraj malo domišljavo zrli s pročelja hiše na Židovski ulici, potem jih je bilo videti na Šuštarskem mostu v Ljubljani, nazadnje so anonimni očividci opazili moškega, kako je s palčkom, zavitim v mehurčkasto folijo, korakal po ulici. Vrtne palčke, ki so nastali v okviru projekta EPK, da bi z njim opozorili na pomanjkanje čuta za umetnost, so prodali v ljubljanski podružnici Galerije Hest.

Spomnimo: sredi junija so Maribor okupirali palčki. Bilo je ravno v času, ko se je mesto že skoraj privadilo na to, da je Evropska prestolnica kulture. Trditev, da so ga zadeli kot strela z jasnega, bi bila popolnoma napačna. Nekaj takega se je tam že dolgo kuhalo; po mestu so se pojavljale rezljane lesene skulpture, krožišča so se počutila, kot da so kje na podeželju, je bilo mogoče med vrsticami prebrati celo v dnevnem časopisju.

V takem okolju se vrtni palčki baje najhitreje udomačijo in ni trajalo dolgo, da so se znašli v Mariboru. Pravzaprav so bili celo tako predrzni, da so se dvignili nad ulico in zviška zrli na mimoidoče. Mnogi, že dodobra prilagojeni na posege v njihovo okolico, ki odsevajo okus mestnega vodstva, jih morda niti opazili niso, so pa padli v oči tistim, ki kdaj še pogledajo navzgor, na pročelja starih hiš. Novica se je razširila.

Nekateri so se le spraševali: kaj je zdaj to – kič ali boj proti kiču? Drugim so se baje tako priljubili, da so si zaželeli pritlikave okupatorje videti še drugje. In tako so pripotovali v Ljubljano in zavzeli Šuštarski most. Okupacija je trajala tri dni. V tem času so bili škrati deležni radovednih opazk, pobliskavanja kamer na fotoaparatih in kamerah, ljubeznivih nasmehov, nekaj nerazumevajočih zamahov z roko in – navsezadnje – hrepenečih pogledov. V soboto zvečer so bili povabljeni na zabavo v galerijo na ljubljanski Židovski, od tam pa je več kot polovica vojske palčkov odpotovala na svoje nove domove.

Armada 41

Takole bi lahko z manjšim dodatkom domišljije opisali projekt Palčki okupirali Maribor, ki ga je v okviru EPK – Maribor 2012 izpeljal Emil Šarkanj, lastnik Galerije Hest. Kot marsikaterega Mariborčana ga je zmotil kič, ki je mesto spreminjal v ruralno naselbino, in na to je opozoril s (po njegovem) najbolj kičasto manifestacijo kiča – vrtnimi palčki. Dal jih je uliti na Češkem in k sodelovanju povabil slovenske umetnike.

Rezultat je znan: 41 vrtnih palčkov, ki vsak po svoje nekaj sporočajo, opozarjajo ali pa preprosto so – vrtni palčki. Kot je povedal Emil Šarkanj, je bil odziv na zamisel in svojevrstno »opozorilo na pomanjkanje čuta za umetnost in kulturo nasploh« zelo dober, zato so palčke po dobrih treh mesecih pripeljali v Ljubljano, da so si jih tudi tam ogledali in se nemara poistovetili z zamislijo. V Ljubljani so priredili sklepno dejanje projekta: palčke so ponudili na dražbi, predvsem zato, da si nekoliko povrnejo stroške, kajti izdelava enega je po besedah Emila Šarkanja stala okoli 400 evrov, od EPK pa še ni bilo na spregled nobenega denarja.

Tik pred začetkom dražbe so se na palčkih še bolj intenzivno pasli pogledi. Člani društva za osvoboditev vrtnih palčkov (Front de libération des nains de jardin, FLNJ), ki imajo sedež v Franciji, tega najbrž ne bi prav mirno gledali, ampak bi izvedli diverzantsko akcijo. Prav zaradi stresa, ki ga baje doživljajo vrtni palčki v vsakdanjem življenju s človekom, člani društva vsako leto rešijo na stotine teh možicev in jih odnesejo v gozdove ali parke. Ali pa priredijo kakšno drugo vrsto rešitve tegob nesrečnih bitij, denimo, uprizorijo množični samomor, kakor je mogoče prebrati v spletni enciklopediji.

Tokrat so bili v stresu, kakor je že na začetku dražbe ugotovil licitator, igralec Goro Osojnik, tudi potencialni kupci – ne le zaradi težke izbire in bližajočega se bremena za njihov proračun, ampak zaradi razmišljanja, kam bi jih postavili. Emil Šarkanj jih je pomiril: dve leti do tri bodo gotovo preživeli zunaj brez večjih posledic, potem pa bodo verjetno že malo obledeli. Tisti, ki bodo dobili prostor v dnevnih sobah, pa bodo trajali večno.

Zapelo je kladivo, na ekranu se je pokazal prvi palček po imenu Črn, obdelan po zamisli slikarja Igorja Banfija. Začetek je bil malce sramežljiv. Ni bilo ponudbe ne za sto (toliko je bila izklicna cena), ne za 120, ne za 150, ne za kaj več, kakor je vodja dražbe spodbujal občinstvo. Prvi, ki je prinesel nekaj denarja, je bil palček slikarja Petra Štrovsa. Zeleno bitje je pokrito z očesi. Le kaj je hotel povedati avtor, se je spraševal licitator. Odgovor: Umetnina govori sama zase. Nekdo je to očitno že prej doumel in si palčka rezerviral za 280 evrov. Drugi niso oporekali in tako je prvič zares zadonelo kladivo.

Tudi škrat slikarja Borisa Zaplatila, ki je bil po videzu pravi vrtni palček s pikčastim suknjičem in modro čepico, je dobil kupca, čeravno delo ni bilo tako lahko – kupec je moral kar nekajkrat zavzdihniti in ceno dvigniti za dvajset evrov. Novi lastnik, podjetnik Marko Kajzer, je tako dobil novega sodelavca v poslovnih prostorih, kot je pozneje izdal.

Še več žoganja z evri je bilo za stvaritev izpod čopiča Miha Perneta z oznako JCT. »Ta vam bo poživil vrt,« je mož s kladivom občinstvu ponujal škrata v rastafarijanskih barvah. Nadaljevala sta tekmeca: 100! – 120! – 140! – 160! Premor za premislek. Možakarja sta se pomenljivo pogledala (vmes se je namreč začelo šušljati o domnevno dobičkonosni ali pa vsaj opojni vsebini umetniškega dela) in šla naprej. Do štiristo, ko je lastnik palčka nepreklicno postal angleško govoreči mož, o katerem se je razvedelo, da kupuje za sina, ki živi v Švici. Neomajnost kupca je razkrila pritajena pripomba: Vztrajal bi do tisoč.

Čigava nova oblačila?

Drug za drugim so se na ekranu vrstili junaki večera. Nekateri so že prej osvojili bodočega lastnika, še zlasti tisti najizvirnejši, denimo stvaritev Iva Prančiča, palček, iz katerega so moleli zamaški. S pripombo avtorja: To so zamaški buteljk, ki sem jih spil sam! Palček je dobil družbo za 120 evrov. Precej pozornosti so pritegnili tudi palčki z zaporniškimi motivi.

Avtorica zapornika v značilni progasti opravi Metka Kavčič (akademska kiparka) je svoje delo poimenovala Županova nova oblačila in bolj kot draženje se je med občinstvom razvnela razprava, katerega župana je imela v mislih. Palček Tajkun najbrž zaradi bojazni, da nosi s sabo kakšen nezavarovan kredit, ni razprl veliko denarnic, je pa vendarle dobil lastnika za izklicno ceno. Rekord je na koncu podrl škrat, ki ga je ozaljšal slikar Jur Samec – 420 evrov.

Izkupiček: 28 palčkov z novim domom in 4300 evrov. »Čestitam vsem kupcem, mislim, da ste opravili zelo dober nakup,« je Goro Osojnik zadnjič zavihtel kladivo. Pozornost lastnikov je bila že drugje. Še enkrat so se vrnili k zboru palčkov in poiskali svoje. Zavili so jih v mehurčkasto folijo in jih pod pazduho odnesli domov.

Možakar, ki je kupoval za sina, je potrdil to domnevo, svoje identitete pa ni hotel razkriti. V rokah je imel razglednico s palčki in skrbno označeno trojico, ki bo kmalu odpotovala v inozemstvo. Živeli bodo v Ženevi, je povedal. Ali je sin ljubitelj palčkov ali umetnosti? »Če je kaj po meni, je ljubitelj umetnosti,« se je porogljivo nasmehnil.

Emil Šarkanj si je nemara obetal večji izkupiček od dražbe, a zaradi tega ni bil prav nič nerazpoložen. Palčki, ki niso dobili lastnika, se bodo vrnili v Maribor, je napovedal. Akcija je bila učinkovita, je ugotavljal med odpravljanjem tovora, ljudje so vsekakor dojeli sporočilo. Če ne drugega, se je ob ogledovanju očarljivih in hkrati grotesknih malih mož pod krinko umetnosti marsikomu utrnila želja, da bi si na vrt posadil kakšnega – vrtnega palčka.