Tiskane izdaje
Da je strah normalna reakcija na nevarnost, vemo vsi, a v današnjih časih je lahko tudi orodje manipulacije. Tako opozarja dr. Aleksander Zadel, Primorec širokega uma in srca, klinični psiholog, predavatelj na Primorski univerzi, prvi mož inštituta C.A.R. (telo, duša, razum), strokovnjak, izredno pozitiven ter odgovoren človek, ki mu je vredno prisluhniti tudi zato, ker razumljivo in argumentirano postavlja piko na i vprašanjem današnjega časa in njegovih izzivov. Opozarja na pasti neodgovornosti, potrošništva, apatije in strahov in svari: »Nekoč lahko film poči!« »Ko sem se ob koncu srednje šole navdušil nad psihologijo, si nikakor nisem predstavljal, da bi v tem študiju iskal rešitev svojih težav, saj jih kot zdrav pubertetnik nisem imel.«
Dr. Zadel bi pomoč, če bi jo potreboval, seveda poiskal tako pri psihologu kot pri psihiatru. Brez zadrege in predsodkov. Opozarja celo, da je treba detabuizirati predsodek, ki ga poraja mnenje ljudi, da je nekdo, ki potrebuje tovrstno pomoč, skorajda duševno moten. »Nimam strahov in nimam predsodkov. Temu rečem, da imam tehnično čist ekran. Nanj se zapisujejo misli, vtisi, čustva, problemi, konflikti ljudi in skupin, s katerimi delam, in ne moji. Ko 'rešim' križanko sogovornika tako, da se vse ujema, vem, da sem dobro opravil svoje delo.«
Koliko parov čevljev preizkušate?
V dvajsetih letih klinične psihološke prakse je pomagal veliko ljudem, že na začetku pa so ga navdušili tisti, ki so prišli k njemu in mu rekli, da ni z njimi nič narobe, da so se prišli samo pogovorit. Srečeval pa je seveda tudi takšne, ki so zatrjevali, da niso nori in da zato ne bodo šli k psihologu. A vse več je ljudi, ki pred psihologom ne čutijo strahu in pridejo na pogovor, da preverijo, ali razmišljajo prav, ali čutijo v redu, ali če bi radi v življenju povlekli takšno ali drugačno potezo. »Potem dosti laže krmarijo svojo pot. Naj povem banalno: če gremo preizkusit pet, šest parov tekaških copat, preden se odločimo za nakup enih, se mi zdi prav, da takrat, ko se odločamo o bistveno bolj pomembnih stvareh v življenju, poiščemo primernega sogovornika – to je zrelo in modro.«
Razbremenitev strahov
Ja, beseda ni konj, tega se dr. Zadel zelo zaveda. Strahove in dileme zna seveda prepoznati že pri svojih študentih, ko pridejo na izpit. »Maja, dober mesec pred izpitnimi obdobji, se pri dekletih poveča število vnetij mehurja, pri fantih, ki so bolj tehnični tipi, pa se dramatično poveča število razsutih računalnikov. Razumem jih, a jih ne toleriram, ker jim to ne bi čisto nič pomagalo.«
Pri tem opozori na zanimiv fenomen: zaradi nedoslednosti staršev pri vzgoji otrok rastemo Slovenci kot ljudje, ki mislimo, da pravil ni treba spoštovati. Denimo, mama desetkrat reče otroku, naj pospravi sobo, ta jo ignorira, in če mama obupa in jo pospravi sama, se otrok nauči, da mama sicer nekaj hoče, a tako ali tako vse naredi sama in je ob tem še nervozna in se dere. Zanj je pomembno le to, da na koncu »zmaga« in mu ni treba pospraviti sobe. Otroci potem zrastejo v ljudi, za katere preprosta pravila ne veljajo.
»Na začetku povem študentom, kolikšna prisotnost je potrebna pri vajah, da lahko delajo izpite, pa poskušajo kljub temu izigrati pravila. Jaz v njih vidim bodoče strokovnjake, zato od njih pričakujem maksimalno odgovornost! In če bi bilo po mojem, bi psihologijo, medicino in podobne študije lahko končali samo z desetko. Kako naj nekdo operira, če je izpit iz kirurgije opravil s šest, kako naj nekdo napiše psihodiagnostično poročilo, če je izpit naredil s šest?!« Seveda, sočno in razumljivo in pravilno gledanje, a državi zadostuje manj znanja.
Prestrašen človek je idealen potrošnik
Zdi se, da imamo ljudje vedno več strahov v sebi. Dr. Zadel razloži, da je strah eno od petih osnovnih čustev. »Sem sodijo še veselje, žalost, jeza in gnus. Najdemo jih pri vseh ljudstvih sveta. Človeku pomagajo preživeti. Brez njih nas ni: želeti si, da ne bi bilo strahu, je enako kot želeti si umreti.«
Nekako tako, kot zaradi strahu ne skočimo z balkona. »Tako je. A živimo v svetu, kjer je nevarnosti, značilnih za pretekla obdobja, bistveno manj: ko otrok zboli, recimo, je v nasprotju s preteklostjo veliko večja verjetnost, da ga bomo lahko pozdravili.«
Dr. Zadel nadaljuje, da največja nevarnost za zdravje v današnjem času izvira iz nesposobnosti upravljati socialno okolje. »V sodobnem družbenem okolju je toliko informacij, ki jih človek zelo težko umesti v kontekst. Težko je vse, v kar trčimo in kar se nam servira, obvladati, razumeti in sprejeti pravilno. Multinacionalke, ki gonijo potrošništvo, so razumele spoznanja psihološke znanosti – in jih izkoristile do obisti!
Predstavljajte si oglase med sedmo in osmo uro zvečer, ki jih občasno prekinjajo poročila z novicami – o strahotah doma in po svetu. Če jih poslušaš, si hočeš nočeš prej ali slej napet. In potem se pojavi mladenka, ki drži v desni roki jogurt in pravi: Če pojeste ta jogurt, ne boste več napeti. Za ta oglas se splača v elitnem terminu plačati 100.000 evrov, kajti ko greš v trgovino, seveda kupiš jogurt, ki zmanjša napetost! Tako omejeni smo, da ne znamo ločiti relevantne informacije od nerelevantne.
Teorija pravi, da ima tisti, ki ima informacijo, znanje in moč. Taka je tista, ki nam pomaga pri odločanju, kaj bomo jutri naredili in česa ne. Nobene koristi pa nimajo informacije o nešteto nesrečah, goljufijah in barabijah. To pomeni, da te nesrečne negativne informacije dobivamo na krožnik zgolj zato, da nam potem multinacionalke sporočijo v oglasih, kaj naj naredimo, da nam bo laže. Ravno prav negotov in razočaran ter primerno prestrašen človek je idealen potrošnik.«
Apatija lahko prinaša agresivnost
Takšen človek je seveda tudi idealen državljan. Po dr. Zadelu je to ovca za striženje: »Nima osebne svobode, integritete, ima neskončno kreditov in je ves čas v limitu – kaj bo pa rekel svojemu delodajalcu, ko ga ta šikanira? Samo anonimen, na forumih, si upa izreči svoje mnenje brez zadržkov, agresivno in žaljivo! Kaj bo, ko se bo ta amorfna masa s forumov odpravila na ulice. Bog nam pomagaj!«
Sogovornik poudari, da je apatija samo faza v procesu čustvovanja. »Nekatere skrbi, ker so ljudje apatični in se ne zganejo, da bi kaj naredili. Opozarjam: v procesu razvoja čustev v odnosu do problema se hitro lahko zgodi, da apatijo v naslednji fazi zamenja izbruh agresivnosti. Opozoril bi na precej spregledano dejstvo: ko nekdo postreli trinajst sošolcev, rečejo ljudje, da je bil čisto v redu, miren, navaden fant. To je alarmantna informacija. Pomeni, da je vsak izmed nas tempirana bomba!«
Kaj se dogaja v človeku?
»Apatija je nemoč. Nemočen posameznik ne more kakovostno ali učinkovito zadovoljevati svojih potreb,« odgovarja dr. Zadel. »A na svetu smo samo zato, da zadovoljujemo potrebe. Odkar prvič vdihnemo in dokler zadnjič ne izdihnemo, dihamo, jemo, pijemo, spimo, se ljubimo, razvijamo občutke samozavesti, pozitivne samopodobe, se učimo, uveljavljamo svobodo, se zabavamo – psihološko in socialno. Potrebe zadovoljujemo sami ali v odnosih. Ko so zadovoljene, se počutimo dobro, če niso, se počutimo slabo.«
V iskanju krivca
Torej, če potreb ne moremo zadovoljevati, smo nesrečni. »Če se dolgo slabo počutiš, pomeni, da dolgo nisi sposoben zadovoljevati svojih potreb – želiš si, da bi se dobro počutil, in se bojiš le enega: da bo jutri še slabše! Nemoč raste, prej ali slej je treba najti krivca. Odgovornost je boleče iskati v sebi, zato je laže pogledati malo naokrog. In potencialnih krivcev za našo nesrečo je malo morje. Za vse so krivi drugi. Zdaj je treba najti koga, na katerega se lahko razjezimo. Najlaže na bližnje! Spraviš se na tistega, na katerega se lahko, ki te ne bo prizadel nazaj.
Koliko agresivnosti do bližnjih in do otrok je med nami. Agresija vedno izhaja iz nemoči zadovoljiti potrebe in nemoči reči: Če me ta ženska ne ljubi, grem po svoje. Si predstavljate, da je marsikomu laže ustreliti njo in sebe kot iti stran? In mislimo, da bomo v tej birokratizirani in preinformirani družbi urejali medosebne odnose s še enim zakonom, s še enim členom, ki bo kaznoval nasilje? Odnose se ureja z oblikovanjem pristnega medosebnega človeškega stika – nikakor ne s pravilniki, zakoni, odločbami.«
Spremembe poraja obup
Kaj lahko naredimo državljani? »Ob vsakih volitvah, tudi ob teh, bo vrelo od idej, kaj vse je treba urediti, kaj naj bi bilo bolje: morda kateri izmed teh obrazov v štiriinsedemdesetih strankah prinaša spremembe. Če bi bili ljudje odgovorni, bi pogledali, kaj dejansko ponujajo ljudje, stranke. Res, vsi si želimo, da bi bilo bolje, a to ni nič posebnega. Je nekako tako, kot si vsi želimo, da bi nas imela žena malo bolj rada, da bi nas šef bolj spoštoval, da bi imeli malo boljšo vlado. Seveda ne tako, da bi mi kaj storili za to. Naj se oni bolj potrudijo.«
Kajpak, a to ne izniči ali potolaži strahu pred strahom, da ne bomo mogli plačati položnic, da otrok ne bo mogel študirati, da ostanemo brez stanovanja, da bo otrok lahko obiskoval vrtec!
Velike družbene spremembe
Dr. Zadel napoveduje: »Verjamem, da je pred nami obdobje velikih družbenih sprememb. Na bolje. Vendar opozarjam. Vsi vemo: ko se otrok z vseh štirih postavi na dve nogi, kar je velik evolucijski preskok, včasih brcne v oviro, se udari v glavo, dostikrat pade. Spremembe bolijo, ne gredo mimo kar tako. In tega nas je lahko strah! Nas je lahko strah dne, ko se bodo fantje in dekleta nekega kvarta v večjem mestu opijali in opogumili z marihuano, alkoholom, kokainom in pokazali svojim staršem, dedkom in stricem, kako se stvarem streže po njihovo – in bodo razbili pol Ljubljane!« Kot se je dogajalo v Franciji, v arabskem svetu in pred kratkim v Angliji. »Čaka nas, zakaj ne, tudi kaj takega. Do kod si bomo upali spraviti družbo, na kateri rob obupa?! V tej družbi obstaja potencial, da se zgodi kaj zelo zelo grdega! To, da nekdo vrže svojega otroka čez balkon, da nekdo drug postreli svojo družino in sebe, so indici.« Leglo zla tiči v pohlepu, v neodgovornosti, »v smrtnih grehih, ki so poznani 2000 let«.
Optimizem
Ali dr. Zadel vidi napredek družbe in ljudi in kako? Bomo nekoč delali v skupno dobro brez manipuliranja, brez vzbujanja strahu brez pohlepa? »Seveda! Sem nepopravljiv optimist. Če pogledamo s časovne perspektive, lahko vidimo veliko lepega. Odločitve, ki jih danes sprejemamo, lahko z vidika potrošniške logike sodimo le od danes na jutri. Zato smo razočarani, gledamo zgolj svoje interese, smo prizadeti. Toda če pogledamo od daleč, z daljše časovne perspektive, ugotovimo, da imamo v Sloveniji izjemno odgovorno intelektualno, kulturno, tudi gospodarsko elito.«
Negativna elita
Dr. Zadel potegne mejo, rekoč: »Imamo pa tudi negativno elito, a ne posplošujmo tega dejstva. Problem tajkunov ali grobih in arogantnih politikov ni posledica pomanjkanja njihove družbene odgovornosti, ampak pomanjkljive odgovornosti do samih sebe: ko posameznik v osebnem boju med etiko in barabijo izbere zadnjo, izgubi boj s sabo, izgubi svojo integriteto. Ti ljudje niso razočarali najprej naroda, ampak sebe, ker so na prestol postavili dobiček, moč, vpliv, in to pred miren spanec, pred osebno integriteto.
Če pa človek pomisli najprej na osebno integriteto in se zaveda, da lahko z veliko znanja in veliko dela ter truda, tudi s pravilno umestitvijo v okoliščine, dobro zasluži in dobro živi, potem je lahko tudi družbeno odgovoren in je lahko predsednik države ali stranke, je pek ali šofer, razume svojo vlogo v tem izredno kompleksnem svetu in jo živi na pravi način. Sposoben bo sprejemati izredno zahtevne odločitve. Če bo imel v prvi vrsti pred očmi sebe in svoje duševno zdravje, bo odgovoren, sicer bo družbena odgovornost, ki jo bo izrekal, floskula. Resnična moč posameznika namreč izvira iz njegovih težkih etičnih odločitev!«
