Vsaka obleka ima svojo zgodbo

Tri (bodoče) arhitektke Nino Štajner, Evo Seljan in Lido Salkič ter podiplomsko študentko komunikologije Tjašo Gračner je združila ljubezen do stare šare, kot se pošalijo, pri čemer mislijo na stare obleke z oznako vintage. Prepotovale so pol sveta – vsaka se je mudila v svoji državi na študentski izmenjavi – in povsod stikale in brskale po trgovinah z oblekami iz druge roke; in nato so svojo strast in navdušenje želele deliti tudi s Slovenijo.

Od srede do sobote tako pripravljajo že tretji, največji Vintage Vikend, ponudbo stilsko dovršenih in s patino nostalgije poškropljenih kosov vintage mode in oblek iz druge roke. Naklonjenost do »stare krame« so organizatorke menda opazile že v otroških letih, predvsem zaradi izročila svojih mam, babic, tet. Vsaka je šla po svojih študijskih in svetovnih poteh – Praga, Milano, Oxford in Tübingen – in se lani spet našle v Ljubljani. »Vintage Vikend se je razvil iz manjše tržnice rabljenih oblačil, ki je bila spremljevalni program moje prve modne revije. Po pozitivnem odzivu smo tudi pri drugi modni reviji v Slovenskem etnografskem muzeju priredile podobno tržnico. Tako se je zaradi povečanega povpraševanja razvil samostojni dogodek, delovno poimenovan Vintage Vikend … In pri tem imenu je tudi ostalo,« pojasni Nina Štajner.

Kaj sploh loči vintage oblačilo od navadnega iz druge roke (second hand)? Pri zadnjem gre za kakršno koli že nošeno oziroma uporabljeno oblačilo, ki ni nujno dobro ohranjeno ali ni znamka, pojasnjujejo. To je lahko tudi majica H&M iz lanske sezone. Vintage pa je star, unikaten, poseben, izbran, lepše ohranjen kos obleke, morda iz 20., 30., 40. in drugih let prejšnjega stoletja, ki je še vedno modno zanimiv. Šarmanten. »Kos oblačila, ki ga imaš samo ti, in je zato poseben,« zatrjujejo.

Vintage moda je po njihovem mnenju edini način, kako dandanes ostati edinstveno oblečen. Te obleke so namreč iz časov, ko še ni bilo trgovin tipa Zara in H&M s tisoč enakimi kosi, ampak so bile narejene skrbno, z namenom, da trajajo. Eva še vedno nosi mamine kopalke izpred 40 let, »zdaj pa obleke namenoma ne zdržijo več sezon, da potrošniki kupujejo nove«, doda. »Ta bluza je iz Vancouvra in morda jo ima še kdo tam, a ga ne bom nikoli srečala,« se nasmehne Nina.

A vintage modo, kdor se želi izražati z njo, je treba poznavalsko kombinirati z drugo garderobo – sicer izpadeš maškara, se zasmejijo dekleta (in tega niti prihajajoči pust ne opraviči). »Poanta vintage mode je, da jo znaš vključiti v svoj stil: oblečeš kos starega, kos novega, nekaj dragega, nekaj poceni – kombinacija plasti ustvari tisti pravi videz,« povedo. Pogled na njihov izgled potrjuje tezo: moderni čevlji, starinska broška, poceni najlonke, drag krznen plašč.

Prva Vintage Vikenda jim je še uspelo organizirati iz svoje zaloge oblek, ki so jih kupovale povsod po svetu. Tokrat pa jim je roko ponudila trgovina rabljenih oblačil Gvant v ljubljanskem BTC – kjer bo razstava –, ko je lastnik Matej Gjurin posebej za dogodek naročil pošiljko z Nizozemske in iz Belgije. »Roba je res neverjetno dobra. Prav težko se je bilo ustaviti in si večine oblačil ne omisliti zase. Tako smo se navduševale nad vsakim pregledanim kosom, da najbrž še do naslednjega dne ne bi prišle ven,« v smehu priznajo.

Vsaka obleka ima zanje romantičen pomen: predstavljajo si, kdo jo je že nosil, kaj je z njo doživel, kakšno zgodbo skriva v sebi. Občudujejo to dodano vrednost in nimajo nobenega predsodka, prej nasprotno. Prinašajo jim posebno veselje, ko med tako različno ponudbo najdejo nekaj posebej zase; v velikih trgovinah to ni težko, med kupom oblek iz druge roke pa je še toliko bolj vredno, ko hlače ustrezajo prav tvoji zadnjici. »Za nas to niso manjvredne obleke, ker jih je že nekdo nosil. Dvolično se nam zdi, če nekdo daruje obleke Rdečemu križu, ki jih sam nikoli ne bi oblekel. Z vintage artikli želimo zato spremeniti odnos do vseh oblek iz druge roke, torej tudi vintage: vse so oprane, razkužene, izbrane, lepo ohranjene,« poudarijo.

In včasih niti niso poceni, saj so med njimi tudi kosi priznanih znamk – tudi to je zanje eden od čarov vintage mode. Dior iz 50. let prejšnjega stoletja je namreč lahko več vreden kot današnji Dior. »Tako kot v antikvariatu: če najdeš prvo izdajo knjige z zlato vezavo, je več vredna kot ponatis v Konzorciju,« primerja Eva.

Zelo lepo ohranjen Burberryjev trenčkot so tako prodale za dvesto evrov, za torbico Bottega Veneta je nova lastnica odštela 80 evrov, nova pa bi jo prišla tudi do 1400 evrov. »Pri nas je vintage znamk še zelo malo, zato smo na naših predhodnih dogodkih ponujale tudi oblačila iz druge roke, ampak prizadevamo si, da bi jih pridobile tudi za naš trg. A če bi organizirale Vintage Vikend v Londonu, Milanu ali New Yorku, bi lahko iztržile veliko večje vsote za znamke,« ugotavljajo.

V Sloveniji pač ne namenjamo toliko denarja vintage oblekam, čeprav se čedalje bolj vključujejo v slovensko modno izražanje. Mladi, še posebej v Ljubljani, so ji vedno bolj naklonjeni, navdušeno opažajo. »Na začetku smo dvomile, kdo bo sploh prišel na naše dogodke, a smo imele polno obiskovalcev: srednješolci, študentje, starejše gospe, japonski turisti (smeh). Z internetom in potovanji tudi Slovenci spoznavajo, kako priljubljena je vintage moda po svetu, zato si je želijo še pri nas. Poleg nas zdaj vintage obleke ponujajo tudi v Mariboru, tako da se trend širi. Čaka nas torej še ogromno dela in priprav, vendar je vse lažje, ko nekaj delaš z ljubeznijo,« so pred odprtjem zadovoljna dekleta.