Tiskane izdaje
»Dizajn je osnovna matrica življenja, je proces uresničenja neke ideje od začetka do konca. Dizajn je pisanje romana, komponiranje oratorija, slikanje, kiparjenje, gradnja hiše, šivanje obleke pa tudi urejanje predala, likanje, popravljanje zob, peka jabolčne pite ... in seveda učenje. »Dizajn je intuitiven in zavesten napor, da se vzpostavi red, ki ima neki smisel,« je v svoji knjigi Design for the real world (Oblikovanje za resnični svet) pojasnil slavni teoretik dizajna Viktor Papanek. Temeljni smoter oblikovanja je, da poskušamo nekaj izboljšati, pa naj bo to svinčnik, stol, sesalnik ... ali, zakaj pa ne, šolski predmet. »Oblikovala sem šolski predmet, ker sem zaznala, da je treba izboljšati to, ne pa ročaj sesalnika,« pravi Suna.
Pred dnevi si je v ljubljanskem Kinodvoru ogledala dokumentarni film Abeceda, in odločitev, da javnosti predstavi idejo, ki jo razvija že nekaj let, kako izboljšati ali obogatiti obstoječi izobraževalni sistem ter v slogu sestavljanja legokock spremeniti nekaj pojmov v splošni zavesti, je dozorela. »Ne glede na to, v katero šolo smo hodili, se še vedno ravnamo po vzorcih mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj vzgojiti ljudi v dobro delujoče člene v proizvodni verigi. »Učni program se je od tedaj močno spremenil, šola ni več kraj avtoritativnega urjenja, obsedenost s predpisanimi standardi pa učne ure opredeljuje bolj kot kdaj prej,« pravita scenarista nemškega filma Abeceda Sabine Kriechbaum in Erwin Wagenhofer. Film analizira in obsoja tekmovalno naravnani sodobni izobraževalni sistem ter poziva k izobraževanju, ki bi temeljilo na človeški domišljiji in ustvarjalnosti.
Dopolnitev, ne revolucija
»Nikogar ne moreš prisiliti v izobraževanje, lahko ga le povabiš. Vse, kar ljudem pomaga, kar jih povabi, opogumi in navdihne, da izkusijo kaj novega in drugačnega, je dobro za možgane in zato tudi za družbo,« je ob ogledu filma Abeceda dejal Gerald Hüther, raziskovalec možganov. Ljubica Čehovin ponuja nekaj novega in drugačnega, ponuja priložnost za kakovosten preskok v izobraževalni praksi, vendar v okviru starih vzorcev in klasične šole. Izstop iz obstoječega družbenega sistema v nekakšno formo individualne svobode se ji ne zdi smiseln. Prepričana je, da različne nove šole in usmeritve, ki so zadnja leta modne, niso rešitev, saj otroka le še bolj oddaljijo od obstoječega družbenega sistema in vrednot, ki jih ta določa. Tudi če si hodil v drugačno in do otrok prijaznejšo šolo, se moraš nazadnje prilagoditi pogojem, ki jih postavlja večinski sistem šolanja.
Sistemi, tudi šolski, se morajo spreminjati, slediti naravni evoluciji. Ljubica Čehovin ni za revolucionarne izlete v nekakšno razsvetljenstvo, temveč za preprosto dopolnitev obstoječega šolskega kurikuluma z obveznim predmetom, ki ga je poimenovala kulturna vzgoja oziroma osnove kulture. Skrbi jo, ker iz šolskih programov postopoma izginjata družboslovje in humanistika v njunem najširšem pomenu. Gre za mozaičen, interdisciplinaren – sestavljen predmet, ki združuje različne teme in že usvojena znanja. Temelji na splošni razgledanosti, prebuja modrost, ki jo ima vsakdo v sebi, ter na intuiciji in inteligenci dijakov, da si bodo upali vedno gledati, misliti in živeti počasi, premišljeno, radovedno in ... čuječe.
Naredila je obsežno študijo z vsebinami za učence in pedagoge, zato je predmet uradno dala zaščititi pri Avtorski agenciji (idejni koncept in platforma – predlog vsebin za izdelavo učnega načrta, priročnika za učitelje in izdelavo učbenika). Če bi se uresničila njena želja, da bi kulturna vzgoja v okviru rednega izobraževanja postala obvezen šolski predmet v gimnazijah (ki ne bi bil ocenjevan, bi pa profesorji lahko sami merili svojo učinkovitost, če bi želeli), bi bila to lahko tudi ena od zaposlitvenih priložnosti za številne družboslovce, naravoslovce in druge intelektualce.
V ospredju identiteta,
Kulturna vzgoja bi lahko bila zelo resen »zabavnik«, predmet, ki te lahko veliko nauči prav zato, ker od tebe nič ne zahteva. »Ideja je, da se učenci nekoliko sprostijo, da v sebi spet najdejo veselje, upanje, pogum in voljo, da se v tem svetu da doseči marsikaj in nanj tudi vplivati, predvsem pa da na svet ne gledajo zgolj s perspektive denarja, kot je videti zdaj. Svet je lep, barvit in raznolik, če znaš nanj gledati še skozi drugačne prizme, kot je denar,« pravi Ljubica Čehovin. Namen je predvsem sposobnost razvoja kritičnega razmišljanja, meni Suna, to, da imaš svoje mnenje in si ga tudi sposoben povedati brez strahu, da bi koga užalil ali da ne bi bil sprejet. V okviru tega predmeta bi se razpravljalo o relativnosti, nesporazumih, odprtosti do neznanega, o pomenu radovednosti, ohranjanju otroka v sebi ..., o metaforah in simbolih, o estetiki, o naravi in njenih proporcih, o genialnosti, o materialnem in nematerialnem, o praspominu, o dobrem in zlem ...
»Kulturna vzgoja je ena vrsta svetlobe,« pravi. Ciljna skupina so najstniki. Najstništvo je čas, ko si človek gradi identiteto, ta pa je povezana tudi z uporništvom proti družbenemu sistemu in odraslim, ki ta sistem vzdržujejo. Posledice so različne, nekateri mladi v svojem uporništvu lahko propadejo, drugi se prilagodijo. »Vsi gimnazijski programi prisegajo na t. i. splošno izobrazbo, ampak to moraš znati uporabljati, drugače ti ne koristi veliko.« Tisto, kar bi kulturna vzgoja lahko bila, je, da si izoblikuješ nekakšno notranjo »vertikalo« vrednot, najdeš svoj »ritem«, obenem pa se zavedaš vseh drugih okoli sebe in njihovega obstoja – da se naučiš skrbeti zase in za družbo hkrati, spoznaš kaj je v življenju vredno in kako se kot posameznik v njem najbolje znajdeš.
