Tiskane izdaje
V nekih še ne tako davnih časih se je pod blazino vsakega šolarja vsaj nekaj noči skrival – Winnetou. Zelena knjiga je zapolnjevala urice mnogih nespečnežev, pogosto takih, ki so jim bile knjige zadnje veselje na vsem svetu. A svet apaškega poglavarja in njegovega krvnega brata Old Shatterhanda skoraj nikogar ni pustil ravnodušnega. Toda je že tako, da se tudi na slavne nekega dne pozabi, in danes so knjižnične police, na katerih stoji Karl May, precej neobljudene. V Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer hranijo in posojajo kar 109 Mayevih knjig, boste s klikom z računalniško miško hitro ugotovili, da so skoraj vse proste za izposojo na dom.
A Karl May (1842–1912) je pravzaprav najslavnejši in po mnogih podatkih najbolj bran nemški pisatelj – 200 milijonov prodanih knjig v 29 jezikih – ki pa smo ga sto let po njegovi smrti tako rekoč pozabili. Je simbol pustolovskih zgodb, dogodivščin kavbojev in Indijancev na Divjem zahodu, tako imenovanih knjig indijanaric.
May je odraščal v malem mestu Hohenstein-Ernstthal. Kot je zapisal v svojih literarnih spominih, sta bila v središču njegove mladosti zaboj s pustolovskimi knjigami in babica, ki se je na pamet naučila zgodbe iz orienta. Večkrat je bil zaprt zaradi manjših tatvin, v zaporu pa so ga postavili za vodjo knjižnice, torej k vrelcu najrazličnejše literature. Bogato opremljenega z zgodbami mu je po odsluženi kazni službo ponudil neki založnik pustolovske literature in časopisa, katerega urednik je postal Karl May.
Njegove knjige prikazujejo ameriški Divji zahod v najbolj slikoviti podobi, svet, ki pa ga je pisatelj poznal le iz pripovedovanj, knjig, zemljevidov in ga je obiskal le enkrat v življenju. Kljub temu je njegova bujna domišljija vplivala na mnoge bralske generacije in jim o Divjem zahodu povedala povsem svojo zgodbo.
In kakšne so tako prepoznavne Mayeve zgodbe? Njegovi junaki jahajo konje, mečejo tomahavk, plavajo po divjih rekah, uidejo smrti, se maščujejo za krivice, pokadijo pipo miru. V knjigah vas čakajo prijateljstvo, močnejše od smrti, pošteni Indijanci, lakomni belci.
Zgodbo v prvi osebi pripoveduje Old Shatterhand, belec, ki se po dramatičnem začetku spoprijatelji z vodjo Apačev Winnetoujem, in skozi vse romane se skupaj bojujeta za pravico in resnico, verjameta v dobro, spoštujeta vsa živa bitja in naravo. Odrasli imamo do Maya danes rahlo nostalgičen odnos, a če nič drugega – mar ne bi bilo zanimivo izvedeti, kaj je v teh knjigah takšnega, da so jih požirali očetje, dedki in pradedki današnje mladine?
Kaj lahko storiš ti? Bereš pustolovsko klasiko!
1. Slavko Pregl: Odprava zelenega zmaja
2. Daniel Defoe: Robinson Crusoe
3. Anton Ingolič: Tajno društvo PGC
4. Jules Verne: V 80 dnevih okoli sveta
5. Erich Kästner: Emil in detektivi
Zanimivo je vedeti...
- Winnetou je na Slovenskem in še marsikje drugod zanetil igro kavbojci in Indijanci. Pravila igre: dvoboj med ekipama v tekanju, vpitju in skrivanju. In obvezni houk, govoril sem.
- V filmsko zgodovino se je Winnetou vpisal s Pierrom Briceom v naslovni vlogi in Lexom Barkerjem v vlogi Old Shatterhanda. Skoraj vse filme so posneli na Hrvaškem.
- Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske knjižnice: »Današnji otroci berejo malo klasike – drugi časi, druge zgodbe, drug jezik. Če med stoterico najljubših najdemo Piko Nogavičko, Solzice, Bratovščino Sinjega galeba, je to verjetno posledica obveznega branja v šoli. Klasika živi dlje tudi, če je prenesena v druge medije. Pika Nogavička je že tak primer.«
