Tiskane izdaje
Nedaleč od Stare Ljubljane se skriva biser: hiša z vrtom arhitekta Jožeta Plečnika. Na Karunovi 4 in 6 v Trnovem se zdi še vse tako, kot je leta 1957 zapustil sloviti lastnik. Blagor se je že prepustiti senci košatih dreves in ob odzvanjanju sosednjega zvonika odplavati daleč od hektičnega mestnega jedra.
Kustodinje, ki vodijo po Plečnikovi hiši z vrtom, ju imenujejo butični muzej, ki da mu ni para v svetu, obiskovalci, med njimi pogosto verni proučevalci arhitektovega življenja in dela, razlagajo o mistični energiji, ki da tu vlada, tisti, ki v imenu Plečnikove zbirke obdelujejo njegov zelenjavni, zeliščni in cvetlični vrt in z njega nosijo cvetje na arhitektov grob, pa dodajajo: sprostitev, samopreskrba in ohranjanje kulturne dediščine.
Vse skupaj daje vtis posvečenega prostora, ki je ostal zamrznjen v času in kljub velikim graditeljskim posegom v okolici v zadnjem času še ohranja duha nekega drugega časa, druge miselnosti, discipline, predanosti poklicu in asketizma. To je v današnji potrošniški mrzlici le še zastarela beseda, katere pomen mnogim ni več niti doumljiv, kaj šele lasten.
Sivkova žogica
Med sprehodom skozi vežo, kuhinjo, spalnico in delovno sobo, kopalnico, sprejemno sobo in višje nadstropje okroglega prizidka, zimski in zunanji vrt, skozi zaprte in odprte prostore, ki so nastali po Plečnikovih zamislih, se obiskovalec vsaj z očmi dotakne njegovega ravnila, svinčnikov, čevljev, žogice njegovega ljubljenca Sivka in džezvice s podaljšanim ročajem, nakopičenih ostankov z gradbišč in neuresničenih zamisli ter si na glavo lahko povezne celo repliko njegovega znamenitega klobuka.
Tako se lahko najbolj pristno približa življenju in delu arhitekta, ki je slovenski prestolnici vtisnil prepoznavno podobo. Zaradi njegove arhitekture, mostov, nabrežij, spomenikov, obležij in drugih posegov v prostor jo pogosto nazivamo celo s Plečnikovo Ljubljano, ta pa je prepoznavna turistična znamka tudi v tujini.
»Ste že obiskali hišo arhitekta Jožeta Plečnika v Trnovem?« z vprašanjem nagovarjajo obiskovalce na spletni strani Plečnikove zbirke in sami odgovarjajo , da » bi na to vprašanje pritrdilno odgovorilo več tujih obiskovalcev naše prestolnice kot tu živečih Ljubljančanov«. V resnici tujci res za več kot dvakrat presegajo domače obiskovalce, pri skupinah pa je domačih kar za trikrat več kot tujcev. Od nedavna vabijo k spoznavanju Plečnika tudi družine z otroki, to povabilo pa bi kazalo izkoristiti prav letos, ko mineva 140 let od Plečnikovega rojstva (prva družinska delavnica bo 28. julija ob 16. uri).
Kako zanimiva se zdi njegova hiša otrokom, je več kot zgovorno odgovorila skupina mlajših osnovnošolcev, ki jo je te dni obiskala v okviru počitniškega varstva. Vodstvo z delavnico se je s pričakovane ure kljub poletni vročini raztegnila na dve debeli; vprašanjem ni bilo videti konca, takšno se je zdelo tudi zaključno fotografiranje nasmejanega mojstra s kužkom Sivkom, ki ga je za najmlajše po fotografiji iz leta 1933 upodobila Kaja Lipušček. »Kaj vam je bilo najbolj zanimivo?« »Sivko«, »vse, kar smo si ogledali«, »kamen strela, nalivno pero in svinčnik«, »zimski vrt« so se v valu navdušenja iz njih usuli odgovori, končno pohvalo pa je s tem, da bodo »obisk toplo priporočili tudi drugim« izrekla še njihova spremljevalka.
Še kakšne nova anekdota
Tu na Karunovi 4 (in nato 6) je Jože Plečnik preživel 36 let svojega življenja. V pritlično hišo s številko 4 se je vselil po vrnitvi iz Prage, 8. oktobra leta 1921. Dnevu, ko se je vselil, je že nekaj let posvečen dan četrtne skupnosti Trnovo, in kot je namignila višja kustodinja in odgovorna za Plečnikovo zbirko Ana Porok, je takrat še posebej živahno . Obiskovalce zanimajo predvsem Plečnikove drobne posebnosti in ljubezensko življenje, od starejših Trnovčanov oziroma njihovih potomcem pa tu in tam mogoče izvedeti tudi kakšno še neslišano anekdoto.
Jože Plečnik, ki je v očeh sosedov menda veljal za nedostopnega in vzvišenega, je trnovski hišici v letih med 1923 in 1925 na zahodni strani dozidal valjast prizidek. Potem je dokupil sosednjo hišo s številko 6 ter svoje bivanje leta 1929 oplemenitil z zimskim vrtom na južni strani, v katerem je ob pomoči centralne kurjave po emonskem zgledu tudi v mrzlih ljubljanskih zimah gojil trto, citruse, rožmarin, oleandre in ogromno drugih rastlin. Med vojno so tu pridno risali njegovi študentje.
Danes je rastlinja le za vzorec, saj peči potem, ko je 1. aprila 1972 postala »muzejska«, niso več zakurili. So pa, denimo, na leseni omarici v nekdanji asketsko urejeni spalni celici in poznejši kopalnici še danes berljiva mojstrova navodila, kako zakuriti peč. »Predno zakuriš, odpri pipo za toplo vodo, in ko voda priteče, zapri in zakuri. Nikoli ne odpri obe pipe naenkrat. Kuri samo drva, premog škodi peči ...« je ena od mnogih zanimivosti, ki opazovalca premakne v čas, ko je Jože Plečnik živel in ustvarjal. Z ato je hiša z vsako najmanjšo podrobnostjo, za pristen videz katere je zaslužen predvsem njegov nečak Karel Matkovič, tudi priča nekdanjega, predvojnega načina življenja, ko vode v kopalnici še niso greli grelniki.
Tako eksotičen kot »bojler« na drva se najmlajšim zdi, denimo, klasičen štedilnik, v katerem je bilo prav tako treba zakuriti, ali pa zložljiv obešalnik na hodniku, ki spominja na nekdanji gosposki slog oblačenja, poudarjen s klobukom, kateremu je bil zavezan tudi Plečnik.
Pri Plečniku je vedno mogoče odkriti še kakšno podrobnost, kakor pogosto pravijo strokovnjaki, ki so svoje poklicno življenje posvetili proučevanju dela in življenja tega arhitekta, profesorja, oblikovalca in umetnika, pa tudi tisti, ki k njemu pristopajo bolj ljubiteljsko, denimo člani društva Gallus Bartholomaeus. Ti so ob letošnji okrogli, 140. obletnici arhitektovega rojstva poleg podpisa namere o obnovi čebelnjaka na Plečnikovem vrtu, v katerem ne brenči več od leta 1996, dobesedno zakuhali še svojevrsten spominek – Plečnikov čaj, ki ga je skupaj z repliko skodelice, iz kakršnega ga je pil sam arhitekt, ter medom mogoče za spomin odnesti tudi iz njegovega muzeja.
Kaj novega lahko vsakokrat znova opazi tudi ljubiteljski obiskovalec. V sprejemi sobi za posebne goste, kamor je smela vstopati tudi Plečnikova prijateljica Emilija Fon, dama, ki zbuja največ radovednosti (njuna pisma so leta 2002 izšla v knjižici Pisma Jožeta Plečnika Emiliji Fon: prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni), se je mogoče zazreti v nekakšen Plečnikov kalejdoskop navdiha.
Kos kamene strele, v kateri se skoraj mavrično lomi svetloba in ki so jo tudi najmlajši obiskovalci opisali za enega njegovih najbolj zanimivih osebnih predmetov. In v njej bodo najbrž žive zamisli, vse dokler bo kdo kukal vanjo.
