Tiskane izdaje
Čeprav Bloke slovijo po smučanju, o katerem je že pred več kot tristo leti pisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, jih je vredno obiskati tudi poleti.
V teh gozdovih je poleti deset stopinj hladneje kot v Ljubljani, okopati se je mogoče v Bloškem jezeru ali namakati v tolmunih Iške, se sprehoditi ali si ogledati kakšno lokalno znamenitost.
Matej Pakiž iz Turističnega društva Bloke bi turista, ki pride na Bloke, najprej napotil na Krpanovo pot, na kateri si lahko ogleda dvajset označenih znamenitosti. Proga je dolga dvajset kilometrov, če pa se odpravi do Iške, ga čakajo še kakšni štirje kilometri.
Prospekte in zemljevide Blok je mogoče dobiti v turistično-informacijskem centru v Novi vasi, v gostilni Miklavčič v Velikih Blokah in v Volčjem pri jezeru, lahko pa najamemo tudi vodnika, ki z zgodbami in prikupnim narečjem popestri izlet.
Poleti sta kajpak najbolj vabljiva Bloško jezero in Iška pa tudi soteska Kadice, kjer so skriti ostanki rimskega zapornega zidu (Claustra alpinum iuliarum), ki je nekoč ločil rimski imperij od preostalega sveta, v 7. in 8. stoletju pa je predstavljal zahodno naselitveno mejo Slovanov.
Izlet po zgodovini
Zanimiva so vaška korita v Novi vasi in Velikih Blokah. Tukaj je nekoč, v časih še pred železnico, potekala glavna transportna pot z morja na Dolenjsko, zato so naredili korita, kjer se je živina lahko napajala.
Nekoč so bila to manjša lesena korita, kamor so napeljali svežo vodo iz potokov, nato pa je avstro-ogrska cesarica Marija Terezija zaradi protipožarne varnosti ukazala postaviti večja. Toda tudi manjša korita je še mogoče najti.
Ljubiteljem Martina Krpana bo gotovo všeč izlet na Svetega Urha. Tam je namreč, kot ponosno trdijo Bločani, živel ta mož. Ko so raziskovali Krpanovo zgodovino, so v zemljiški knjigi našli zapis o njegovi kmetiji, ki je nekoč stala tukaj.
Zdaj tam stoji cerkev, včasih pa je stal grad Nadlišek. »Imeli so ga Turjačani, a ker je bil preblizu Turjaka, da bi tja hodili na počitnice, je propadel. Zato so ga Turjačani dali domačinom za protiturški tabor. Turki so mu pravili grad Zvezda, ker ga niso mogli osvojiti,« pove Matic Pakiž.
Toda nekega dne so le vdrli vanj in ga porušili. Iz grajske kapele je nastala cerkev sv. Urha, ki slovi po zvonovih. Par sodi med najstarejše zvonove na Slovenskem; starejši nosi letnico 1355, a je počen in ga ne uporabljajo, v zvoniku pa še vedno poje drugi zvon, ki je le trideset let mlajši od prvega.
Kaj pa hrana?
»Poleti je bilo nekoč tako: ljudje so delali na njivah in so zjutraj v peč potisnili kolerabo, krompir in fižol. Ko so prišli nazaj, so to samo zabelili in je bilo že nared,« pove Matic Pakiž. Takšno preprosto hrano je mogoče dobiti še danes, denimo v gostilni Miklavčič v Velikih Blokah, le poklicati je treba prej, saj je ne pripravljajo ravno vsak dan.
Na Runarskem je kmečki turizem Knavs, kjer se da kaj pojesti, a se je tudi tu dobro prej najaviti. V Novi vasi je okrepčevalnica Pri Dominu, kjer se prav tako lahko kaj prigrizne in posluša žmohtne komentarje domačinov. Eden od njih je že zjutraj veselo mlatil joto, da je po vsej gostilni dišalo po kislem zelju.
Na Volčjem, pri jezeru, je brunarica, podružnica okrepčevalnice Lovec. »Tam organizirajo piknike, tudi kolerabo skuhajo za predjed, predvsem pa krompir. Bloke so znane po najboljšem krompirju,« zatrdi Matej.
Ta ponosni gomolj z bloških polj lahko človek odnese domov: v središču Nove vasi stoji lesena trgovinica, kamor lokalni kmetje nosijo svoje pridelke, seveda tudi bloški krompir.
V hladu narave
Čeprav Bloška planota leži na skoraj 800 metrih nadmorske višine, se voda v jezeru hitro segreje, vsaj na tisti strani pri brunarici, kjer je plitvina. Kot nalašč za otroke, ki se najraje igrajo pri kakem od debel, ki lebdijo na vodi. Pri jezu pa je dovolj globoka voda, da je mogoče brez skrbi skočiti vanjo.
Voda je čista, pravi Matej Pakiž. Ko so delali analize, so menda ugotovili, da je skoraj pitna. Čeprav je jezero umetno, v njem živijo krapi in ščuke: dovolilnice za ribolov je mogoče nabaviti v Volčjem.
»V vasi zaviješ desno in na prvi hiši zagledaš tablo na pesjaku,« razloži. Ribe pripeljejo iz Cerkniškega jezera, ko to presahne. Problem pa je nastal, ko je nekoč nekdo v jezero spustil tropsko ribico, ki je ogrizla številne krape. A na srečo tista ribica ni preživela zime.
Kdor si želi še hladnejše osvežitve, se lahko odpravi k Iški, malo naprej od Volčjega, kjer se lahko namaka v številnih tolmunih. Do nje ni težko priti, če v turistično-informacijskem centru vzameš zemljevid, pa še manj.
Tisti malo bolj avanturistični se lahko odpravijo še nekaj kilometrov naprej in kmalu za vasjo Zala zavijejo z asfaltne ceste na makadam. Do pred kratkim se je dalo v bližino še lepšega in predvsem manj obiskanega dela Iške priti z avtomobilom, zdaj pa se je treba ustaviti že prej, saj je voda v neurju odnesla cesto. A izlet je vreden nekaj pešačenja.
Komur ni do namakanja v ledeno hladni vodi ali malce toplejših tolmunih, kjer si lahko privošči naravni whirlpool, se lahko sprehodi po Bloški planoti. Morda je še najbolj čarobno prav v bližini Bloškega jezera, kjer lahko pohajkuješ po šotastih travnikih, prepletenih s potoki, ki ponekod poniknejo pod površino in se čez nekaj metrov spet pojavijo.
Vse to le kakšno urico od Ljubljane. In brez »morske« gneče.
