Tiskane izdaje
Bil je čudovito jasen zimski dan, ki ga na jezeru doživiš le vsakih nekaj let; že nekaj dni je pokalo od mraza in bilo je brez snega, tako da je bila ledena ploskev gladka in prosojna kot iz najboljšega stekla. Idealna za drsanje. Nevedni meščani smo povprašali starejšega domačina – jezerca, ki se je sprehajal po ledu: »Je dovolj debel za drsanje?« Odločno je pokimal in brezskrbno smo se pognali po nekajkilometrskem drsališču.
Užitek je bil popoln, pod drsalkami je drselo podvodno rastlinje, sem in tja tudi senca preplašene ribe. Bil sem prvi v skupini in kar naenkrat sem opazil, da sem se znašel na zelo tankem ledu. »Jezerski svetovalec« nam ni povedal, da moramo paziti na tista mesta, kjer so podvodni izviri, kjer se voda pretaka in je zato toplejša ...
Izpod mojih drsalk so se na vse strani splazile drobne razpoke, počilo je in že sem plaval. V bundi, ki je v trenutku postala neznosno težka, z drsalkami na nogah in s sončnimi očali na nosu. To si bom zapomnil za vedno. Ker je bil led resnično tanek in ker je bil rob med njim in debelejšo ploščo kot v bazenu, sem se hitro skobacal na varno, pomagal pa mi je tudi prijatelj. Dogodivščina se je končala v bližnji gostilni s čajem in z veliko ruma. Šele čez čas smo zvedeli, da Cerkničani pošiljajo Ljubljančane drsat, kadar hočejo preizkusiti , ali je led že dovolj debel ...
Kolikor oboževalcev,
Sam z znamenitim presihajočim jezerom prijateljujem že dolgo vrsto let. V vsakem letnem času – ko je voda ali ko je ni – je tam skrivnostno in zanimivo. Poleg drsanja se da tam pozimi početi še marsikaj, nepozabni so na primer zimski pikniki, na katerih se s prijatelji sredi zamrznjenega jezera oziroma travnikov, če voda že odteče, dobimo vsako leto.
Pomladi, tja do konca maja, ko je praviloma še dovolj vode, pridejo na vrsto tudi vodni športi. Pred leti se nas je v vetrovnih dneh zbralo tudi po nekaj deset deskarjev ; na začetku aprila, ko je bila bližnja Slivnica neredko še pokrita s snegom, je bila voda še ledeno mrzla, potem iz tedna v teden toplejša in prijetnejša, a tudi jezera je bilo vedno manj. Zadnja leta je deskarjev manj, je pa zato kar nekaj kajtarjev, sem in tja tudi kakšna jadrnica.
Najlepši pogled na Cerkniško jezero je prav s Slivnice, coprniškega hriba, ki se dviga nad jezerom in kot koklja čepi nad Cerknico. V vsakem letnem času je drugačen. Poleti zelen in zlato rumen, saj je jezero skoraj brez vode. Jeseni in pomladi srebrn, ko se vodna površina zrcali v poznopopoldanskem soncu.
Še nikoli nisem bil razočaran, ko sem se po uri zmerne hoje pred domom na Slivnici ozrl navzdol, na jezero oziroma polje, ki ga z juga nekoliko od daleč pozdravlja Snežnik, na zahodu Nanos in še dalje Julijci ter Kamniške Alpe. Nikoli tudi nisem razočaran nad čajem, ki ga v veliki skodelici dobiš v slivniški koči.
Voda zalije do 27 kvadratnih kilometrov
Cerkniško polje, ki je le eno izmed kraških polj vzdolž tektonskih prelomnic v dinarski smeri na Notranjskem, je z vseh strani zaprta depresija z ravnim dnom in različno visokim in strmim obodom. Jugozahodni in severovzhodni obod sestavljata visoki kraški planoti, Javorniki in Bloke. Polje, to je celotna zaprta kotanja, meri 38 kvadratnih kilometrov, s tem da je območje, ki ga občasno zalije najvišja voda jezera, veliko okoli 27 kvadratnih kilometrov, je med drugim zapisal dr. Andrej Kranjc s postojnskega Inštituta za krasoslovje v monografiji Jezero, ki izginja (uredila dr. Alenka Gaberščik, izdajatelj Društvo ekologov Slovenije, 2003) in jo ljubiteljem Cerkniškega jezera toplo priporočam v branje.
Kot rečeno, je Cerkniško jezero znamenito predvsem zato , ker izginja, in to v rednem letnem ciklu. Tega so se skozi stoletja navadili tamkajšnji prebivalci, jezerci. Ko vode ni, na »jezeru« kmetujejo. Ko voda je , pa lovijo ribe.
V preteklosti je bilo več načrtov in poskusov, da bi jezero na eni strani izsušili in na drugi zajezili, tako da ne bi več moglo presihati. Na srečo so vsi poskusi klavrno propadli. Očitno so slivniške coprnice poskrbele, da so nespametni načrti drug za drugim padli v vodo in z njo odtekli v kraško podzemlje. Poskrbele pa so tudi, da je bil leta 2002 ustanovljen Notranjski regijski park, ki vključuje in varuje tudi Cerkniško jezero. Na srečo se dviga tudi okoljska ozaveščenost domačinov in obiskovalcev in vedno večje so možnosti, da bo jezero ostalo takšno, kot je bilo – muhasto in neskončno lepo.
