Tiskane izdaje
Kam, ko je glava polna? Kam, ko je dogodkov toliko, da prehitevajo prste, ki jih poskušajo zapisati? Kam, ko se je treba na hitro sprostiti in narediti nekaj dobrega zase?
Moj odgovor na ta vprašanja se že nekaj let ponavlja kot stara plošča: »Kam drugam kot na Kriško!«
Mnogo zgodb se je v teh letih nabralo na Kriški gori. Prva med njimi je vsekakor tista izpred šestih let. Nedeljsko dopoldne je bilo. En tak kisel dan, kakršnih aprila ne manjka.
V koči sva z Anjo, sicer precej mlajšo od mene, a razlike v letih v hribih kaj hitro zblede, sedeli za pretežno moškim omizjem. Nikogar ni sililo v dolino. Dan je bil zaspan, družba tam zgoraj dobra. Anja je malce potarnala, da se ne počuti dobro, in zapustila mizo.
Komajda smo opazili, da je ni, že se je ležerno kramljanje bliskovito končalo. Tedaj šestnajstletna Anja je zaradi tablet, ki bi morale ublažiti njeno slabo počutje, dobila hudo reakcijo. Oskrbnica Tonka (sicer Anjina babica) je telefonirala v dolino.
Helikopter je takoj krenil na pot. Megla se je vse bolj nabirala na vrhu. Da so možnosti za pristanek helikopterja majhne, je bilo jasno.
A kljub temu je v koči, med samimi znanci in prijatelji, hitro zavladal optimizem, saj smo vsi trdno verjeli, da bo letečim gorskim reševalcem uspelo. Saj jim mora, kajti druge možnosti ni bilo.
Kdaj smo helikopter zaslišali nad seboj, ne vem, vem pa, da je bila megla vse gostejša. Vreme je bilo ušivo, vrhovi hribov v oblakih.
Tako je o tem težkem reševanju kasneje zapisal pilot Miklavž Škofič Maurer in dodal: »Čas, ki je deklici preostal do smrti? Prekratek, največ ura in pol. V tem času se zdravnik ni mogel peš povzpeti na Kriško goro, do male Anje.«
Leteli so v meglo. Letali od ene do druge smreke. Tudi nam, ki smo zvok helikopterja spremljali z vrha, je bilo jasno, da poskušajo zdaj z ene, zdaj z druge smeri priti do cilja.
Ko je posadki vojaškega helikopterja, ki je na Kriški gori nikoli ne bodo pozabili, uspelo pristati, smo Anjini znanci in prijatelji takoj vedeli, da je rešena, saj je pri zdravniku Juriju Gorjancu pristala v dobrih rokah.
In po napetem popoldnevu smo (bolj ali manj naskrivaj) olajšani potočili solzico sreče. Hja, tudi takšno popoldne te zna pričakati na Kriški gori, ko te tja gor po »ta strmi« ali »klasični« poti ponese zgolj zato, da bi si zbistril glavo.
Malokrat moja pot do vrha vodi po »ta strmi«, tisti s parkirišča pod vasjo Gozd, po domače imenovanem Gojzd. Mimogrede: do Gozda (kamor se iz Kranja pride mimo Golnika, kjer kmalu po Seničnem odcep strmo zavije v hrib) ravno zdaj asfaltirajo cesto.
Na Kriško bi jo sicer lahko ubrali tudi iz Tržiča, z Golnika ali Loma, a največkrat uporabljena je »klasična« pot iz Gozda. Čeprav je ob vznožju hriba zapisano, da bo do vrha minila ura in petnajst minut, se rado zgodi, da do cilja porabimo kakšne pol ure manj. Ali celo še kakšno minuto manj.
Ko že napletamo o času: nazadnje me je brez besed pustila desetletna Sara, ki sem jo na Kriški srečala to zimo, ko je termometer ob koči kazal minus 17 stopinj.
Skromno se je poskušala izmuzniti vprašanju, koliko časa porabi iz Gozda do vrha, nato pa je njen oče povedal, da zna punca ob poletnih dneh vrh osvojiti v pičlih 35 minutah. Kdor je na Kriški že bil, pri tem ne potrebuje prevoda, kogar pa gor še ni bilo, mu pač ne preostane drugega, kot da preveri, kako hitro njega ali njo gor noge neso.
Čeprav me je pot iz Gozda do vrha vodila že stokrat (ali morda še večkrat), sem vedno vsaj z enim očesom pogledovala proti klopcam ob poti. Ne da bi me mikale k počitku, pač pa so se mi ob pogledu nanje vedno porajala vprašanja, čigava imena nosijo.
Tako že kmalu po začetku vzpona pohodnika na levi strani potke pričaka Ivanina klopca in zraven vabeči napis: »Le dol se usedi, kaj bi stal ...«
Odgovor na vprašanje, kdo je mistična Ivana, ki je dala ime prvi klopci, je v svojem šaljivem slogu razkril Jože Stegnar, markacist Planinskega društva Križe: »Ivana Valjavec je vendar naša propagandistka. Zaželela si je klopco, pa smo jo naredili.«
Gostobesedni sogovornik še poudari, da je prve klopce ob poti na Kriško pred približno petdesetimi leti postavil Jože Poljanec.
Sprva je bilo ob poti sedem ali osem klopi, nato so njihovo število zmanjšali za polovico: »Sicer pa je tako, da imajo vsi pomembni ljudje v našem planinskem društvu ali svojo klopco ali sobo. Tako smo se jim oddolžili za vse, kar so naredili za planince.«
Druga, na kateri se utrujeni planinec lahko spočije, če se na Kriško odpravi iz Gozda, je Dohtarjeva klopca. »Leta 1974/75 smo delali žičnico do vrha. Avtomehanik specialist Marjan Marn iz Komende je bil takrat glavni mehanik. Mi smo mu rekli kar Dohtar Volkswagen. Leta 1999 smo kriški planinci izdali knjigo o naših 50 planinskih letih, a v njej smo Dohtarja pozabili omeniti. Ker je veliko naredil za planince, smo se na mojo pobudo odločili, da mu postavimo klopco,« je o drugi klopci povedal markacist Jože Stegnar.
In že nadaljeval zgodbo o tretji, Klopci kovača Pajota: »Ko se je leta 1973 na Kriški delala bajta, je kovač Pavel Štular iz Zgornjih Dupelj naredil mnogo kovaških stvari za bajto in tudi za žičnico. Ta klopca je bila postavljena pred približno dvajsetimi leti.«
Do vrha nas zdaj ločuje le še ena, Štefanova klopca. »Štefan Bukovec je bil, skupaj s Tonko Zadnikar, oskrbnik koče na Kriški gori. Čeprav je bil tu le kratek čas, je v tem času naredil veliko za naše društvo. Bil je izjemno priljubljen, plemenit človek in velik ljubitelj gora,« je pojasnil markacist Planinskega društva Križe in povedal še par besed o Kavarjevi klopci, ki gosti utrujene planince na »ta strmi« poti:
»To klop smo postavili v spomin na Tomaža Kavarja, ki je leta 2000 umrl med sestopom z gore Mustag Ata. Bil je ta pravi hribov'c in Križan. Vsako leto, tako je bilo tudi pred kratkim, mu prijatelji pripravijo slovesnost, in to prav ob njegovi klopci na Kriški.«
Zakaj torej ravno Kriška gora, saj je gora na Gorenjskem vendar na pretek? Zaradi zgodb, ki jih ni malo. Zaradi planinskih prijateljev ali znancev, ki jih je tudi dosti.
Tudi zaradi že dvakrat omenjene Tonke, ki se je letos po dolgih, predvsem pa nepozabnih letih poslovila od (svojih prijateljev in) dela oskrbnice na Kriški gori.
Zato, ker se ne morem odločiti, ali je Kriška lepša pozimi ali jeseni. Ker je 1471, kolikor nadmorskih metrov so ji namerili, ena redkih večmestnih številk, ki si jih je zapomnil moj, cifram nič kaj naklonjeni spomin.
In še zato, ker si za konec ne morem kaj, da ne bi prepisala verzov ene od njej namenjenih pesmi: »Kriška gora naša, bodi pozdravljena! Vsi te častimo, ker si ponos gora; s tvojega vrha krasen razgled nudi se tisočem, lepote željnim očem.«
