Tiskane izdaje
Če se človek vozi z avtomobilom s pokvarjeno klimatsko napravo v poletni vročini, kakršna je še nedavno tega preplavljala vso deželo, je Rogla imenitna izletniška točka. Toda mi je že skoraj dvajset let poleti ne obiskujemo samo zaradi prijetne, desetstopinjske temperaturne razlike med razgreto dolino in svežim vrhom. Nam in številnim drugim obiskovalcem pomeni Rogla poleti še veliko več.
Tudi pozimi je sicer meni in moji družini na Rogli lepo, ker vsi uživamo v smučanju, sprehodih in pogledu na zasnežene gozdove, toda tisoči smučarjev vsenaokrog na devetdesetih hektarih smučišč, živžav, brnenje žičnic in glasba iz zvočnikov so vsaj zame vedno manj privlačno okolje za preživljanje prostega dneva ali celo kratkega dopusta.
Poleti je drugače. Veliko manj ljudi je na tem vrhu nekaj več kot 1500 metrov nad morjem, in ko parkirajo avto in se odpravijo na eno od številnih pešpoti, se še ti porazgubijo in le občasno srečaš skupinico ali kakšnega samotarja. In nič kaj zahtevne niso poti po Rogli, vsaj tiste krajše ne, tako da jih tudi mi ravninci, nevajeni planinarjenja, zlahka premagujemo.
Čez prijetne pašnike, skozi pohorske smrekove gozdove in z le malo vzponi je na primer speljana pot od Rogle do poldrugo uro hoda oddaljenih Lovrenških jezer. Kakšnih dvajset večjih in manjših jezerc na največjem pohorskem šotnem barju je redka naravna znamenitost, ki si jo radi ogledajo številni obiskovalci Rogle. Nekaj posebnega je ta košček Pohorja, kot da je del nekega drugega, zakrnelega sveta z nizkim ruševjem, šotnim mahom in vrsto drugih redkih, izginjajočih rastlin. Po potkah iz brun lahko človek pride v osrčje tega skritega posebnega sveta sredi sicer bujnih pohorskih gozdov in se počuti kot raziskovalec neznanega.
Od Lovrenških jezer se je mogoče vrniti na Roglo, kar je najkrajša pohodniška različica, po precej daljši je mogoče od tod priti tudi do Ribniške koče, mi pa jo ponavadi uberemo po srednji, poldrugo uro do dve uri dolgi poti do koče na Pesku. Ravno prav utrujeni in žejni ponavadi prispemo do nje, tako da hladna pijača prija kot redkokdaj. Tu je mogoče tudi pojesti kaj dobrega, značilno pohorskega, kot je pohorski lonec ali gobova juha. Toda mi se ponavadi zadovoljimo s pijačo, sendviči in veselim pričakovanjem Smogavčeve gobove juhe na popoldanskem povratku.
In ko si oddahnemo, včasih poklepetam s starim znancem Vilijem Petacijem iz Vitanja, ki je napol prebivalec Rogle že dobri dve desetletji, približno toliko, kolikor smo mi njegovi zvesti obiskovalci in stranke. Njegov je konjeniški center nasproti koče na Pesku, ki je zdaj sicer z nekaj poniji samo še senca tistega izpred petnajstih let, ko je bilo tu čez vse leto deset ali več jahalnih konjev za šolo jahanja, za potepanja po Pohorju in za vleko kočije ali sani, nekaj ponijev za otroško jahanje v krogu in celo krdelo psov huskyjev. Takrat so skupaj z Vilijem v centru delali štirje delavci in vsi so imeli dovolj dela.
Zdaj pa si ljudje ne privoščijo več toliko kot nekoč, pravi. Zato zadnja tri leta prihaja sam, samo poleti in samo z nekaj poniji za otroke, pozimi pa dvakrat na teden s pasjo vprego na stadion na Rogli. Ne samo manjša kupna moč obiskovalcev, tudi konkurenca motorjev za motokros, štirikolesnikov in pozimi še motornih sani je močno izpodrinila konjeniška potepanja po Pohorju. A še vedno je dela dovolj, da se ob kmetovanju doma normalno preživi, pravi Vili. In noče vzeti dveh evrov za Gregijev krog jahanja na njegovem poniju.
Prijeten pohodniški krog
Zadnji del poti od koče na Pesku do parkirišča na Rogli, s katerim sklenemo prijeten pohodniški krog, je ponavadi najnapornejši. Od sedenja ob pijači pred kočo se mišice ohladijo, utrujenost se zaleze v sklepe in kosti, pot pa gre ves čas navzgor. A ker je to zadnji in najkrajši kos, vendarle gre. In včasih na vrhu poti ostane še dovolj moči, da se povzpnemo na trideset metrov visok razgledni stolp, s katerega je ob lepem vremenu mogoče videti Julijske Alpe, Triglav, Visoke in Nizke Ture, Golico, Kobansko, Boč, Donačko goro in druge bližnje in daljne gore in hribe. Ta stolp kraljuje na vrhu Rogle že skoraj osemdeset let in je bil poleg planinske koče pravzaprav prvi tukajšnji turistični objekt, ki je pomenil prve zametke turizma. Dobro se drži za svojih osem križev, okrog njega pa se je predvsem v zadnjih desetletjih ogromno spremenilo in divja, komaj dostopna gora je v tem času postala priljubljen cilj tisočev avtomobilskih turistov, smučarjev ali pohodnikov, ki hočejo na hitro in za kratek čas pobegniti od svojih vsakdanjih obveznosti v dolini.
Po spustu z razglednega stolpa, ko se kolena od poti in številnih stopnic stolpa že rahlo tresejo, je ponavadi na vrsti počitek. Včasih, ko smo poleti prihajali na Roglo za več dni, je prijalo posedeti na terasi apartmaja. Zdaj, ko so naši izleti večinoma le še enodnevni, pa se z avtom odpeljemo do Gorenja, na pol poti z Rogle proti Zrečam. Tamkajšnje gostišče Smogavc je v dvajsetih letih našega obiskovanja tako po velikosti kot po obiskanosti sicer vsaj za trikrat preraslo prvotno gostilno, a njihova gobova juha je še vedno enako dobra in najboljša izmed vseh, kar sem jih imel priložnost poskusiti. Pa tudi prijaznost gospodarja Ludvika in njegove družine se kljub uspehu ni spremenila.
Tako Roglo doživljamo mi in ni nujno, da jo na enak način tudi vi. Pohodniških poti po njej je veliko, dobrih restavracij in turističnih kmetij tudi. Ljubiteljem tehnične dediščine bo morda zanimiv ogled stare Ošlakove kovačije kakšne tri kilometre od Zreč, še nekaj kilometrov naprej proti Rogli je Skomarje z dobro ohranjeno in za oglede urejeno dobrih dvesto let staro skomarsko hišo.
Tudi do Osankarice, doma na Osankarici z muzejem Pohorskega bataljona in do Treh žebljev, kjer je leta 1943 padel Pohorski bataljon, z Rogle ni daleč. Pa še veliko zanimivega je mogoče najti na Rogli in v njeni okolici. Ali pa greste tja preprosto po nekaj prijetne svežine in na gobovo juho, ki jo ponujajo povsod.
