Tiskane izdaje
Sv. Jošt nad Kranjem ima bogato božjepotno in romarsko zgodovino, od sredine prve polovice 20. stoletja pa je tudi prizorišče tradicionalnih delavskih prvomajskih praznovanj. Eno od njih, tisto iz leta 1977, ko je bil slavnostni govornik nihče drug kot Josip Broz Tito, je gori pustilo trajen pečat – asfaltirano cesto, ki se pne do vrha.
Sv. Jošt, tudi Šentjošt, v jeziku domačinov pa največkrat kratko malo Jošt, je hišna gora Kranjčanov. Čeprav je prebivalcem Kranja pravzaprav bližja nekoliko nižja, 646 metrov visoka Šmarjetna gora, vrh katere je zlasti ponoči dobro viden osvetljen hotel, ki po pravici nosi ime Bellevue, ta nikoli ni zmogla stopiti iz Joštove sence in se uveljaviti kot najbolj priljubljen izletniški cilj.
Vrh 847 metrov visoke vzpetine, katere od daleč vidna silhueta dominira nad Sorškim poljem, stoji cerkev sv. Jošta. Današnja cerkev je zgrajena v baročnem slogu , njena manjša predhodnica, ki je bila prav tako posvečena sv. Joštu, zavetniku romarjev, mornarjev in hiralnic, pa je bila že okoli leta 1600 priljubljeni cilj romarjev. Okoliški kmetje so tedaj verjeli, da morajo vsaj enkrat v življenju poromati na Sv. Jošta, sicer bodo to božjo pot morali opraviti za pokoro po smrti.
Svete stopnice, ki dajejo odpustke
Zlata doba romanj k sv. Joštu nad Kranjem je bilo 18. stoletje, še zlasti njegova druga polovica, ko je duhovnik Simon Vačavnik po zgledu stopnic, po katerih se je Kristus povzpel v Pilatovo sodno hišo v Jeruzalemu, dal v cerkvi zgraditi svete stopnice, po katerih so se romarji kleče pomikali navzgor, medtem pa so molili in poljubljali vsako od osemindvajsetih marmornatih stopnic posebej.
Božjepotnik, ki je opravil omenjeni obred, je po sklepu papeža Benedikta XIV. prejel popolni odpustek. To je bil čas, ko je cerkev obiskalo tudi po 50.000 romarjev na leto, na dan pa so opravili tudi po več kot dvajset maš. Za primerjavo: v vsem letošnjem letu bodo v cerkvi maševali vsega devetkrat.
Čeprav danes čez Jošta vodi gorenjska veja Jakobove poti po Sloveniji, katere razpoznavni znak je rumeno obarvana školjka, lahko romarje preštejemo skoraj na prste ene roke. Nadomestili so jih novodobni verniki zdravega telesa – tekači, pohodniki, kolesarji –, ki to svoj čas romarsko goro oblegajo z vseh mogočih strani.
Običajen pristop, tako imenovana »normalka«, na Jošta vodi iz vasice Stražišče. Prva možnost, da stopimo iz avta in vzamemo pot pod noge, se nam ponudi že na obronkih Stražišča, na blagem ovinku v levo ob samem vznožju Jošta. Če krenemo od tam, smo začeli hoditi »pri kozolcu« (ker je tam informacijski kozolec z zemljevidom pešpoti v krajevni skupnosti Jošt), »pri daljnovodu« (ker po dolini med Šmarjetno goro in Joštom teče daljnovod) oziroma »od podna« (ker niže kratko malo ni mogoče začeti).
A večina pohodnikov svoje avtomobile parkira nekoliko više, tam, kjer jih rdeča planinska tabla opozori na začetek Sodarjeve poti. To ni le najbolj oblegana steza, ki vodi na Jošta, ampak pravzaprav edina, ki ima svoje ime. Na Jošta se je mogoče povzpeti tudi iz Rakovice, Zabukovja, Spodnje Besnice, Čepulj, Pševa ali Javornika. V nobenem primeru ne bomo hodili dlje kot tričetrt ure, kar pomeni, da bomo prej kot v uri in pol znova pri avtomobilu.
Na vrhu bomo ob vedrih dnevih nagrajeni s prelepim razgledom na bližnje Sorško polje in Ljubljansko kotlino, pa tudi na Škofjeloško hribovje, Karavanke in Julijske ter Kamniške Alpe. Ko je nebo umito, je mogoče uzreti tudi Snežnik.
Kolesarjem Jošt ne prizanaša. Že prvi klanec jim da zanesljivo informacijo o njihovi telesni pripravljenosti, pri čemer se morajo zavedati, da jih najhujše težave čakajo šele v zadnjem delu poti, nad vasico Javornik. Naklon je ponekod tako strm , da ni redek prizor, ko tekač med tekom v klanec prehiteva kolesarja. Le streljaj od vasice Javornik v smeri proti Čepuljam stoji hiša, v kateri je svoj čas ustvarjal Miško Kranjec. A od nekdanjega pisateljevega bivališča je ostala zgolj razvalina .
Za sladokusce in sladkosnede
Najzvestejši privrženci Jošta so joštarji. Tako se imenujejo pohodniki, ki se na Jošta v letu dni povzpnejo več kot tridesetkrat. Prvih trideset vpisov morajo zabeležiti v »običajno« planinsko vpisno knjigo v Smučarskem domu na Joštu, 31. vpis in vse nadaljnje pa v lastno knjigo joštarjev.
Kdor se vpiše več kot šestdesetkrat v koledarskem letu, pojasni oskrbnik doma Jure, se mu obiski štejejo v skupni seštevek vseh obiskov v vseh letih njegovega obiskovanja Jošta. Trenutni rekorder po številu vzponov je Janez Pegam, ki se je do lanskega 31. decembra na Jošta povzpel natanko 8787-krat. Ker šteje samo en vpis na dan, se nekateri zaradi vpisov odpovedo celo dopustniškemu letovanju. V domu sta tudi vpisni knjigi kranjskega društva bolnikov z osteoporozo ter članov »hribovske mornarice«. A večina obiskovalcev, katerih glavnino poleg K ranjčanov sestavljajo še pohodniki iz Gorenjske in Ljubljane, se ne vpisuje.
Čeprav na Sodarjevi poti ob nedeljah srečate več ljudi kot v opustelem centru Kranja, Jošt nudi zavetišče tudi tistim, ki ljubijo samotne stezice. Takšna je pot iz Spodnje Besnice, kjer tudi ob najbolj obleganih dneh srečate komaj koga.
Za sladokusce hrani Jošt krožno pot, ki vodi z vrha Jošta navzdol do Spodnje Besnice, od koder pot nadaljujemo na bližnji Špičasti vrh, s katerega se mimo Čepulj znova vzpnemo na Jošta. Iz vzpona na Jošt tako nastane večurni pohod, ki ga lahko povežemo še s »skokom« do bližnjega S v. Mohorja in nazaj.
Če postanemo po večurnem pohodu lačni , se lahko okrepčamo v Smučarskem domu na Joštu, ki so ga zgradili kmalu po vojni, ko so bile zime še mrzle in dolge, snežne padavine pa obilne in so po pobočjih Jošta še smučali. Sladkosnedim bodo nemara teknili kobariški štruklji, jabolčni in borovničev zavitek ali gibanica, drugim so vsak dan razen ponedeljka, ko je dom zaprt, na voljo jedi na žlico.
