Tiskane izdaje
Kaj je lahko močnejše od betonskega predora, ki drži hrib in še nekaj vasi na njem? Verjetno bi se našlo kaj. A če govorimo o trojanskih predorih, je odgovor en sam: krofi. Ti so dokazano močnejši od kilometrov, ton in kubikov betona, vzidanega v avtocestno telo. Trojanski krofi, z marmelado. Še vroči, z vonjem po rumu in z razgledom na kraje, od koder so Jurčičevi in Kersnikovi rokovnjači doma.
Niti najdražji in tehnično najzahtevnejši odsek na vsem slovenskem avtocestnem križu, dobrih osem kilometrov dolg del med Trojanami in Blagovico, z najdaljšim dvocevnim, 2720-metrskim predorom v državi, ni mogel odvrniti domačinov in tujcev, da ne bi za kratek čas zapustili avtoceste in skočili na krof – gor, na Trojane. Oziroma zavili dol – na Trojane.
Kot včasih, ko so med Mariborom in Ljubljano vozili v glavnem še fički in se je bilo treba na dobri dve uri dolgem potovanju ustaviti – kje drugje kot na Trojanah. Pri Konjšku so prve krofe pekli že leta 1961, »poskusne serije« Rajke Konjšek, »krofje matere«, pa so že leta 1962 prerasle v vsakodnevno proizvodnjo; na znamenitih »pohanih kurah« so se tranzitni turisti začeli ustavljati kasneje, ko je fama o najslajših krofih daleč naokoli že zakrožila tudi po Evropi ...
Statistika pravi, da so v odsek, ki kljub presežnikom najbrž nikoli ne bo postal tako znamenit kot trojanski krof, vgradili 34.000 ton armaturnega jekla in sto kilometrov geotehničnih sider. Jekla bi bilo dovolj za postavitev 350 kilometrov železniških prog. Za odsek so porabili 420.000 kubičnih metrov betona, kar pomeni, da bi bila kolona »hrušk«, ki so ga vozile, dolga od Ljubljane do Dubrovnika – celih 670 kilometrov.
Rajkina skrivnost
Čeprav so se Pri Konjšek bali, jim avtocesta, ugotavljajo danes, ni odnesla ničesar. Še najmanj gostov in zaslužka. Nasprotno: pred gostiščem z uradnim nazivom Gostinsko podjetje Trojane se vsak dan ustavi več tisoč vozil, vse več pa opažajo tudi rekreativnih kolesarjev iz Zasavja in s štajerskega konca. Mnogi na Trojanah pustijo svojega konjička in se na pedalih podajo čez gozdiček v smeri Šentgotarda in nato navzgor proti (spet) zapuščenim Prvinam ali navzdol proti Dobrljevem, Čemšeniku, Gamberku, Klančišam, Rovam in Kotredežu do zagorskega Evroparka. Ob ribnikih pod Ruardijem se lahko letos prvič tudi odžejajo in okrepčajo. Tudi zato je pot nazaj proti Trojanam, po krožni poti skozi Zagorje, Izlake, Orehovico in mimo Polšine, lažja. Razen zadnjih ovinkov in zadnjih strmin ...
Res je, da se je struktura gostov, ki zahajajo na Trojane, v desetletjih spremenila, pravijo v vodstvu podjetja, in da je v tem letnem času več individualnih gostov, a jesen in pomlad vsako leto pripeljeta tudi na tisoče avtobusov. Avtobusni potniki so jim včasih z uporabo sanitarij naredili več stroškov kot prometa ... A prav začetnikom rodbine Konjšek gre med drugim pripisati, da so si leta 1913 »omislili« prve tri avtobuse in vzpostavili avtobusno linijo Ljubljana–Celje s postankom na prelazu, ki so mu Rimljani rekli Atrans. Denar za avtobuse so zbrali v združenju gostilničarjev, nekakšni delniški družbi, nabavili pa so jih na Dunaju. Medtem ko je tretji avtobus služil kot rezerva, sta prva dva že leta 1913 na Trojane po makadamu iz Celja oziroma Ljubljane dvakrat na dan prevažala prve potnike.
Verjetno bi z lučjo iskali potnika, ki je po letu 1962, odkar jih cvrejo vsak dan, iz trojanske krofarne odšel brez znamenitega krofa. V njej od 112 redno zaposlenih krofe danes mesi, oblikuje in peče osemnajst ljudi. Ob delavnikih jih spečejo od 3000 do 5000, ob praznikih in koncih tedna med 10.000 in 12.000. Recept, nekoč, pred natančno petdesetimi leti Rajkina skrivnost, je danes skrivnost GP Trojane, kjer s ponosom pokažejo krofarno in povedo, da so v pol stoletja v njej ustvarili sto milijonov krofov. Sto milijonov krat poldrugi dekagram krat pol stoletja. Saj to je dva milijona petsto tisoč kilogramov krofov! Nič čudnega, če je pod to številko popustil tudi odsek med Trojanami in Blagovico ...
»Joj, slikali nas bodo!« so vzkliknile ženske v belih predpasnikih okrog pomokanega pulta, ko so sredi krofarne nenadoma zagledale fotografa. Za urejanje pričesk ni bilo več časa. Priprava krofov pa je že tako in tako rutina. Rutina, ki si je že prislužila zlati znak slovenske kakovosti. Čeprav testo zamesijo strojno, vse drugo poteka ročno. Nato si nas malce privoščijo: v krofih so moka, jajca, kvas in mleko – poleg marmelade in ruma, seveda, izvemo. In še, da se vsak krof dvajset minut peče v cvrtnjaku: po deset minut na vsaki strani. Večino tega vemo. Zanima nas skrivnost okusa. Kje se skriva ta? V kakovosti, prijazni postrežbi in dobri volji, s katero jih pečejo, pravijo.
Kako je bilo pred dvesto leti
»Gremo v 'ta nov' ali v 'ta star' del?« že na parkirišču voznika avtomobila celjske registracije vpraša sovoznica. Stari del je objekt z obokanim vhodom in letnico 1849 – ko se je izpel véliki Prešeren. Večina se jih odloči za novozgrajeni objekt z dvema terasama, od koder v sončnem jutru iz občine Lukovica, kamor Trojane spadajo, seže pogled po zeleni zagorski dolini vse do Kuma. Mnogi prisegajo, da ni lepšega kot na takšno jutro posedeti na gornji terasi in si v tišini zamišljati, kako je bilo pred dvesto leti, v času Napoleona in Ilirskih provinc, le streljaj daleč, v Šentgotardu oziroma na Učaku pri Trojanah, prav tako lepo.
Morda le malce bolj napeto. In, žal, z žalostnim koncem. Zgodovine Črnega grabna tedaj še niso pisali krofi, temveč rokovnjači, domačini iz okoliških vasi, ki so leta 1809 napadli in pobili šest francoskih častnikov na poti v Celje. A brez te »nadloge, ki je po malem beračevala, po malem kradla in s silo jemala«, bi se Josip Jurčič in Janko Kersnik precej bolj namučila z iskanjem motivov in romanesknih junakov ...
