Z mednarodne razstave mačk: naporno je biti lep

Ironično, toda prva ugledana razstavna mačka je ta konec tedna bila sumljivo podobna sicer negovanim, a iz pasem, znesenih z vseh vetrov, sestavljenim vaškim domačinkam. Oceno je potrdil napis »domača mačka« na kletki, presenečenje nad dejstvom, da se lahko mednarodne razstave udeležijo tudi mačke brez znanega porekla tja v deseto ali še bolj oddaljeno koleno, pa je omilila njena lastnica Ana Vene, dolgoletna članica enega slovenskih felinoloških društev in ljubiteljica mačk vseh vrst; mačji portret je krasil tudi njen pulover.

Tomi je bila na lanski mednarodni razstavi nominirana za best in show med domačimi mačkami in je prejela drugo nagrado, jo pohvali Ana. Za mačjo šampionko ji ni bilo treba plačati več tisoč evrov, ampak jo je dobila zastonj, pod paletami blaga pred trgovino Mercator v domačem Mokronogu. »Dva dni je mijavkala izpod njih. Začeli sva se pogovarjati in tako mi jo je uspelo spraviti ven. Čisto hripava je bila, dva meseca potem sploh ni več mijavkala,« se spominja Ana. Najprej je imela navadne mačke, leta 1968 pa je kupila prvo perzijko. Eno ostarelo ima še danes, toda presežna ponudba mačjih zavržencev v Mokronogu ni pustila spati njeni vesti in brezimne sirote so spet prevladale nad modrokrvnimi perzijkami. Trenutno jih ima šest, še več se jih smuka okoli hiše in upa, da jih bo sprejela vanjo. A le Tomi s »čudovito dimasto dlako« in rumenimi očkami pripada čast udeležbe na tekmovanju. Sodeč po zadrževanju v najbolj oddaljenem kotu kletke, bi to čast z veseljem zamenjala za drnjohanje na domačem ležišču. Naporno je biti lep.

Kozmetični posegi prepovedani

Konec tedna se je v športni dvorani na Drenikovi ulici v Ljubljani zvrstilo več kot 200 mačk približno 20 različnih pasem. Največ jih je bilo iz Slovenije in Italije pa tudi iz Srbije, s Hrvaškega, Avstrije, Madžarske, Nemčije, s Poljskega in Slovaškega. »Po številnosti razstava ni velika, je pa na zelo visoki kakovostni ravni,« pove sodnica Svetovne zveze ljubiteljev in vzrediteljev pasemskih mačk (FIFe) Thea Friškovec, ki je tokrat nastopila v vlogi razstavljavke.

Še dobro, da so bili kandidati za mačje misice in mistre dan ali dva prej okopani, kajti v zraku je bilo vsaj toliko mačje dlake kot na mačkah samih. Nad veterinarko, ki je pred vključitvijo na razstavo pretipala vsako mačko in ocenila njeno zdravstveno stanje, je vse frčalo. Če bi bila katera mačka pod vplivom pomirjeval, če bi kazala znake intenzivnih kozmetičnih posegov, izrazito škilila ali bi bila gluha, breja ali doječa, bi jo veterinarka izključila iz sodelovanja na razstavi. Do zaključka redakcije nismo uspeli izvedeti, ali je bila med kandidatkami tudi kakšna takšna.

(Še en) drag hobi

Opravljeni zdravniški pregled je mačkam poleg predložitve zahtevanih dokazil o opravljenih cepljenjih prinesel prvih 100 vstopnih točk. Preostalih 100, kolikor je bilo največje število predvidenih točk, so si morale priboriti pred sodniki. Dopoldne so jih ti pregledali in iz vsake skupine nominirali najlepšo v kategoriji, ki so se uvrstile na popoldanski best in show v kategoriji mladičev, odraslih in kastratov. Zmagovalke tega so se nato pomerile v finalnem šovu, ki je prinesel absolutno zmagovalko dneva.

Pasemske mačke tekmujejo in ocenjujejo glede na dolžino dlake (dolgodlake in eksotke, srednjedolgodlake, kratkodlake, siamke in orientalke), njeno obarvanost in vzorec, starost, spol (samci in samice, kastrirani samci in sterilizirane samice) in že pridobljene nazive v 15 tekmovalnih razredih, od razreda domačih mačk do supreme championa . Vendar namen mednarodnih mačjih razstav, kakršna je bila ljubljanska, ni le pobiranje pokalov, globusov, kristalnih vaz in drugih nagrad, na katerih se začne prej ali slej nabirati prah, temveč zbiranje nazivov, kot so šampion, mednarodni šampion, veliki mednarodni šampion in najuglednejši, supreme šampion. »Če lastnik hoče, da njegov maček postane supreme champion, se mora z njim udeležiti najmanj 21 razstav,« pojasni Thea Friškovec. To – kot vsak drug hobi – pa stane. Cene vzrejnih in razstavnih mačk se v Evropi gibljejo med 1000 in 3000 evri. Stroški razstavljanja ene mačke znašajo od 60 do 100 evrov, če je razstava enodnevna in v domači državi, če je v tujini in traja več dni, pa se stroški bistveno povečajo.

Namesto pravih umetne miši

Lastniki mačjih tekmovalcev niso ničesar prepustili naključju. Zadnje minute pred dopoldanskim nastopom pred sodniki so jih razčesavali, jim z robčki brisali na novo nabrane zaspančke, s pinceto in škarjicami strigli poslednje narobe štrleče dlake in s spodbudnimi besedami motivirali mačkone in sebe. Ti so pokazali sokratovsko potrpežljivost.

Kot privrženko dobro rejenih mačjih okroglin – takšen je tudi tipični slovenski okus za mačke, mi je pozneje povedala Thea Friškovec – me je najbolj pritegnil mačji ris v kletki poleg domače mačke Tomi. Samozavestno razpotegnjen čez polovico kletke mi je namenil bore malo pogledov, pa še tisti so bili silno samozadostni. »Kakšen lepotec, velikan,« sem zamrmrala. »Ime mu je Gepard, za nas pa je uradno Pepi,« naklonjeno spregovori njegova štajerska lastnica Tanja Krčovnik. »Decembra je bil star tri leta, to pa je najina peta razstava. Na vsaki sva dobila certifikat, kar je dobro, saj za tekmovanje v razredu premier potrebujeva tri različne države z ocenami treh različnih sodnikov. Maja lani pa je v Zaboku na Hrvaškem pobral obe glavni nagradi, best in show ter best of best .

Pepi se mi je še bolj priljubil, ko je Tanja povedala, da ima pasma maine coon precej pasjih značajskih lastnosti. Tudi Tanja je najprej hotela imeti psa, a ko ga je dobila, ji je še vedno nekaj manjkalo. Praznino je zapolnil Pepi. Čeprav tudi po velikosti spominja na manjšega psa, mu Tanja ne dovoli samostojnega pohajkovanja zunaj hiše. Doma je »sredi niča«, kjer na ulicah vladajo tolpe mačjih beštij. Poleg tega ima Pepi močno razvite lovske sposobnosti in bi prav lahko za vedno odšel za kakšno veverico ali mišjo. Zato se mora zadovoljiti z umetno. Tanja ga zato sprehaja na vrvici. Vsak dan ga tudi češe, enkrat ali dvakrat na mesec pa okopa. Pepiju vse to izjemno godi.

Vsaj eden, ki ga ne spominjajo na podgane!

A če mačka ni pri volji za lepotni tretma, ji ga tudi najbolj izkušen lastnik ne more vsiliti. Maine coon Garfieldovih dimenzij z imenom Benny Big Bubbler je bil nekaj mesecev bolan, zato ga je Majda Ručman prvič skopala šele nekaj dni pred razstavo. Česanju pa se je upiral, zato ji ga ni uspelo »tako lepo urediti«. Vendar je petletnemu Bennyju vse oproščeno, saj je že dosegel vse, kar je lahko. Štirikrat je bil na svetovni razstavi, enkrat je osvojil naziv evropskega prvaka v skupini kastratov, trikrat pa je bil drugi. Zdaj sta na vrsti Aria Sunshine in njen morebitni bodoči mož Yellow Rock, ki sta vsak v svoji košari zleknjena v sosednji kletki. Doma pa čaka še ena breja mainecoonka.

Avtorici so se zdele markantnejše pasme še norveška gozdna mačka ali »Džingiskan«, kot jo je označila ena od obiskovalk, ruska modra mačka, ki jo vidimo v oglasih za znano mačjo hrano, in britanka s tolstim vratom in glavo. Med kratkodlakimi mačkami je bilo največ obiskovalcev pred kletkama z mladiči pasme cornish rex Thee Friškovec. »Čudovite so!« vzklikne obiskovalec. »Hvala bogu! Končno nekdo, ki ni rekel, da so podobni podganam,« si oddahne Thea. Mladiči s kratko kodrasto in svilnato mehko dlako po kletki stikajo kot opice. »Po eni strani so grozno crkljivi, po drugi pa samostojni. So zelo radovedni, vendar tudi razumni, pa ne tako priviti na lastnika kot siamke.« Zadnja leta so pri nas priljubljene britanke, kartuzijke in mainecoonke. Priljubljenost se meri po številnosti pasme in uspešnosti prodaje mladičev. »Tile so nekoliko ekstravagantni,« prizna Thea, ki je nad slovenskim okusom »kar nekoliko razočarana. Čim bolj klasična, okrogla in čim večja, da ti jo zavida sosed«, ga opredeli.

Živčnost pred velikim finalom

Podobna mladičem cornish rexa, toda povsem brez dlake sta bila peterbalda italijanske lastnice Eve Petralia. Oblečena sta bila v pletenini, ki bi mirno nosili podpis Urške Draž. Kljub goloti Eva mačji parček kopa enkrat na teden. Poleti ju pred soncem zaščiti z zaščitnim faktorjem, nato pa se z možem in mačkama na vrvici odpravijo na plažo v Pakoštanih. »Mačka ali pes?« je najpogostejše vprašanje, ki ga sliši od tamkajšnjih prebivalcev, se namuzne.

Če je bilo dopoldne med mačkami in njihovimi lastniki sproščeno živahno, je bilo v popoldanskih urah pred velikim finalom med njegovimi udeleženci čutiti precej živčnosti. Gejevski parček, ki je čakal v vrsti za polfinalni nastop svojega mladega cornish rexa, ga je zaščitniško stiskal k sebi, mu nežno šepetal in delil zračne poljubčke. Lastniki, ki so s svojimi tekmovalci opravili že v dopoldanskem delu razstave, pa so zdolgočaseno sedeli za kletkami, nekateri njihovi mačkonarji pa so namesto na večinoma kičastih ležiščih kitajske izdelave dremali kar v posodah s peskom, namenjenih mali in veliki potrebi.

Približno na sredini številnih razglasitev zmagovalcev posameznih tekmovalnih razredov ter zmagovalcev po starosti, spolu in dolžini dlake smo obiskovalci povsem izgubili nit dogajanja. Nikomur ni bilo več jasno, ali je bil pred nekaj sekundami razglašeni šampion zgolj zmagovalec v svoji kategoriji ali kar absolutni. V resnici je bilo to pomembno le za mačje lastnike. Mačke v kletkah pa so sanjale, da lovijo prave miši.