Tiskane izdaje
Rokoborec Makoto Curuzono s frajerskimi sončnimi očali in kamuflažnimi hlačami daje vtis, da je nepremagljiv, ko poskuša prisiliti nasprotnika, naj ga napade. Ko zazvoni zvonec in se dvoboj začne, se njegov nesrečni nasprotnik, imenovan »Človek prsi«, le stežka ubrani pred silovitimi zamahi Curuzonojevih mišičastih rok.
Oba borca živita z invalidskim vozičkom, a invalidnosti ne vidita kot ovire, da ne bi mogla postati rokoborca. »S ponosom lahko povem, da me v ringu profesionalnih invalidskih rokoborcev nihče ne more premagati. Verjamem vase,« po zmagi samozavestno pove 34-letni Curuzono. »Lahko živiš ponosno, če veš, da si v nečem najboljši, ne glede na to, kako majhna je ta stvar.«
Makoto Curuzono in »Človek prsi« sta le dva izmed 18 profesionalnih rokoborcev, ki so se udeležili tekmovanja v »ameriški« rokoborbi oziroma wrestlingu, ki ga je v Tokiu organiziralo društvo hendikepiranih (in nehendikepiranih) rokoborcev Doglegs (pasje noge). Tekmovanje dvakrat na leto pritegne športnike s širokim spektrom telesnih in mentalnih omejitev. Makoto Curuzono ima le eno nogo, pa še ta je močno okvarjena, »Človek prsi« pa jih sploh nima. V enem od dvobojev se je »Slepi velikan« boril proti gluhemu nasprotniku, v drugem sta se pomerila možakar, ki trpi za kronično depresijo, in alkoholik, sledila pa je še vrsta spopadov med športniki z različnimi stopnjami invalidnosti.
Organizator tekmovanja Jukinori Kitadžima se spominja začetkov pred dvajsetimi leti, ko se je srečal z vsesplošnim nasprotovanjem: »V preteklosti smo nenehno dobivali pritožbe, češ da so tovrstna tekmovanja neprijetna, saj ljudje niso hoteli videti invalidov v javnosti.« Kitadžima, ki je nekoč delal kot bolničar, odločno nasprotuje tradicionalnemu ravnanju z invalidi na Japonskem. »Japonci na ljudi z mentalnimi ali telesnimi posebnimi potrebami gledajo kot na nekaj, kar je treba skriti. Toda invalidi imajo svoje želje in sanje. Hočejo služiti denar, spoznavati dekleta, živeti svobodno kot vsi drugi. Mislite, da so srečni, ker živijo od državne podpore?«
Kitadžima želi spremeniti družbo in ji pokazati, da so invalidi sposobni tudi športov, kot je rokoborba. In nekateri gledalci, ki so prvič v življenju videli paralizirane moške in ženske v ringu, so res spremenili mišljenje. Takacugu Suzuki, eden od dvesto gledalcev v zahodnem Tokiu, je priznal, da so ga obhajala mešana čustva: »Mi smo telesno in duševno zdravi, a se včasih v službi ali vsakdanjem življenju počutimo omejene. Oni pa se borijo s pravim žarom, izražajo svoja občutja. Opazovanje njihovih dvobojev je bilo res spodbudno doživetje.«
Osemintridesetletnik je priznal, da mu je bilo malce neprijetno gledati tekmovalca z izpahnjenim vratom, a hkrati navdihujoče. V dvoboju v »čudežni težki kategoriji« sta se namreč pomerila možakar z vratno opornico in 36-letna ženska z delno paralizo nog in rok. Zdravstveno osebje je bilo ves čas ob ringu.
Jasujuki Kanešige, 31-letni zvesti oboževalec Doglegsov, ki je v invalidskem vozičku že od otroštva, je užival v dvobojih. »Mislim, da je to odličen način, da se invalidi odprto izražajo v javnosti. Tudi sam razmišljam, da bi se odpravil v ring.«
Jukinori Kitadžima se zaveda, da se nekaterim Japoncem zdijo tovrstna tekmovanja kot cirkus, a poudarja, da se vsi nastopajoči zanje odločijo prostovoljno. Kodži Onoue, generalni direktor japonske podružnice mednarodne organizacije hendikepiranih Disabled Peoples International, odločno podpira invalidsko rokoborbo, ker ruši stereotipe. »Invalidi so se nekoč morali skrivati v bolnišnicah in negovalnih domovih, zdaj pa jih čedalje več samozavestno stopa v družbo in se spoprijema z novimi izzivi. Ne bi se smeli počutiti, kakor da morajo skriti svoje telo.«
Triinšestdesetletna Masako Jano je povedala, da ji je bilo sprva težko gledati sina Šintara v ringu. »A ko sem ga enkrat začela spremljati, sem se začela zabavati.« Vedno jo je motilo, kako Japonci ravnajo z invalidi, kakor da so nedotakljivi. Ko je skupaj s sinom srkala pivo po dvoboju, je priznala, da je žalostna, kadar njen sin ne zmaga. A hkrati je silno ponosna nanj: »Moj sin ne bo nikoli takšen kot zdravi ljudje. Toda v ringu je enakovreden svojemu nasprotniku.«
