Za čim žgečkljivim oprezajo slovenske Jane Marple?

Detektivke. Roko na srce, izraz, ki nam ni ravno domač.

Objavljeno
18. november 2011 20.53
Posodobljeno
22. november 2011 04.00
Detektivke
Klavdija Miko, Ona
Klavdija Miko, Ona

Detektivke. Roko na srce, izraz, ki nam ni ravno domač. A če ste po zapuščinski razpravi pahnjeni v lumparijo, ki je sami ne morete razvozlati, ste žrtev anonimk, želite sestaviti rodovnik ali preveriti višino premoženja bodočega zakonca, vam znajo dati verodostojne informacije Helena Dvoršak, Bernarda Škrabar in Darja Banovec.

Tajnic ne preverjam

Ko je končala srednjo šolo, jo je oče detektiv zaprosil, da bi družno spremljala primer domnevnega prešuštnika ob vrnitvi na Brnik. »Punce nismo sumljive, če kje stojimo in mimogrede opazujemo dogajanje okoli sebe.« Izkušnja je naredila nanjo velik vtis, diplomirana ekonomistka in specialistka informacijske varnosti je po končanem podiplomskem študiju stopila v očetove čevlje.

Ponaredki in originali

Pravi, da ni ravno tipična detektivka, ki po pridobitvi licence ne bi imela pojma, kako se lotiti dela. Precej opravka (pa tudi zaslužka) ima s pregledi za velike tuje partnerje, ki se podajajo na balkansko tržišče – od Jesenic do Ohrida. Pri tem ji prideta prav znanje ekonomije in enajstletna podjetniška praksa. »Drugo je preverjanje ponaredkov. Neverjetno je, da so med njimi celo juhe in energijski napitki, prenosni računalniki. Kartuše za tiskalnike so stalnica in prinašajo verigi – od ponarejevalca do prodajalca – ogromne zaslužke, večje kot mamila in trgovina z belim blagom. Izvor ponarejenega blaga je na Daljnem vzhodu. Veste, da stane prevoz zabojnika ponarejenega kitajskega blaga do Kopra, vključno s carino, špedicijo in drugim, nekaj tisoč dolarjev, zaslužek – izdelki gredo recimo prek Slovenije v Prago, Budimpešto, Beograd, Pariz – pa je milijon dolarjev in več?« Detektivi sodelujejo prek meja in ne le v domači vasi. »Spomnim se primera, ki se je začel v koprskem pristanišču, za kar so zaslužni naši cariniki, potem je več kot leto potekal po Evropi in Aziji, s skokom v ZDA in Kanado. Sodelovalo je petnajst detektivskih agencij.«

Za zasebnost vsak sam

Heleni Dvoršak se ni bati, da bi ji dobrih zgodb zmanjkalo. »V svetu je detektiv tisti, ki išče odgovore na tisočera vprašanja strank, pri nas mu zakon to močno omejuje in dovoljuje le nekaj vrst poizvedb.« Z drugimi besedami: paziti morajo, da ne trčijo ob ustavno in zakonsko zagotovljene pravice. »Zasebnost se konča, ko nekdo stopi na ulico ali v spalnici odgrne zavese, prižge luč in omogoči, da lahko vsak s pločnika vidi, kaj počne. Za zasebnost mora skrbeti vsak sam, detektiv ne sme prestopiti praga. Če gre kdo med bolniškim dopustom, ko mu zdravnik predpiše ležanje, v gore in ga detektiv posname pri sestopu z Rombona ali Grintovca, to ni poseg v zasebnost. Drugače je, če bi splezal na lestev ob ograji in posnel dogajanje v dnevni sobi.«

Cilj je mirno spanje

Njene stranke so bolj ali manj stalne. »Če se pojavi kaj novega, najprej presodim, ali bom lahko rešila primer in zadovoljila stranko. Ne odločam se za tiste, ki nimajo trdne zakonske podlage in jo posamezniki želijo nadomestiti z višjim honorarjem. Tudi ne prevzamem posla, če stranko ocenim za nesolidno, bodisi s finančnega bodisi moralnega vidika. Direktor, ki hoče, da preverim elektronsko korespondenco tajnice, odide z dolgim nosom. Tudi če gre za neupravičen ali pretiran poseg v zasebnost, posel odklonim. Moj cilj ni zaslužek, ampak zadovoljstvo pri delu in miren spanec.« Pretežno se po pomoč ali nasvet obrnejo podjetja, delala pa je tudi že za čistilko, medicinsko sestro, univerzitetnega profesorja, celo duhovnika, do vrhunskih menedžerjev in znanih borznikov. »Vmes je nekaj svetovno znanih pevcev in igralcev, ki so različno povezani s Slovenijo in Balkanom.«

Poizvedovanje

Tako je, da v kapitalizmu preverjeno prav zasebni detektiv lahko pomaga lajšati muke pri krivicah in varovati koristi posameznika. »Delodajalce zanima zgolj dejstvo, ali je zaposleni res bolan ali se izmika delu, je pod vplivom alkohola ali opojnih drog ali ne in ali goljufa pri prevozu na delo. Včasih tudi, ali nosi iz podjetja zaupne podatke konkurenci in ali morda krade material ali kaj drugega ter kako izrablja delovni čas. V nekaterih ustanovah so namreč ugotovili, da posamezniki porabijo polovico delovnega časa za facebook in spletne forume, zaradi česar je produktivnost manjša in rezultati poslovanja slabši.«

V pomoč so informatorji

Teren je pri detektivskem poizvedovanju alfa in omega, štejejo tudi znanje, izkušnje in predvidevanje po zdravi pameti ter na podlagi podobnih primerov iz prakse. Mreža informatorjev ni zanemarljiva. Vse to pomešano in izdatno začinjeno z osebno poštenostjo in resnicoljubnostjo. »Veliko tistih, ki jim je služba breme in se zato odločijo za bolniško, je tako nespametnih, da ne spoštujejo navodil zdravnika in gredo domov na jug Balkana, recimo za bajram, ali na počitnice v Hurgado, pri čemer tovorijo težke kovčke na avtobus ali letališče. Pri določenih skupinah lahko vnaprej predvideva??, kako bodo izkoristile bolniško, za posameznike imajo podatke delodajalci, za nekatere sodelavci; ti šefu napišejo anonimko in posredujejo podatke, ki jih je treba samo preveriti.«

Zanimivo, a brez nasilja

Kako nevarno je detektivsko delo za žensko? »Življenje je na splošno zelo nevarno,« skomigne z rameni Helena Dvoršak. »Prejšnji teden sem se nemarno opekla z likalnikom, ker se mi je mudilo na letalo. Šalo na stran: detektiv, ki uporablja možgane, znanje in izkušnje, nikoli ne prestopi praga varnosti in se zna ustrezno odzvati v kočljivih okoliščinah. Žensko, ki opravlja detektivsko dejavnost, lahko doleti vse, kar doleti žensko, ki je na nepravem kraju ob nepravem času. Detektivstvo v resnici ni tako, kot ga gledamo v slabih ameriških televizijskih nadaljevankah. Zanimivejše je in nenasilno, brez pištol, karateja, razbijanja pohištva in avtomobilov. Je pa tako, da moraš veliko delati in se nenehno učiti in izpopolnjevati, če hočeš biti dober. Moj delavnik ima v povprečju od deset do dvanajst ur, ob sobotah in nedeljah od tri do štiri za študij.« Čeprav se najdejo ljudje, ki se zmrdujejo nad domnevno nespodobnim detektivskim poslom, Helena živi zanj in z njim. »V nedeljo sem se vrnila iz Berlina, kjer sem bila na praksi pri kolegu, ki ima veliko detektivsko agencijo s podružnicami v različnih državah. Spoznavala sem delo in tehnologijo sodobne mednarodne detektivske agencije, specializirane za odkrivanje zavarovalniških goljufij. Ogledala sem si Berlin in zame je bil to dopust.«

Med nami so vsi

Bila je med prvimi Slovenkami, ki je pridobila licenco in začela opravljati detektivsko delo. »V mojih letih odraščanja pri nas še ni bilo detektivov. Občudovali smo jih lahko na malih zaslonih, v kinodvoranah in o njih brali. Leta 1994 so licence in značke pridobili prvi slovenski detektivi, torej je ta dejavnost na naših tleh še zelo mlada in ljudem precej neznana.« Darja Banovec pove, da za mnoge ta poklic ni primarni. »Med nami so novinarji, ekonomisti, pravniki, sociologi, kriminalisti. Pisana družba različnega znanja. Na odločitev, da postanem detektivka, je močno vplival moj prijatelj Nikola Prokšelj, ki je bil eden izmed prvih detektivov z značko v Sloveniji. V letih 1998 in 1999 jih je bilo v Sloveniji malo, še manj ali skoraj nič pa detektivk, ki bi bile aktivne, zato me je nagovoril, naj opravim izpit.«

Vsak primer je zahteven

Darja Banovec z veseljem opravlja svoj osnovni poklic in če ji čas dopušča, zbira informacije za naročnike. »Večina naročnikov detektivskih storitev so podjetja in gospodarske družbe, manj je posameznikov. Za poslovne subjekte zbiramo informacije o dolžnikih, disciplinskih kršitvah, kontroliramo bolniške in vročamo pisanje, za posameznike pa zbiramo informacije za odvetnike in njihove stranke v civilnih sodnih postopkih. V primerih, v katerih sem sodelovala z odvetniki, so ti z zbranimi informacijami zagotovili trdnejši primer na sodišču in postopek se je končal hitreje in stranki v korist.« Po priporočilih Detektivske zbornice Slovenije je urna postavka dela detektivov sedemdeset evrov, vendar se lahko spreminja glede na zahtevnost posameznega primera. »Vsak je po svoje zahteven, dokler se ga ne razvozla,« o delu pove Darja Banovec. O odlikah dobrega detektiva pa: »Tak ne nastane čez noč. Dober detektiv ima veliko izkušenj z reševanjem različnih primerov. Tako pridobi veliko znanja in zraste njegovo zaupanje vase.«

Neizmerna domišljija

Kljub dolgoletnim izkušnjam se sogovornica še začudi neizmerni domišljiji pri laganju in pohlepu ljudi. »O konkretnih primerih ne morem govoriti, ker je Slovenija majhna in bi se lahko kdo prepoznal. Zagotovo pa se me najbolj dotaknejo primeri, v katerih so vključeni otroci. V mislih imam družinske spore glede dodelitve otrok v vzgojo in varstvo enemu od staršev in neplačevanje preživnine. V teh sporih so otroci najšibkejši člen in kot spremljamo, pristojne državne institucije nimajo pravih mehanizmov, da bi jih zaščitile.«

Za detektivko si ali nisi

Recepta za dobrega detektiva ali detektivko ni enostavno podati, gotovo ni dovolj razumeti vsebine kakšnih tri tisoč členov zakonov. Odgovor na vprašanje, kaj odlikuje tistega, ki se ukvarja s to dejavnostjo, je predmet magistrskega dela Bernarde Škrabar. Vodili sta moralnost in etičnost. Detektivstvo je poizvedovanje, zato … »Biti moraš predvsem zelo vsestranski.« Tudi pri njej meje med zasebnim in poklicnim življenjem ni. »Detektiv preprosto si. To je ljubezen, ki ne mine. Predanost ne pomeni, da sem sumničava in nezaupljiva ženska ter se nenehno oziram okoli sebe, a gotovo dojemam svet drugače; skoraj vedno sem v pogonu, težko se zaustavim. Upam, da bo ta elan ostal v meni za vedno.«

Brezdomci in protokol

Težko se opredeli, kaj točno jo je potegnilo na pot detektivske dejavnosti. »Verjamem v usodo. Ljudje se ne rodimo kot nepopisani listi, marsikaj prinesemo s sabo. Za ta poklic ni dovolj, da se ga človek priuči, važno je tisto nekaj, kar nosiš v sebi, predispozicija, določene lastnosti ... Nekdo je rojen za detektiva, drugi pač ne. Prvi bo v njem užival, živel in dihal bo zanj, drugi se bo 'mučil' nekaj časa, nato vrgel puško v koruzo.« Peščica detektivov pri nas živi samo od tega. »Kot članica upravnega odbora Detektivske zbornice in soavtorica Priročnika za detektive gledam tudi, kaj lahko prinesem k razvoju naše dejavnosti, in ne na svoje koristi.« Pri prednostih, ki jih imajo detektivke pred moškimi kolegi, ne želi posploševati. Morda so ženske pri nekaterih zadevah pronicljivejše in natančnejše, zaradi stereotipov neopaznejše v tej vlogi? »Poleg tega, da imamo nestalen urnik in moramo biti v dobri psihofizični kondiciji, se pri delu srečujemo z ljudmi od dna do vrha družbene lestvice. Detektiv mora obvladati veščine pogovora v vsakršni situaciji, med brezdomci, narkomani, prestopniki, zaporniki, nasilneži, kakor tudi bonton in protokol najvišje ravni. Pa seveda vse vmes. Pri delu sem se srečala z marsičim, tudi bežala sem že, a me to ni odvrnilo od dela. Za boječe pa poklic detektiva ni primeren.«

Pištola je hobi

Kdor misli, da bo na Bernardo Škrabar naletel s pištolo za pasom, se moti. Pri poslu ji ne zadostujeta zgolj beležnica in daljnogled. Če noče zaostajati v stroki, se mora nenehno izobraževati in izpopolnjevati. Zanimivo, sogovornica je usposobljena telesna stražarka in izšolana bioterapevtka. »Za šolanje pri Marjanu Ogorevcu sem se odločila iz vedoželjnosti. Odkar pomnim, se nisem zadovoljila z navideznim, vedno me je zanimalo, kaj je v, pod, nad, zunaj ... Nikoli ne izgubim vere, volje in optimizma, tudi po težkih preizkušnjah se hitro regeneriram. Ko naletim na mejo svojih sposobnosti, naredim vse, da jo presežem. Včasih grem z glavo skozi zid. Moja mama bi rekla, da sem zelo zahteven človek, v prvi vrsti najbolj do sebe. Sem perfekcionistka. Pištola je hobi in je varno spravljena. Najboljše orožje človeka je biti dober in se vedno truditi izboljšati sebe. Saj vemo, kako gre: izboljšaj sebe in izboljšal boš svet.«

Iskalka objektivne resnice

Žal pri delu nemalokrat spozna, kako neizmerna je človeška goljufija. »Marsikdaj pomislim, kaj žene ljudi enega proti drugemu, da si medsebojno grenijo življenje. Po drugi strani verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Namen težkih življenjskih (pre)izkušenj je, da se nekaj naučimo.« Do primerov, ki jih rešuje, zna ohraniti zdravo distanco. »Vsekakor je zmožnost empatije, zmožnost vživeti se v razmišljanje in delovanje preiskovane osebe v nekaterih primerih odločilna. Naša prva ženska detektivska agencija nosi ime Satja, ki v sanskrtskem jeziku pomeni resnico. Ta je kot olje, vedno priplava na površje. Detektiv je pri svojem delu iskalec objektivne resnice.«

Nezvestoba je potrjena

Zgodbe, bodisi čudaške bodisi smešne, ostanejo med detektivi in naročniki. Molčečnost velja zanje enako kot za zdravnike in duhovnike. Torej ne bo nič s pikantnostmi o naročilih sumničavih žena in mož? »V primerjavi z drugim detektivskim delom je poizvedb zakonske nezvestobe zelo malo, a vendar se pojavljajo. Večina stereotipno meni, da je takšno preverjanje glavna tržna niša detektivov. Nekateri se s tem sploh ne ukvarjajo. Mi se. Veliko ljudem se zdi smešno, da kdo za to najame detektiva, in tega ne morejo razumeti. Če bi bili sami kdaj v podobnih okoliščinah, bi gotovo razmišljali drugače. Če partnerja nista iskrena in si nista zvesta, je detektiv tisti, ki ugotovi, kaj se v resnici dogaja. Nezvestoba je večinoma potrjena. Ne nazadnje je to olajšanje, saj se klobčič laži začne odvijati.«