Za gosposkim pokrivalom je veliko garanja

V tovarni Šešir iz leta 1921 se še vedno rojevajo klobuki; za slovenske policistke in vojakinje, avstrijske in slovenske lovce in godbenike, nemške gospode, polcaplini za newyorške Jude ...

Objavljeno
17. januar 2014 11.18
Posodobljeno
17. januar 2014 17.00
Tovarna klobukov Šešir v Škofji Loki, 8. januarja 2014
Saša Bojc, Kult
Saša Bojc, Kult

Že vhod v tovarno pokrival Šešir na škofjeloškem Spodnjem trgu je, če izvzamemo patino, tak kot v 60. letih. Tudi tovarniški obrat se je tako rekoč ustavil v času, ko so se gospodje in dame še pokrivali s klobuki, saj se postopek njihove izdelave ne v Škofji Loki ne drugod po svetu skorajda ni spremenil. Nemogoče jih je izdelati brez izurjenih parov rok.

Ob vstopu v pritličje hale, kjer se rojevajo tulci oziroma osnove za izdelavo klobukov – videti so kot kakšni povečani Kekčevi klobuki –, obiskovalca zaobjame para, pomešana z rahlim vonjem po mokrih živalih. Kosme zajčje in kunčje dlake, tiste, ki je v tem poslu najbolj cenjena, pa je tu in tam opaziti tudi na tleh.

Tisto opoldne je prva odločilna »postaja«, na kateri dlaka s pomočjo zračnega vleka, pritiska in vode naletava na kovinski model in se spreminja v filcaste stožčaste valje, že mirovala, s polno paro pa so še vedno delale tri preostale pritlične delovne postaje.

Poleg delavk, ki sta v večvaljni stroj in vodo, ogreto na med 20 in 30 stopinjami, spuščali sive stožčaste klobučne osnove, očiščene napak, je bilo opaziti možaka, ki je močno skrčene, že v črno pobarvane primerke potapljal še v vročo vodo, in gospo mojstrico, ki je po dolgem in počez merila že posušene tulce ter ocenjevala, ali so po vseh teh postopkih le dosegli želeno velikost.

»Vsak tulec mora skozi ta stroj dvajsetkrat, potem pa čez tri druge prav tolikokrat. Na vsakem stroju se temperatura vode postopoma stopnjuje vse do končne, ki doseže 80 stopinj Celzija. Tako gre vsak tulec skozi 80, tudi 100 tako imenovanih pasaž,« je med razgledovanjem pojasnjevala vodja proizvodnje Francka Rupar, ki je v Šešir prišla pred 25 leti iz tovarne dekorativnih tkanin Dekorativna.

Najzahtevnejši kupci so Judje

Zlata Cvetan
, mojstrica tega oddelka z metrom v roki, pa je za predstavo, za koliko se tulci v vseh teh kopelih skrčijo, pokazala na svoje skrbne zapiske v zvezku. »Temperatura, pritisk in število pasaž naredijo svoje, da dobimo končno želeno velikost, pa gredo še na mehansko skrčevanje. Tisti začetni nebarvani tulec, ki je po širini in dolžini meril 67 x 83 centimetrov, je zdaj širok in dolg le 40 x 50 centimetrov. In to je končna mera, ki jo morajo imeti vsi tulci za tega naročnika, odstopajo lahko le za pol centimetra,« je pojasnjevala sogovornica, preden je črne zvončaste polizdelke poslala sodelavcem nadstropje više.

Tam se je odprla še bolj fotogenična tovarniška scenografija, za katero so poskrbeli sončni žarki, ki so se uprli skozi mlečna tovarniška okna. Zaradi njih je bilo zdaj paro mogoče tudi videti. Dvigovala se je iz črnih polcaplinov, polklobukov, ki bodo, ko bodo suhi, zaradi apreture, kakor se imenuje utrditev z naravnim smolnatim pripravkom, tako trdni, da bo na njih mogoče potrkati. To so tako imenovani polcaplini, namenjeni čez Atlantik, ki jih bodo judovski klobučarji v newyorškem Brooklynu dokončali v drage klobuke.

»Judje, ti so šele zahtevni kupci! Z nosom ali ustnicami preizkusijo, ali ima dlaka ravno pravšnjo višino in kako hitro se vrne na svoje mesto. Opazijo razlike v desetinki milimetra,« je plastično ponazorila zahtevnost naročnikov Francka Rupar in dodala, da kljub nekaterim pripombam, ki so jim jih izrekli, poslanega le niso zavrnili, kar je že zavidljiv uspeh. Zdaj so stopili še korak dlje, saj se dogovarjajo celo o izdelavi končnih izdelkov, torej klobukov, ki bi jih iz Škofje Loke kar neposredno pošiljali po njihovih evropskih prodajalnah.

Dolgoletni direktor Miro Pinterič, ki je poklicno tako rekoč zrasel v tovarni Šešir in ji je (z izjemo dveh let, ko je bil predsednik občinskega izvršnega sveta) zvest že več kot štiri desetletja (tudi kot 42-odstotni lastnik Šeširja), pa je v Brooklynu na lastne oči videl, koliko časa si vzamejo za nakup imenitnega in dragega pokrivala. »Klobuk merijo in gledajo tudi po nekaj ur, potem pa praznih rok stopijo iz trgovine ter si vzamejo še čas za premislek. Če se vrnejo, bodo zanj zagotovo odšteli 200 ali 300 dolarjev,« razlaga Bizeljčan, ki se je na Gorenjsko preselil pred pol stoletja zaradi ljubezni. Kot še dodaja, z Judi pogosto hitro najde skupni jezik, ko jim razkrije, da se je rodil v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno.

Največ je moških klobukov

Da v Šeširju izdelujejo večinoma moške klobuke, je že na prvi pogled opaziti v drugem nadstropju stare tovarne. Tu je modelirna postaja, pri kateri moški par rok na modelih in s pomočjo pare polcapline spreminja v klobuke. Tisti čas jih je najmanj dvajset že čakalo na dokončno dodelavo njegove sodelavke šivilje, ki je na notranji del klobukov šivala trak in na krajcih naredila obrobo.

Te dni v Šeširju dokončujejo 3500 moških baretk in kap s ščitnikom za nemški Faustmann. Z njimi so imele polne roke dela tudi šivilje na Trati, v tovarniškem obratu, zgrajenem leta 1976. Tudi te se bodo v kratkem preselile na Spodnji trg. Tam je v najboljših letih delalo okoli 380 zaposlenih, Pinterič pa se še spominja cvetočih 80. let prejšnjega stoletja, ko jih je na obeh lokacijah delalo približno 200. V tistem času so pokrivala in klobuke prodajali v 18 trgovinah po vsej Jugoslaviji, kot njihov največji trg pa je slovela Srbija.

»Jeseni, ko je bila žetev, smo klobuke s tovornjaki vozili v Srbijo. Vsak kmet se je hotel pokriti s črnim piccadillyjem, pa čeprav je bil obut v gumijaste škornje. Že po islamski revoluciji smo izgubili enega največjih trgov Iran, kamor smo izvozili 140.000 klobukov na leto, kmalu zatem pa še sovjetski trg, a zato nismo nikogar odpustili. Tudi po prenehanju predelave kunčje dlake smo vse naše zaposlene prerazporedili. Naše število se je zmanjševalo le z upokojitvami z izjemo lanskega leta, ko smo dokončno zaprli šivalnico pokrival v Stari vasi na Bizeljskem,« poudarja Pinterič.

Lani so med drugim izdelali 12.000 klobukov, 25.000 kap, okoli 18.000 polcaplinov in pobarvali 32.000 tulcev, a kot pravi Pinterič, se od količine umikajo k višji kakovosti, saj drugače ni mogoče konkurirati Poljakom in Kitajcem.

Mercedes med klobučarji

Šeširjeve klobuke nosijo slovenske in nizozemske policistke, slovenske vojakinje, Adrijine stevardese, lovci, čebelarji, člani zlasti avstrijskih pihalnih orkestrov in navijaških klubov, med njihovimi največjimi poslovnimi partnerji pa so že vrsto let slovite evropske znamke, nemški Mayser (slovi kot mercedes v klobučarskem svetu), Wegener in Faustmann, avstrijski Handler, italijanski Borsalino in številne male.

Direktor se zaveda, da bo letošnje leto še eno težkih, saj jih v zadnjih dveh letih poleg zmanjšanega povpraševanja na stari celini pesti tudi več kot 200-odstotno povišanje cene osnovnega materiala. Kunčja dlaka se je s 25 evrov za kilogram podražila na kar 70. Kljub temu mu optimizma ne manjka. Lani se je obrnilo malo na bolje, zato upa, da bodo na tej poti tudi ostali. V zadnjem času so v Šeširju zaposlili tudi dva nova delavca, eden večjih ciljev v bližnji prihodnosti pa sta prenova proizvodnje na Spodnjem trgu in njeno odprtje za turistične oglede kot del obogatene turistične ponudbe starega mestnega jedra. Načrtujejo tudi ureditev razstavnega prodajnega salona in seveda ohranitev 50 delovnih mest.

»Vsakdo, ki je v Šeširju začel, je tu tudi ostal, saj delo ni enolično pa tudi izdelek, ki ga daš iz rok, vliva delovni navdih. A je treba priznati, da je delo, ki je povečini ročno, tudi naporno. Zahtevno dodelan klobuk mora skozi kar 60 delovnih faz. In ko je proizvodnja v polnem teku, delo otežujeta še para in dlaka, ki letita naokoli, pa tudi naročniki so danes veliko bolj zahtevni kot nekoč. A če je izdelek dovolj kakovosten, se zagotovo proda,« je poudarila vodja proizvodnje Francka Rupar, Miro Pinterič pa pri tem poudari, da je treba znati spretno krmariti tudi v poslovnem svetu, kar je predvsem v njegovi pristojnosti.

Okroglih 60

Pred kratkim se je nekaj Šeširjevih legendarnih klobukov predstavljalo tudi na razstavi Okroglih 60 v ljubljanskem Cankarjevem domu, razstavi klobukov za 60. osebni jubilej Vlada Kreslina. Med njimi je bil tudi črn z belim trakom, ki ga je izdelala Francka Rupar, Kreslin pa izbral za svoj poročni klobuk. Prav tako pod spretnimi rokami Šeširjevih delavk in delavcev je nastala tudi jubilejna serija 60 oštevilčenih klobukov s Kreslinovim podpisom in izvezenim verzom oblikovalca Darka Pokorna »Hočem le, da me vidijo s teboj«.

»Z Beltinško bando sodelujemo že več desetletij, z Vladom in njegovimi starši pa smo tudi osebni prijatelji,« je načel novo zgodbo Miro Pinterič, ki že četrt stoletja prisega na tisti črni klobuk, ki ga je sam dokončal na poslovnem obisku v nemški tovarni H. T. B., ki je danes ni več. »Ko bo kdo znal izdelati boljšega, ga bom pa naročil,« rad za šalo vedno znova zbode svoje sodelavke in sodelavce.