Za ščepec raznovrstne nostalgije

Številna viseča ali samostoječa svetila iz plastike in kovine različnih velikosti in v različnih živih barvah, ki so nekoč visela v domačem stanovanju ali pa vsaj pri stari mami ter pozno v noč svetila študentom tam nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, mizice z nogami na korenčka, celo kovinski plakat za Kranjsko Goro, postavljen med par oranžnih otroških smuči z Vučkovo glavo ... »Ja, tu si pa dam duška. Kdaj za nameček postavim celo kakšno konzervo,« je pospremil kukanje v izložbeno okno lastnik prodajalne Jaka Prijatelj, ki ljubiteljem starin iz različnih obdobij vzbuja skomine že več kot dve desetletji.

Po vstopu v starinarnico, ki se že zaradi sredinske lege vrat logično deli v dva dela – s klasičnimi starinami pretežno na levi in predmeti vintage na desni, nam je zaupal številne podrobnosti, do katerih se obiskovalec samo z ogledovanjem težko dokoplje. »Ta kip je bil v lasti umetnostnega zgodovinarja Marjana Zadnikarja, tabernakelj iz češnjevega lesa, ki je nastal konec 18. stoletja prav na Trubarjevi, je družina zadnjih lastnikov kupila na bližnji Prečni ulici kot kos belega pohištva ter ga nato dala zbrusiti in obnoviti, da je dobil prvotno podobo. Tudi ta predalnik je nastal konec 18. stoletja in je bil last družine Souvan z gradu Volčji Potok ... Morda veste, kaj je to?« je gostitelj pokazal na precej nenavaden majhen predmet. »Takšna so bila stikala iz poldragih kamnov, slonovine in brona za prižiganje svetilk na gradu Lisičje na Škofljici pri Ljubljani. Polno je predmetov s takšnimi zanimivimi zgodbicami. Tukaj je, denimo, baročna ženitna majolika, ki so jih za srečo razbijali, zato so se ohranile samo redke, pa srebrna secesijska tobačnica s poldragimi kamni znanega umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja ter Irwinova umetnina in originalna fotografija Marilyn Monroe iz 50. let prejšnjega stoletja, set kozarcev, iz katerega je pila srbska kraljeva družina, pa tako rekoč oglasni plakat iz lesa, ki ga je investitor Pokojninski zavod namestil ob odprtju v Nebotičniku ...« ni bilo konca naštevanju najzanimivejših kosov.

Vsak dan kakšna starina

»Čar tega posla je, da vsak dan 'nastane' kakšna starina,« je poudaril sogovornik, ki so ga od nekdaj zanimale stare stvari, pa naj je bila to najdena pasja svetinjica ali star strelni naboj. Svoje je naredila še otroška domišljija. »Brskati sem začel po podstrehi svoje stare mame, potem pa je to preraslo v svojevrstno strast, ki me drži še danes. Vsak zbiralec si prej ali slej zaželi, da bi zbirateljsko strast tudi profesionaliziral. Takoj ko se je ponudila priložnost, sem ustanovil podjetje in začel posel,« je povedal Jaka Prijatelj in vzneseno pristavil: »Sam pa zbiram druge stvari, kot jih prodajam. Moja strast je fotografija. Kupujem tudi dela sodobnih avtorjev.«

Že mnoge na pogled zelo banalne stvari iz njegovega otroštva so nemalokrat premogle zanimive zgodbe. Prav zgodbe, poudarja Prijatelj, pa so tudi eden ključnih dejavnikov, ki poganjajo posel z rabljenimi predmeti in umetninami, kar zgledno kažejo avkcije v tujih dražbenih hišah. Predmeti, ki so bili del življenjske zgodbe kakšnega zvezdnika ali so last znamenitih družin, pogosto dosežejo vrtoglave vrednosti, ki za večkrat presežejo vrednosti enakih, ki so jih uporabljali navadni smrtniki. A pri nas tudi lastniki iz imenitnejših krogov skrivajo poreklo, »iz povsem osebnih razlogov«, je pojasnil starinar. Prikrivanje podatkov in lastništva pa je po njegovem velika škoda. »Želim si, da bi čim več predmetov, ki pridejo v mojo starinarnico, imelo zgodbe, saj kupci raje odnesejo domov predmet s poznano zgodovino, čeprav je povsem mogoče, da je izmišljena. Čigavo in od kod je kaj, je po navadi težko preveriti. A tudi tako je bolje kot nič. Včasih predmet proda zgodba, drugič spomini.«

Najbolj v krizi 
prodaja pohištva

Tudi o tem, kako predmeti zaidejo v starinarnico, bi lahko nanizali za celo zbirko zgodb. Pogosto so odločilna osebna priporočila zadovoljnih kupcev in prodajalcev, med katerimi posreduje starinar, drugič zaidejo v vitrino oziroma starinarnico po naključju. »Nekateri posamezniki najdejo kaj na kosovnem odvozu in prinesejo prodat, marsikaj jim postane odveč v prenovljenem stanovanju, tudi pri obnovi hotela. Toda odkar je gradbena kriza, ljudje manj prenavljajo in zato tudi manj kupujejo, zato je najbolj v krizi prodaja pohištva. Vzrok pa je tudi menjava generacij in okusov. Še najbolje se prodajajo zbirateljske drobnarije – od igrač in medalj do razglednic, nove lastnike hitro najdejo tudi dekorativni in vitrinski predmeti ...« je bil pri opisu povpraševanja natančen Prijatelj.

Starinar nikoli ne ve, kje ga čaka presenečenje. Sam se spominja, da se je odpeljal po neko staro omaro v Italijo, zraven pa po naključju naletel še na zalogo novih očal Oscarja de la Rente iz 70. let, opremljeno še z etiketami. Ker je bila to svojevrstna najdba, ki je v njem zanetila manjšo nakupovalno evforijo, so na to temo v starinarnici pripravili še žur. »Ta zlata očala so postala velik hit. Neko nedeljo me je pred trgovino presenetila celo skupina Nizozemcev, ki so prišli ponje, češ da bodo igrali na kraljičinem rojstnem dnevu. Zanimive zgodbe so se dogajale, toda očala so prehitro pošla,« se spominja sogovornik.

Starine so bile do pred kratkim razumljene kot vsaj pol stoletja stari predmeti, danes pa jih po besedah Jake Prijatelja določa ohlapnejša definicija. »Nekateri mednje prištevajo predmete, ki niso več v redni proizvodnji in se že uvrščajo na dražbe in v kataloge. Zelo so v modi rabljene stvari z uporabno vrednostjo, za katere se je uveljavil izraz vintage,« je povedal starinar, ki je tovrstne predmete uvrstil v svojo ponudbo, ko so tudi slovenski kupci in turisti začeli kazati zanimanje zanje. Sam je precej pred tem, že v 90. letih prejšnjega stoletja, v Parizu občudoval trgovine, ki so prodajale kose iz 50. let.

Klasične starine 
še vedno investicija

Ko je Jaka Prijatelj, ki je študiral arheologijo, a je ni končal, pred približno tremi desetletji vstopil v posel, je bilo veliko povpraševanje po bidermajerskih kosih, razen izjem pa, denimo, za secesijo nihče ni kazal zanimanja. Medtem ko zbiralci zdaj iščejo le še vrhunske primerke iz obdobja bidermajerja, ki pa dosegajo visoke cene in jih je zato zelo težko prodati, so pri slovenskih kupcih zelo priljubljeni tudi neostili iz 19. stoletja, novorenesančni slog (alt deutch), secesija in art deco.

Klasične starine, med njimi umetniške slike, antično pohištvo, srebrnina in nakit, se po večini še vedno kupujejo kot investicija, ki dopolni družinsko zbirko. Pred recesijo so ljudje tudi starine kupovali po potrošniški logiki, ko so se jih naveličali, so pač kupili drugo, ve povedati Prijatelj. Opaža, da so kupci postali previdnejši, izbirčnejši in pred nakupom dobro premislijo. Ampak hvala bogu, še vedno kažejo zanimanje, pristavi. Med krizo so na plan prišle tudi starine in umetnine, ki dotlej niso bile na prodaj, zato se je pravim poznavalcem pokazala dobra priložnost, da pridejo do vrednih stvari za primerno ceno. Pogosto starine kupijo zaradi njihove uporabno-estetske vrednosti, saj v nasprotju s ponudbo v trgovinah lahko najdeš kaj unikatnega. »Blago vedno najde svojo pot tja, kjer je najbolje plačano. Zanimivo je, ko v mojo starinarnico zaidejo Kitajci, Rusi, Turki ali državljani še bolj eksotičnih dežel, vsak išče stvari, povezane s svojo domovino,« zato kot starinar na slovenskem trgu išče predmete, ki jih dobi v neposredni okolici. Toda pri tem opomni, da ko prodajaš, ne smeš biti sentimentalen. Vrednost predmeta je suha realnost, zato je križ s tistimi, ki pomešajo svoje spomine, finančne potrebe in realno vrednost predmeta. »Spominov ne more nihče plačati,« se strinja sogovornik. Pri tem pa poudari, da je splet na trg starin vnesel realnejšo sliko. Pretok informacij je večji in zato je laže oceniti vrednost.

Odloča tudi osebni okus

Na to, kaj bo obogatilo Prijateljevo starinarnico, vplivajo tako ponudba in povpraševanje kot tudi njegov osebni okus, mimo katerega, kot pravi, ni mogoče. Zanimivo pa je, da turisti iz Ljubljane radi odnašajo uporabne predmete iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, četudi o njih ne vedo nič. »Prodali smo že ogromno Meblovih luči in stolov Rex, in to predvsem tujcem. Meblo, ki je simboliziral sodelovanje med vzhodom in zahodom, je v socialistična stanovanja v Jugoslaviji prinesel neki drugačen dizajn, svežino in sodobnost, česar v državah pod železno zaveso niso poznali,« vidi kakovost predmetov, uvrščenih v svojo najbolj barvito ponudbo Prijatelj.

Zaradi pomanjkljive izbire na trgu je te luči imelo in jih ima še vedno veliko ljudi. Najdejo se tudi na kosovnem odvozu, zato niso dovolj cenjene. Njihove cene se ustavijo že pri okoli 50 evrih. Podobno kot pri Rexu. Čeprav vsi na veliko govorijo o njegovi pomembnosti, je stare primerke težko prodati. Original, ki je skoraj pol cenejši od novega, ki ga še vedno delajo, si za svojo dušo, celo za darilo običajno privoščijo kakšni arhitekti ali oblikovalci. Zato se Jaka Prijatelj še vedno preživlja s tistim, kar zasluži od prodaje klasičnih starin, saj še vedno dosegajo neprimerno višje cene.