Zadovoljni med čredo, četudi človeško

Sena in Hor sta navdušena drug nad drugim. Ko se srečata, se razposajeno preganjata, naskakujeta in grizljata. Med mladostnikoma se očitno pretaka močna kemija, in če ne bi bila pasme kraški ovčar, lastniki ne bi imeli zadržkov za odobritev njune ljubezenske romance. Toda za Senino roko v vrsti čaka že sedem kraševskih snubcev, Hora pa zaradi prevelike rodovniške in genske bližine ni med njimi. Pri Senini sestri se je morda prav zaradi prevelike sorodnosti prednikov pojavila resna okvara ledvic. Zato lastnica Katarina Pavlič toliko bolj pazljivo načrtuje paritev svoje psičke. Izbor snubcev bo oblikovala s pomočjo informacijskega sistema za kraške ovčarje in se o končnem izboru posvetovala z vzrejno komisijo Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DLKVOS).

Edina slovenska avtohtona pasma psov se je že večkrat znašla na robu izumrtja. Nazadnje leta 2006, ko je bilo v Sloveniji poleženih samo 37 mladičev, za vzdrževanje genske pestrosti pa bi jih moralo biti najmanj 100. Zaradi tako skrb vzbujajočih trendov se je skupina entuziastov in prostovoljcev iz DLKVOS odločila pomagati. Začeli so pri promociji, vendar so se po analizi stanja hitro zavedeli, da morajo podpreti predvsem vzrejo. To je pestilo premajhno število psov, vključenih vanjo, in prevelika uporaba priljubljenih plemenjakov, kar je ožilo gensko bazo in možnosti razvoja pasme. Kot zaščitne ukrepe so omejili skoke posameznih plemenjakov na največ tri v življenju, poiskali so nosilce bolj zanimivega genskega materiala in začeli program obveščanja ter osveščanja lastnikov kraških ovčark o pomenu njihovega vključevanja v vzrejo.

Naredili pa so še korak dlje. Leta 2006 so začeli sodelovati z Oddelkom za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani na področju genskih raziskav pod vodstvom prof. dr. Petra Dovča in pozneje s skupino informatikov pri razvoju informacijskega sistema za kraške ovčarje. Njegov glavni namen je izračun sorodstvene pa tudi genske oddaljenosti med psom in psico, ki ju vzreditelji želijo pariti; pri zadnjem je eden redkih takšnih informacijskih sistemov na svetu, poudari pobudnica genetskih raziskav in avtorica oblikovanja vsebin informacijskega sistema pa tudi predsednica DLKVOS Mojca Emeršič. Genska pestrost v pasmi je temeljna za zdravje in dolgoročen obstoj populacije, zlasti če je ta tako majhna, kot je kraševska (med 600 in 700 osebki), in omejena večinoma na območje Slovenije. Doslej so na podlagi odvzetih vzorcev krvi in dlake pri vzrejnih pregledih in v leglih genotipizirali približno 300 osebkov. Pozitivno so bili presenečeni, ko so ugotovili, da se lahko kraševec po genski pestrosti primerja s pasmami, ki štejejo veliko več osebkov.

Drugi cilj društva je bil povečati zanimanje za kraševca, tako za nakup kot tudi za povečanje števila legel, saj je pogoj genske pestrosti populacije tudi dovolj veliko število različnih legel. Leta 2009, ko je začel delovati informacijski sistem, se je skotilo 92 mladičev, lani spet samo 62, saj je število rednih vzrediteljev (približno deset) in legel (od pet do šest) še vedno razmeroma majhno. Lastnikov, ki so s psičkami opravili vzrejni pregled in podpisali etični kodeks na začetku leta 2011, je sicer že 47, vendar se težko odločijo za leglo, saj to zahteva velika časa in odgovornosti. Društvo si prizadeva za ohranitev in razvoj kraševca na dveh ravneh: kot družinskega psa, socializiranega za sobivanje v urbanem okolju, in njegovo ponovno uvedbo v vlogo delovnega, pastirskega psa.


Prej družinski pes kot čuvaj

»Kraševec ima potencial družinskega psa, ker je manjši in ima milejši značaj od nekaterih drugih pastirskih pasem, po drugi strani pa je dober čuvaj, kar je za nekoga morda idealna kombinacija,« meni Emeršičeva. Iz preteklosti se jih sicer drži slab sloves, ker jih je veliko končalo kot čuvaji na verigi, zaradi česar so razvili agresivno vedenje. Zdaj se to ne bi smelo več zgoditi, saj vsak odgovoren vzreditelj natančno preveri, v kakšne razmere bo šel pes, in z novim lastnikom sklene pogodbo, v katerem so navedena tudi pravila za ravnanje z njim.

Čeprav so kraševci neodvisni in navajeni razmišljati s svojo glavo, so najbolj zadovoljni, ko so med svojo čredo, četudi človeško. Šestnajstmesečnega Hora je na dan, ko so bili doma vsi trije člani družine Benko, razganjalo od navdušenja. Plesal je in se slinil okoli lastnika Petra, ki mu je vsake toliko primaknil priboljšek. Ko ga je za trenutek nehal čohati, se je takoj pritožil s specifičnim zavijanjem. »Vedno ima nekaj za povedati, 'gundža', godrnja, toda ni težko ugotoviti, kaj hoče,« pomenljivo pogleda Peter.

Benkovim so bili kraški ovčarji všeč že dolgo, dokončno pa so se odločili za nakup mladiča po objavi članka o pasmi v Delovi prilogi Polet. Želeli so si samca, delno zaradi izziva – samci so večji in še bolj neodvisni –, delno pa tudi, da ne bi imeli skrbi z mladiči. Hora so našli v drugem ogledanem leglu. »Na vzrejnem pregledu so ocenili, da je previsok, ima predolge tačke in nekoliko predolg gobček za kraševca, vendar je za nas najlepši kuža,« se široko nasmehne Peter. S Horom sta opravila klubski izpit, za opravljanje izpita za psa spremljevalca pa je bil še preveč razigran, vendar sta bistvena cilja, socializacija in poslušnost, že dosežena.« Čeprav pred vhodom v domovanje Benkovih straši tablica Pozor čuvaj kraševec, je Hor veliko bolj družinski pes kot čuvaj. »Zelo je razvajen in igriv, če ni ravno zaspan.«


Lajež, ki odžene medveda

Nesojena Horova nevesta Sena je mladinska šampionka. Katarina Pavlič jo je kupila za vzrejo. »Želim pomagati pasmi. V kraševce sem se zaljubila v ljubljanskem živalskem vrtu, ko sem bila še mlada. Prvega sem dobila že leta 1988. Ko imaš enkrat kraševca, ne moreš imeti več nobene druge pasme.« Dobrodušna Sena dela družbo devetletni Ajki, ki neutrudno laja na fotografa, snemalca pa z gobčkom narahlo ščipa, kakor pastirski psi ščipajo ovce, ki se preveč oddaljijo od črede. »Sena je socializirana in ima rada vse ljudi, Ajka pa je zelo nezaupljiva do moških, še zlasti če imajo kaj na glavi,« med izdatnim božanjem obeh pojasni gospa Katarina.

Štiriletna Eva pa je bila v življenju deležna bolj malo božanja. Namesto na lastnika se je morala navezati na svoje bodoče varovanke ovce, prav tako avtohtone slovenske (jezersko-solčavske) pasme. Z zatonom ovčereje po drugi svetovni vojni so kraševci izgubili svojo izvirno vlogo, ne pa tudi dedne zasnove za čuvaje drobnice. Zato se s ponovno obuditvijo reje drobnice poleg električnih ograj ponujajo kot dodatna rešitev pri zagotavljanju sobivanja zveri in drobnice. V delovni funkciji je že pet čistokrvnih kraševcev, društvo pa se z Biotehniško fakulteto v Ljubljani dogovarja za vključitev vsaj štirih kraških ovčarjev v projekt Slowolf.

Ekološki rejec drobnice Robert Žgavec je Evo dobil v okviru pilotskega projekta uvajanja kraševcev v prvobitno pastirsko funkcijo. Pred njo je že imel psičko kraševko, pri kateri pa je storil napako. Prepozno jo je uvedel med ovce, zato je ni mogel navaditi nanje. »Pri Evi sem se učil na lastnih napakah.«

Eva je na visokogorsko kmetijo na Vojskem nad Idrijo, na robu osrednjega območja pojavljanja medveda, prišla poleti, ko so se ovce že pasle. Zato ji je Robert v hlevu naredil boks z vhodom samo zanjo in v hlev dal pet ovac. »Če je kakšna ovca preveč nasilna, bi jo lahko udarila z glavo.« Vendar je Eva že po nekaj dneh začela vzpostavljati stik z njimi. Po približno dveh mesecih so ji dopustile, da se jim je približala z glavo in jih obliznila po gobcu, uhljih in okoli analnega predela. Nato je Robert dve ovci vrnil na pašo, v hlev pa pripeljal dve novi – in tako do zadnje ovce.

Eva je neustrašna varuhinja črede. »Vse opravi z laježem in markiranjem. Včasih se vso noč dere, kar pomeni, da gotovo nekaj čuti.« Po okoliških gozdovih se sprehajajo medvedje, zadnje čase veliko škode naredijo tudi lisice, psi in krokarji. Toda »odkar čredo varuje Eva, niti enkrat ni bilo škode. Prej so bile kljub električni ograji v dveh letih pokončane tri ovce«.

Pred kratkim je Eva dobila družbo trimesečnega Tara, ki bo morebiti njen bodoči ženin. Taru je lažje, saj se bo čuvanja ovac učil od Eve. Lažje pa je tudi ovcam, saj Tar vso igrivost sprošča na Evi. Ona jo je skoraj dve leti sproščala na ovcah, zato so bili uhlji in repi pogosto krvavi. Ko je odrasla, se je zresnila.

Zdaj si Eva življenja brez družbe ovac ne more predstavljati. »Na povodcu sploh ne zna hoditi. Uleže se na tla in je čisto 'fertik'. Ko jo peljem k veterinarju ali na vzrejni pregled, je povsem nebogljena.« Robert je nekoliko bolj popustljiv do Tara, ki ga kdaj pelje tudi na sprehod na vrvici. Zaradi pridobljenih izkušenj na terenu in iz strokovne literature zdaj že ve, kako ravnati pri uvajanju psa v pastirsko funkcijo. Presoditi zna tudi, iz katerega mladiča kraševca lahko postane dober čuvaj. Biti mora radoveden, ne preveč občutljiv za bolečino in plašen ter ne sme imeti plenilskega nagona. To je edino slabo vedenje, ki ga ni mogoče popraviti.