Tiskane izdaje
Himalaji, najvišjemu gorstvu na svetu, v poetičnem jeziku rečejo tudi območje, v katerem bivajo bogovi. George Mallory, domnevno prvi britanski alpinist, ki je s kolegom Andrewom Irvinom leta 1924 osvojil Everest, je na vprašanje, zakaj je Himalaja tako privlačna, odgovoril: Ker gore so.
O tem, kaj je gnalo in še vedno žene slovenske alpiniste v Himalajo, sta se pri pripravi sinoči odprte razstave Mogočne stene v kranjski Mestni hiši spraševali tudi Jelena Justin in Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja. »Slovence privlači ekstremizem. Domače in evropske gore nam niso dovolj,« sta povedali sogovornici, ki sta sicer tudi sami, kot pravita, okusili del Himalaje na trekingih.
No, bolj turistično, na višini okrog 5500 metrov. Na razstavi v spomin Nejcu Zaplotniku je predstavljen izbor največjih dosežkov slovenskih alpinistov v Himalaji oziroma 21 velikih uspehov, ki so odmevali tudi v svetu. Gre za izjemno težke prvenstvene smeri v velikih stenah, ki so postavile slovenski himalajizem na svetovni prestol, kar v svoji knjigi Največje stene (Die grosse Wände) priznava tudi legendarni Reinhold Messner, poudarjata avtorici razstave.
Zgodovina veličastnih uspehov in velikih tragedij
Ti dosežki pa so pomenili tudi korak naprej v razvoju in spremembe načina plezanja v Himalaji, ko se je uveljavil alpski slog: na čim bolj preprost način z minimalno količino opreme in čim hitreje splezati na vrh in se vrniti.
Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina veličastnih uspehov in velikih tragedij. Nesreče na odpravah so se dogajale tudi na sestopih zaradi poslabšanja vremena, utrujenosti in ekstremne višine ... Že en napačen korak lahko pomeni konec vsega, poudarja Monika. Znanih je 22 slovenskih žrtev v Himalaji, veliko slovenskih himalajcev se je ponesrečilo pozneje v domačih hribih.
Za prvi vrhunec štejeta Justinov in Rogljev prvi osvojeni osemtisočak Makalu leta 1975 po prvenstveni smeri v južni steni. To je bila takrat šele tretja preplezana stena v Himalaji. Vrh je doseglo kar sedem alpinistov, Marjan Manfreda celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil edinstven uspeh. V navezi Dovžan-Bešlin je potekalo reševanje na višini več kot 8000 metrov, kar je edinstvena zgodba za Himalajo in ekstremno višino. Po tem velikem uspehu so si slovenski alpinisti začeli postavljati zares visoke cilje: doseči osemtisočake po težkih prvenstvenih smereh.
Slovenci smo bili v okviru jugoslovanske odprave sicer prvič v Himalaji na indijskem Trisulu »šele« leta 1960, prvi vlak iz 50. let, ko so Anapurno osvojili Francozi, smo torej zamudili. Najprej smo morali ugotoviti, kako sploh parirati drugim, poudarja Monika in pri tem poudari predvsem vlogo in prizadevanje Aleša Kunaverja, ki je bil med drugim tudi pobudnik šole v Malangu za nepalske gorske vodnike. »On je imel vizijo razvoja in konkreten načrt, da bi dohiteli svetovne velesile v alpinizmu.«
Jugoslovanska smer še danes velja za najdaljšo in najtežjo
Po Makaluju je že leta 1977 sledila odprava Gašerbrum, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik preplezala prvenstveno smer po jugozahodnem grebenu, leta 1979 pa legendarni »človeški stroj«, odprava Everest. Cilj je bil preplezati prvenstveno smer po zahodnem grebenu.
Smer sestavljajo trije zaporedni, povsem različni vzponi: z ledenika Kumbu se dviga 700 metrov visoka strma skalna stena sedla Lho-La, sledi ji 1200 metrov visoko pobočje Zahodne rame, za njenim vrhom se razteza 2,5 kilometra dolg oster greben, na koncu katerega je začetek strme in razgibane vršne piramide Everesta. 13. maja 1979 sta na vrhu najvišje gore stala prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, čez dva dni še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in šerpa Ang Phu.
Ob sestopu, potem ko je alpiniste ujel vihar in jim je že prišla na pomoč trojica, je ob srečanju šerpa nenadoma zdrsnil po pobočju in se smrtno ponesrečil. Smer po zahodnem grebenu, imenovana tudi Jugoslovanska smer, še danes velja za najdaljšo in najtežjo prvenstveno smer na Everest: v 25 poskusih v 30 letih je bila samo enkrat uspešno ponovljena. Zaradi dolžine jo je nemogoče doseči v alpskem slogu, pripominja Jelena. Na Everestu je bilo sicer doslej 17 Slovencev, zadnji je bil Tomaž Jakofčič pred štirimi leti.
Kdo so naši največji alpinistični junaki
Slovenci smo z občudovanjem spremljali odprave in jim prirejali tudi sprejeme dobrodošlice ob vrnitvi. V Kranju je bil na današnjem Slovenskem trgu velik sprejem za Zaplotnika in vso odpravo, sledile so nagrade in razglasitve športnikov leta. Ljudje so se sčasoma navadili uspehov, sprejemi na letališču Brniku so ostali. Pravi miselni preskok je bil Daulagiri Tomaža Humarja leta 1999, ko se ga je dalo kot drobno piko v vsakem trenutku po spletu opazovati. Vnele so se mrzlične razprave, ali je to še etično ...
Razstava se konča z uspešnim vzponom na K7 West pripadnikov zelo talentirane najmlajše generacije, ki posega po nižjih vrhovih v zahtevnih stenah: ta 6858 metrov visoki vrh sta v alpskem slogu osvojila Nejc Marčič in Luka Stražar in za ta podvig, ki je bil izbran za najboljši alpinistični vzpon leta 2011, sta prejela zlati cepin.
Na vprašanje, kdo so naši največji alpinistični junaki, sogovornici vzdihneta, saj ne bi nikomur radi naredili krivice. »V naši zavesti je to zagotovo Nejc Zaplotnik, ki je s svojim pisanjem alpinizem približal tudi navadnim ljudem in je bil zares vrhunski v svojem obdobju, pa Stane Belak, ki je tudi imel vizionarske poglede.
Prav tako Andrej Štremfelj, Marjan Manfreda, Borut Bergant in Tomo Česen ter seveda Viki Grošelj, ki ima deset od 14 osem tisočakov, Pavle Kozjek, Marko Prezelj, Tomaž Humar, Drejc Karničar ... Sami Gorenjci!« se nasmehne Monika.
Eden največjih uspehov naveza Mrak-Švajger na Nanga Parbat
Jelena Justin, ki se je podrobneje lotila tudi ženskih uspehov, pa je »izborila« med največjimi tudi dva ženska podviga: leta 2006 so Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar kot prva ženska naveza ponovile, in to v alpskem slogu, smer Eternal flame na Trango Nameless Tower na višini 6251 metrov. V samo štirih dneh, potem ko so imele veliko težav z vremenom in zdravjem, so bile na vrhu.
Seveda sta bili izvrstni alpinistki tudi Marija Štremfelj in Marija Frantar, vendar sta plezali na vrhove po klasičnih smereh. Kot enega največjih uspehov je Justinova uvrstila navezo Irena Mrak in Mojca Švajger na Nango Parbat leta 2011, saj sta se spoprijeli z deloma prvenstveno smerjo v zloglasni Diamirski steni. Zaradi lastne varnosti sta se deveti dan plezanja, z modricami in odrgninami, vrnili v bazo, vmes pa sta na črnem ledu, ob Messnerjevem seraku, obe zdrsnili in se ustavili po 150 metrih.
Viki Grošelj je njun vzpon ocenil za enega največjih dosežkov v zgodovini ženskega himalajskega plezanja. No, vsi se z njim – oh, kako značilno – seveda niso strinjali, pripominja Jelena.
Med alpinističnimi dosežki pa velja omeniti tudi Pavla Kozjeka, ki je leta 2006 prejel zlati cepin občinstva za smer na Čo Oju. Ta njegov dosežek je v javnosti odmeval ne le zaradi uspeha, ker je v 14 urah dosegel vrh osemtisočaka, deloma po prvenstveni smeri, deloma po grebenu, ampak zato, ker je na sedlu posnel bežečo skupino beguncev čez mejo v Nepal.
Fotografija mrtve tibetanske nune, ki so jo ubili kitajski vojaki, je nato hitro zakrožila po svetu.
