Ris Rožnik je danes preživljal mirno dopoldne. Večino ga je preždel na kupu lepo uležane slame, tudi sosed leopard ga ni vznemirjal z namrgodenim pogledom. Ris je zazehal, napravil selfie, ga poslal oboževalcem in ni bilo videti, da bi pogrešal nekdanjo sostanovalko. V živalskem vrtu ji priznavajo premoč, a se ne vdajo: Sledili ji bomo, dokler je ne najdemo!
V živalskem vrtu ji še vedno pravijo risinja. »Biologi v ZOO Ljubljana nismo slavisti, vendar že 24 let uporabljamo za samico izraz risinja, in ne risa, ker se nam lepše sliši in se nam zdi tudi bolj razumljivo,« je Irena Furlan pojasnila v dnevniku risinje, v katerem je slikovito opisala, kako vsakdan doživlja premetena mačka iz ljubljanskega živalskega vrta. Pravzaprav iz okolice živalskega vrta, da ne bomo nedosledni. Mediji so po Slovarju slovenskega knjižnega jezika posvojili riso, mi pa ji bomo – da bi bil volk sit in koza cela – rekli risinja Risa.
Risinja je sita, srna pa nikakor ni cela
Če bi popisali zadnje dogajanje v življenju največje mačke v Ljubljani (v mislih imamo kajpak tiste na prostosti), bi lahko rekli, da je risinja sita, srna pa nikakor ni cela. V resnici je od nje ostal le kup goste zimske dlake, razprostrte po gozdu, ki se dviga nad gozdarskim inštitutom. Tam so odkrili že kakih deset dni staro obžrto truplo mladiča srnjadi. »Očitno se je vračala k plenu in ga do konca oglodala,« je Irena Furlan opisovala prehranjevalne navade mačke, ko smo stali ob kupu dlačja, kjer je Risa več kot očitno planila po plenu, mu po svoji navadi oskubila kožuh in ga odvlekla na kraj, izbran za malico.
Njen rožniški jedilnik je bil doslej omejen na ptiče in glodalce, nova jed pa ji bo verjetno vzbudila tek po še kakšni divjadi. Na rob gozda, kjer je pustila plen, se je vračala nekaj dni in se hranila. Sicer ga je najbrž skrila, je ugibala biologinja, a kljub vsemu jih je prav lepo ugnala. Če bi našli plen, bi ji namreč lahko nastavili živolovko – podobno, kot so ujeli risa (kot je znano, sta mački dan ali dva po žledolomu uplenili soseda gamsa, potem pa zapustili ogrado). Po mesecu dni, odkar je Risa zapustila prostor v živalskem vrtu in se preselila na svobodo, na območje Rožnika in Šišenskega hriba, v živalskem vrtu ne morejo drugega, kakor da ji priznajo premoč: risinja vodi s 30 : 0,5.
Rise niso videli že od ponedeljka
Verjetno ga ni prebivalca Ljubljane (in Slovenije), ki ne bi vsaj približno vedel, kaj vse se je v tem mesecu dogajalo Risi. Vesti o prikupni mački, ki se prosto sprehaja, vsekakor sodijo med tiste, ki se bistveno bolj zasidrajo v spomin kakor vedno ista suhoparna poročila iz kdo ve kakšnih vse dolgočasnih institucij. In v tem času tako rekoč ni bilo dneva, ko je ne bi opazil kakšen sprehajalec ali zaposleni v živalskem vrtu. Dvakrat so se ji celo tako približali, da so jo obstrelili z uspavalom, a enkrat je to najbrž ni dobro zadelo, drugič pa se je izmuznila in preprosto odspala dozo, kakršno je dobila.
Irena Furlan se ob opisovanju pripetljajev nasmiha in izdaja, s kakšnim veseljem se vživlja v risje dogodivščine, a kljub vsemu zaskrbljeno doda: »Zdaj je nismo videli že od ponedeljka.« Nazadnje jo je, spečo pri drevesu, posnel eden izmed sprehajalcev. Bilo je že temno in takrat jo je tudi najlaže opaziti, zlasti njene bleščeče oči, ki se odbijajo, ko jih osvetlijo.
Zaposleni v živalskem vrtu, ki so do zdaj že dodobra naštudirali premikanje risinje v njenem novem okolju, vsak dan izmenjaje raziskujejo gozd, ki je še vedno poln podrtih dreves. Z Ireno Furlan smo prečesali območje v bližini ograde za rise, nad katerim se dviga Rožnik. Po izruvanih deblih je videti, da nekdo pogosto pleza čeznje. »Tukaj sva jo zadnjič zasledovala z veterinarjem, ki je imel puško za uspavanje. Ves čas se je počasi premikala pred nama, a se ji nikakor nisva mogla dovolj približati,« je razlagala med plezanjem čez debla.
Točke, kjer so videli risinjo, prav dobro pozna in tja peljejo tudi pse sledilce, da ovohajo sled in jo poskušajo najti. Tri pse, izurjene za iskanje poškodovane divjadi, ima lovski kinolog Dejan Poljanšek. Psi svoje delo obvladajo, toda tudi zanje je iskanje velika preizkušnja. Risa je za sabo pustila že veliko sledi, te so prepletene v nerazvozljivem vzorcu, poleg tega se z njenim vonjem pomešajo vonji številnih domačih živali, še bolj pa jim delo zapletejo vestni sprehajalci, ki se ustrašijo, da je pes, ki nima ob sebi lastnika, izgubljen, zato mu hočejo pomagati.
In tako je Ajda enkrat nemočna obstala v sprehajalčevem avtomobilu, drugič pa na veterinarski kliniki. Zato v živalskem vrtu opozarjajo: Če srečate na območju krajinskega parka ali v okolici prosto spuščene pse, opremljene z GPS-ovratnico, na kateri je telefon njihovega skrbnika, jih pustite, da opravijo svoje delo. Navajeni so, da se vrnejo na kraj, kjer jih je gojitelj izpustil.
Zgornji del živalskega vrta so poimenovali mestni safari
Že v okolici risnjaka lahko najde Risa ogromno mest, kamor se lahko skrije. Da ne govorimo o tem, da lahko z nekaj gibkimi skoki spleza na drevo (vsaj tista, ki še imajo krošnjo). V risnjak še vedno vodi trden most, narejen iz izruvanih dreves, po katerih sta mački najbrž splezali na svobodo. No, poleg teh sta imeli še veliko drugih možnosti, kajti ograda je skoraj popolnoma uničena.
Za nameček je brez vrha ostala tudi Risina najljubša smreka. Nemara jo je to tako vznemirilo, vprašam Ireno Furlan. Morda, je dejala in se, kakor je že navajena, ozirala naokrog, čeprav je zlasti dopoldne bolj verjetno, da mačka še kje počiva. Popoldne se predrami in počasi odpravi na lov.
Predvsem zgornji del živalskega vrta je še vedno gosto prepreden z drevesi in vejevjem, zato so ga poimenovali kar mestni safari. Živali so preselili v spodnji del in tam zdaj uživajo begunski status. Ris je dobil zatočišče v prostoru ob leopardu.
Čeravno je bivališče bistveno bornejše od njegovega prejšnjega, se zna zliti z okolico in ga je komaj videti – če se tako odloči. Tudi nad sosedom ni preveč navdušen, je mogoče prebrati v dnevniku risinje, in kadar se srečata na meji, Rožnik navadno zarenči in zapiha ter doseže, da se leopard umakne. Volkovi so zdaj že tretjič preseljeni, zadnji azil so dobili pri tigrih.
Mnoge druge živali pa kar malo uživajo v razdejanju. Kozorogi so še vedno veseli popestritve jedilnika v obliki padlih vej, ki so jih že lepo oglodali, in tudi Ganga se rada odzove na zvoke, ki jih v vrt vnašajo delovni stroji. Ti na drugi strani ograde živalskega vrta verjetno vznemirjajo tudi Riso. Bolj ko bo območje Rožnika, Šišenskega hriba in okolice očiščeno, več bo tudi sprehajalcev in manj mirni bodo njeni dnevi na Rožniku.