Tiskane izdaje
Zanimal me je historični vidik cepljenja proti črnim kozam in ali obstajajo še drugi načini razumevanja zgodovine te bolezni, ki so prav tako kredibilni v drugih kontekstih in drugih kulturah.
Kot problematično ocenjujem zgodovinsko obravnavo zdravljenja črnih koz v Indiji, enako bi lahko rekli za Kitajsko. V svoji doktorski raziskavi sem se posvetil zdravljenju in cepljenju proti črnih kozam v Indiji, ki je bilo zgodovinsko zreducirano na praznoverje.
Poglobil sem se v navedbe, zakaj je določen način zdravljenja deležen takšne obravnave. Kajti opisi kot so praznoverje, čaščenje in šarlatanstvo, kažejo na napačno obravnavo določene bolezni in s tem tudi na domnevno inferiornost določenega kulturnega okolja.
Kako je danes predstavljena zgodovina te bolezni?
Gre za bolezen, ki velja za pravzaprav edino dokončno zmago javnega zdravja. Zaustavitev te epidemične bolezni je eden redkih triumfov medicine, kajti bolezen naj bi bila popolnoma izkoreninjena po vsem svetu.
Seveda ni povsem izkoreninjena, kajti Amerika in Rusija imata izoliran virus črnih koz v svojih laboratorijih. To argumentirajo z razlago, da virus potrebujejo za namene biološkega orožja. Vsekakor je tudi to zanimiva tema vredna obravnave, ampak preobsežna, če bi se jo lotila na tem mestu.
V svoji raziskavi omenjate postopek, ki je bil predhodnik cepljenja proti črnim kozam.
Cepljenje, angleško vaccination, izhaja iz latinske besede vacca, kar pomeni krava. Edward Jenner je ugotovil, da mlekarice, ki so bile v stiku s kravami obolelimi za govejimi kozami, niso tako pogosto zbolele za črnimi kozami. Razvil je cepivo na podlagi govejih koz, ki so manj nalezljive kot črne koze. Teoretično velja, da goveje koze niso prenosljive s človeka na človeka, čeprav se tudi tu odpirajo vprašanja. Pri cepivu črnih koz naj bi šlo torej zato, da se s pomočjo druge, blažje oblike bolezni postane imun na težjo obliko bolezni.
Preden je bil uveljavljen postopek cepljenja, je bila v rabi inokulacija, načrtna okužba z virusom črnih koz, ki je bila v Indiji močno razširjena. Inokulacija se je uveljavila v 18. stoletju v Turčiji, Perziji in Afriki, nato pa je prišla tudi v Evropo. Metodo je britanski ambasador v Turčiji predlagal takratni Veliki Britaniji, ki jo je leta 1721 sprejela kot obliko varovanja pred črnimi kozami.
Po začetnem eksperimentih na britanskih tleh je inokulacijo sprejela tudi kraljeva družina. Z Jennerjem in odkritjem cepiva so se začele kritike na račun inokulacije. Postopek so začeli prepovedovati, najprej v Veliki Britaniji in kasneje tudi v Indiji, odkoder postopek izvira. To je povzročilo številne proteste .
Zakaj so v Indiji protestirali proti cepivu?
Na žalost je to v javnosti premalo pojasnjeno, kot je to zelo značilno za evropsko zgodovinopisje, ki se usmerja le na svoje vire. Britanci so zapisali, da so v Indiji protestirali proti cepivu in v prid inokulaciji zato, ker obstaja božanstvo inokulacije in ker naj bi bili vsi Indijci vraževerni. Obveljalo je, da se morajo Indijci klanjati božanstvu in to naj bi bil odločilni razlog, da niso upali sprejeti cepiva proti črnim kozam - da ne bi užalili božanstva.
Kar sto let se je britanska oblast trudila, da bi nadomestila inokulacijo s cepivom in na koncu 19. stoletja jim je uspelo, kar so povzeli tudi evropski zgodovinarji, ki se seveda se niso spraševali o vraževernosti Indijcev. Ljudje v Indiji pa niso protestirali proti cepivu zaradi svoje vraževernosti, ampak zato, ker je bilo popolnoma neučinkovito, kar sem dokazoval v seriji svojih člankov.
Cepivo ni bilo nevarno, le ni prinašalo želenega učinka, ki so ga ljudje pričakovali, kajti po cepljenju so še vedno zbolevali. Zato so se navkljub možnosti cepljenja še vedno odločali za inokulacijo. Ampak seveda ti ljudje niso imeli možnosti pisati zgodovine.
Torej deljena mnenja o cepljenju niso nekaj novega?
Britanski zapisovalci so zamolčali, da so v istem času, ko so v Indiji potekali protesti proti cepljenju, potekali protesti tudi na britanskih tleh. Skoraj vsak večji kraj je imel svojo ligo proti cepljenju. Šlo je za obsežno gibanje, ki je zajelo celo Anglijo, kakor tudi Evropo in ZDA. Za Anglijo imamo zgodovinsko dokumentacijo, da je na tisoče ljudi končalo v zaporih, zaradi svojega nestrinjanja s cepljenjem.
Šlo je predvsem za delavski razred, pridružil se jim je tudi del meščanstva. Torej, če so se v Indiji ljudje upirali zaradi tega, ker naj bi se bali božanstva, se moramo vprašati, zakaj so se upirali ljudje v Angliji, ki jim vraževernosti niso pripisovali. Zgodovina cepljenja se mora ponovno napisati, za to pa je potrebna uporaba komparativne zgodovine.
Lahko poveste kaj več o obredu boginje črnih koz, ki je bil v rabi v Indiji?
Povsem izven evropske domišljije je, da bi lahko tak postopek zdravil črne koze. Kolonizatorji se za to niso zanimali, vztrajajo pri tako imenovani triumfalni medicini, ki naj bi prišla z Zahoda in rešila ves svet.
Opisal bom postopek z območja Bengala v 18. stoletju, kjer se je sezona črnih koz začela navadno meseca aprila. Že pred sezono so po vaseh hodili inokulatorji. Postopek je subvencioniral vladar področja.
Pred inokulacijo so se morali otroci en mesec držati stroge diete, ki je bila ključni dejavnik, da se je bolezen pojavila v najmilejši obliki. Prehrana je bila namreč v Indiji, na Kitajskem in tudi v Evropi, pred 19. stoletjem na drugačen način povezana z medicino kot danes. Bolezen ob ustrezni prehrani je bila pravzaprav tako mila, da so si inokulatorji drznili vprašati starše, koliko mehurčkov črnih koz naj otrok dobi.
Če so izvedeli, da se otrok ni natančno držal diete, so okužbo zavrnili. Kajti to bi pomenilo, da bolezni ne bi mogli nadzorovati. Drugi del tako imenovanega obreda, so bile hladne kopeli takoj, ko se je na koži pojavil izpuščaj. V trenutku, ko je otrok dobil vročino so prenehali s hladnimi kopelmi, ko je vročina upadla, so otroka ponovno hladili z vodo. Na koži so se nato pojavili mehurčki, ki so jih odstranili s trnom določenega drevesa.
Enak postopek je bil v uporabi, če se je oseba nalezla po naravni poti. Ves čas postopka je moral okuženi uživati tako imenovano hladno hrano po indijski tradicionalni medicini, kar ne pomeni, da je hrana fizično hladna. Iz prehrane je bilo izločeno mleko, meso, maščobe in vsakršne začimbe. Okuženi so lahko uživali predvsem v ta namen pripravljene zelenjavne juhe. Najbolj značilen obrok tako imenovane hladne diete pa je razkuhan riž, ki dobi obliko pudinga.
Kaj pa se je zgodilo, če so bile črne koze že v razmahu?
Najtežja oblika te bolezni je bila, ko so bile na koži obolele osebe bulice popolnoma ena zraven druge. V tem primeru so inokulatorji uporabljali vejo s trnom z določenega drevesa, dolge ure so, če je bilo potrebno, prebadali posamezne gnojne mehurčke. Ko so s postopkom končali, je večina obolelih ozdravela in sicer z dobrim izidom. Zakaj to poudarjam? Ni šlo le zato, da oseba preboli virus, kajti posledice črnih koz so bile lahko izjemno težke; ne le globoke kožne brazgotine, možna posledica je bila tudi slepota oziroma prizadetost notranjih organov.
Seveda so ljudje tudi umirali. Vendar to velja za vse sisteme zdravljenja na svetu, nobenemu ne uspe rešiti vsakega obolelega. Angleži, ki so živeli v Indiji v 18. stoletju, so zapisali, da je uspeh postopka inokulacije izjemen, kajti le en ali dva odstotka obolelih je umrlo, sicer za črnimi kozami, ki se ne zdravijo umre triintrideset odstotkov obolelih.
Zakaj so potem prav Britanci v Indiji inokulacijo prepovedali?
Verjetno so se bali epidemije črnih koz, ki bi jo lahko povzročila inokulacija. Njihova teorija je pravilna, ampak v praksi so imeli v Indiji večje uspehe z inokulacijo. Žal cepivo, ki so ga propagirali ni bilo uspešno. Črne koze v Indiji niso izumrle ne v 19. in ne v 20. stoletju. Kako pa mislite, da je cepivo potovalo iz Anglije v Indijo? Virus so prenašali iz enega otroka na drugega, ti pa so potovali z ladjami v Indijo.
Počakali so, da se je na otroku naredil gnojni mehurček in nato okužili naslednjega. Pojavlja se nova razlaga tovrstnega početja s strani kolonizatorjev v 19. stoletju in sicer, da glavni namen ni bilo cepljenje indijskega prebivalstva temveč, da se ohrani cepivo »živo«.
Že v 20. stoletju bi bili ljudje povsem zgroženi, da je takšno početje sploh možno. Vendar so se podatki o tovrstni zlorabi otrok ohranili v literaturi. Poleg tega so Britanci cepljenje priporočali še zato, ker ne zahteva nobene stroge prehranske diete. Zato sumim, da je veliko Indijcev opustilo prehranski napotek, cepivo pa ni bilo učinkovito. Tema dvema dejstvoma pripisujem večje število obolelih v 19. stoletju.
Kdaj ste v Indiji zaznali upad črnih koz?
Leta 1971, ko je Indija izvedla jedrski poizkus,je bilo število obolelih za črnimi kozami še vedno zelo visoko. Črne koze si upam primerjati s tuberkulozo, ki naj bi jo ustavili antibiotiki, kar ne bo povsem držalo, saj so v evro-ameriškem prostoru postali splošno dostopni šele po drugi svetovni vojni. Najpomembnejši razlogi za zajezitev tuberkuloze, kar navaja tudi dostopna literatura so: kakovostna hrana, higiena in kar je zelo pomembno, zdravi delovni pogoji.
Kajti 19. stoletje je bilo za delavce industrijskega imperija v evro-ameriškem prostoru najhujša nočna mora. Delavci, ki so izčrpani in nimajo ustreznih pogojev za bivanje, še danes lahko zbolijo za tuberkulozo, kar se tudi dogaja. Tuberkuloza je primer socialne težave industrijske družbe, ki jo je javno zdravstvo medikaliziralo.
Poudarjanje, da je bolezen možno odpraviti z določenim zdravilom pomeni, da politika zavrača rešitev socialnega problema. Na ta način se ohranja položaj slabo plačanih delavcev, kar kapitalizem s pridom izkorišča. Javno zdravstvo pa prodaja zdravila in s tem služijo farmacevtska podjetja.
Kako so črne koze povezane z uporabo ajurvede v Evropi?
Gre za konkretno povezavo, kajti postopki z boginjo in črnimi kozami, ki sem vam jih omenil so zapisani v Vedah, zapisih, ki se nanašajo tudi na ajurvedo. Gre za indijsko tradicionalno medicino, ki se je v zadnjem času zelo popularizirala. Še posebej izrazito v Nemčiji, kjer je to postal neverjeten posel, letno se namreč obrne več bilijonov evrov, kar je več denarja kot v ZDA, kjer je ajurveda tudi popularna.
Osem milijonov Nemcev za ajurvedo porabi več denarja kot dvesto milijonov Američanov, zato me je zanimalo, zakaj je ajuverda tako zelo popularna v Nemčiji. Rekel bi, da sloni velik delež na tem, da imajo v Nemčiji tradicijo izvajanja različnih kur. Pravzaprav je 75 do 80 odstotkov uporabnikov ženskega spola.
Moški se zaradi patriarhalne kulture v Nemčiji ne odločajo za tradicionalno medicino. Za to vrsto zdravljenja se odločajo šele, ko se upokojijo in jim postane vseeno, kaj bodo drugi rekli. Kot sem imel možnost spremljati, takrat moški postanejo popolni spreobrnjenci in se sprašujejo zakaj niso prišli že prej. Moški v Nemčiji se namreč ne odločajo za ajurvedo v času vzpona kariere, bojijo se, da bi jih označili za šibke in da zaradi tega ne bi napredovali.
Najbolj pogoste uporabnice ajurvede so učiteljice in ženske, ki se izčrpajo ob negi staršev, otrok in hkrati hodijo še v službo. Po daljšem času takšnega urnika obnemorejo. Nemški sistem zdravstva je izredno human, saj omogoča tri tedne zdravljenja tudi tistim, ki negujejo umirajoče ali hudo bolne. Kaj takega v Indiji ni mogoče. Poznam zelo presunljivo zgodbo o ženski, ki je hudo poškodovanega moža negovala dolge mesece, potem, ko soprog shodil pa je doživela živčni kolaps, od olajšanja iz izčrpanosti. Pogosto podcenjujemo resnost teh stanj.
Menite, da h popularnosti ajurvede veliko prispeva tradicija evropskih zdravilišč?
Seveda, tudi v vzhodni Evropi je to močno prisotno. Zato se je ajurveda tudi tako prijela. V Nemčiji je zdravstveni sistem še nedavno omogočal, da so se ljudje lahko odločili za šest tedensko kuro, ki je bila sestavljena iz različnih terapij od prehrane, do pitja vode, čajev in podobno.
V današnjem času je seveda zelo težko oditi za šest tednov, zato so tudi najbolj priljubljeno obliko ajurvedske kure skrajšali s šestih tednov na dva ali tri tedene. Tudi v Indiji so se prilagodili temu časovnemu okviru. Seveda so razlike med tem kako prakticirajo ajurvedo v Nemčiji in v Indiji. Nekateri vidijo ajurvedo kot dietetiko, nekateri kot masažo. Ampak še vedno je najbolj resna in razširjena oblika prakticiranja ajurvede v Nemčiji v obliki kure, ta je narejena po ajurvedskem postopku pančakarme.
V čem vidite prednosti ajurvede?
Obstaja več razlogov, zakaj je tudi ajurveda uspešna in priljubljena. Veste, veliko ljudi, ki se odloča za kuro iz ajurvede je iz krogov psihoterapevtov, ki v svojem krogu ne najdejo rešitve. Ajurveda je v tem primeru elegantna - preko fizičnega postopka lahko deluje psihiatrično.
