Zaslužili za hišo ali kravo, če le ni po grlu steklo

»Vsa Savinjska dolina se je preživljala z lesom. To je dežela olcerjev, žagarjev in flosarjev,« pove Martin Juvan, eden redkih, ki še ima izkušnjo s pravim flosom. Čeprav je zapriseženi flosar in si že leta prizadeva ohranjati tradicijo, poudarja pomen vseh, ki so v teh krajih delali z lesom.

Martin Juvan je bil star 14 let, ko ga je oče vzel na flos (mimogrede: na Ljubnem besede splav ne boste slišali, samo flos). Takrat je bilo flosarstvo že v zatonu, vendar jim še vedno uspelo prodati les, ki so ga zvezali v flos. »To je bila avantura. Peli smo, se smejali, nepozabno doživetje,« se spominja Juvan. Izhaja iz prave flosarske družine in tudi zato je bil glavni pobudnik Flosarske zbirke, kjer lahko preberemo nekaj spominov. Starih flosarjev danes namreč ni več med nami.

Niso vsi za na vodo

Martinov oče je bil eden tistih mož, ki so se vsako pomlad in jesen, ko je Savinja dovolj visoka, spustili po reki in naprej do Beograda. Okoli 1600 kilometrov dolga vožnja je trajala od sedem tednov do dva meseca. So pa včasih vozili tudi do Romunije, do Črnega morja. Štiri mesece očetov in mož ni bilo nazaj. »Spomnim se, da sem mamo večkrat spraševal, kje je oče. Pa je rekla: Saj bo prišel. No, ko je prišel, je pa odpustke prinesel,« razlaga. Odpustki so bili seveda različni priboljški. »Sladkor nam je prinesel. Pa sem ga zelo počasi jedel, da je dlje trajalo,« se smeji in pove, da so prav vožnje do Romunije razveselile flosarske žene, ki so od tam dobile prve parfume in najlonke ...

Čeprav so bili flosarji tisti, ki so les spravili do trgovcev in ga prepeljali v tujino ter s tem spremenili v zlato, vedo na Ljubnem povedati veliko dobrega tudi o drugih obrtnikih v verigi. Prvi so bili seveda olcerji (gozdni delavci), ki so les po drčah spravili do Savinje in ga eno leto sušili. Juvan se spominja, da so bili pri tem težaškem delu, naenkrat so posekali do 13.000 kubičnih metrov lesa, udeleženi tudi otroci, družine so bile zato velike: »Največja družina je imela 21 otrok. Po četrtem razredu v šoli so vsi šli delat.« Juvan še pove, kako so olcerji po vsaki sečnji rešili problem z lubadarjem: »Vse so požgali, potem posadili kakšno žito na tem pobočju, da ni bilo erozije. Danes to ni več mogoče, ker bi moralo biti zraven 200 gasilcev, takrat so pa trije to naredili.«

Dolga vožnja

Les, ki se je sušil ob reki, so si že ogledali trgovci in ga označili. Potem so ga spustili po Savinji do žag. Ko so »plavili« hlode, jih je bilo toliko, da si lahko po njih brez težav prečkal Savinjo in se nisi malo nisi zmočil. Zaradi velike trgovine z lesom je bilo tudi veliko žag; med obema vojnama jih je bilo samo na Ljubnem več kot 30. Delavci na žagah so delali noč in dan, saj so morali v treh dneh razžagati les za en flos. »Kakšna malica! Jedli so sproti, pa delali dvanajst ur v kosu, v dveh izmenah,« o delavskih pravicah razlaga Juvan.

Ko je bil les razžagan na deske različne širine, debeline in dolžine, so jih zvezali v flos. Tu nastopijo glavni junaki. Flosar ni mogel biti kdor koli. Tisti s planine že ne, se nasmeji sogovornik: »Ja, tu znamo vsi plavati. Vedno so rekli, da kar pride z brega (hriba, op. p.) ne zna plavat, da bodo takega morali za lase iz vode vleči.«

Flosi niso bili nikoli zbiti z žeblji sli s čim, kar bi lahko poškodovalo les. Zvezali so jih s suho vinsko trto. Naredili so tudi posebne zaščite, da niso bili flosarji vsi mokri, ko so vozili preko jezov. Glavni na vožnji so bili krmaniži ali krmarji, ki so bili odgovorni, da flos pride na cilj. Že vožnja preko jezov je zahtevala znanje, saj so nekateri smrtno nevarni. »Pri jezu, kjer voda pravokotno pada, se moraš potopiti čisto na dno, potem te pa izpljune. Nekateri so se tudi utopili, ker tega niso vedeli,« pravi Juvan. Krmarji so bili v glavnem dobro podučeni in usposobljeni, se je pa zgodilo tudi, da je kdo zašel. Juvan povzema očetove spomine: »Pri Sisku dela Sava ogromno ovinkov. Osemkrat ali devetkrat vidiš Sisak, preden se pripelješ tja, zato mora krmaniž zelo dobro poznati reko. No, eden je ni, pa so pristali v zelniku.« To je bila mala katastrofa. Flos je bilo treba razdreti, prenesti do reke pa spet sestaviti.

Krmarji najpomembnejši

Flos je spredaj širok 4,5 metra, zadaj pet metrov. Dolžina je kupcu natančno povedala, koliko lesa je bilo na njem. Če je bil dolg, recimo, 16 metrov, je bilo na njem 16 kubičnih metrov lesa. Ker na Ljubnem Savinja ni pretirano široka, danes še manj kot včasih, so od tam šli s posameznimi flosi. Pozneje so jih zvezali in tako so bili največji dolgi tudi do 70 metrov, vozili pa so jih samo štirje (dva spredaj in dva zadaj). Na največjih so si postavili kolibe, v katerih so spali.

Krmar je bil najpomembnejši tudi zato, ker je skrbel za hrano. Na pot so vzeli 40 hlebcev kruha, meso so kupovali sproti, plačevali pa seveda z lesom. Meso, po navadi teletino, so narezali na tanke kose, ga zavili v blago, posolili in ga porabili v treh dneh. Sicer pa je bila med flosarji priljubljena »frišna župa«, torej juha iz teletine, včasih so imeli s sabo tudi kakšno kuro, pili pa so vino. Tega so v Brežicah dobili zastonj, vsak je dobil za liter na dan. In ni res, da je bila takrat voda v Savi taka, da bi jo lahko in da so jo pili: »So tudi trupla ležala v njej. Krmaniži so vedeli za vsak studenec ob reki, pa so tam pili.«

Flosarji so lepo zaslužili. Že otroci, začeli so z 12 leti, ki so vozili flos do Celja, so bili dobro plačani. »Ampak to ni bilo tako kot danes, ko bi si potem sladoled kupili. Ves denar so dali mami.« Očetje, ki so pot nadaljevali, so v dveh mesecih dobro zaslužili: »Oče je dvakrat je šel do Beograda, pa je zaslužil za majhno hiško ali za kravo. Če seveda ni šlo vse po grlu.« Sicer se veliko govori, da so bili flosarji pijanci, vendar pa so ni bilo čisto tako, saj so jim pijačo odmerjali, poleg tega pa tisti, ki je kaj »zamočil«, ni mogel več delati.

Največji dobiček je seveda šel trgovcu. Leta 1939 je bil kubični meter lesa v Solčavi vreden 10.000 dinarjev, na Ljubnem 50.000, v Beogradu pa kar 100.000. Flosarji so v Beogradu dobili plačilo največkrat v zlatu, ki so ga skrili za obleko, pa tudi v denarju, ki so skrili v držaj od sekire. Trgovec jim je plačilo odmeril takoj, ko so (po uspešno dostavljeni pošiljki) prišli domov. Pot je bila dolga; v večinoma so hodili peš, vsak dan po 40 kilometrov. Pozneje so se peljali z vlakom.

Juvan danes s ponosom pove, da je bil na flosu, da je njegova družina flosarska in da je Ljubno kraj, kjer imajo to zgodovino. Malo grenkobe je le v spominu, da je flosarstvo v teh krajih preživelo 500 let, potem pa so ga izpodrinili tovornjaki. Tudi lepote lesa ne znamo ali ne zmoremo več ceniti. Vse to se pozna tudi v krajih, ki so včasih zaradi lesne industrije cveteli. »V 30 letih je imelo Ljubno štiri trgovine, 24 gostiln, prav toliko lesnih trgovcev, tri strojarje. Danes še desetine tega nimamo,« je žalosten Juvan. Ostaja pa tradicija. Kot kaže, bo to še edino, kar bo Ljubno povezovalo z velikimi flosarji. Ki niso bili le močni možje, s trdimi, ožuljenimi rokami. »Veste, so bili zelo razgledani. Vsi so znali nemško in hrvaško. Pa zelo nežni so bili,« sklene Juvan.