»Že šest mesecev poslušam: 
danes, jutri, danes, jutri ...«

Prizor je, milo rečeno, nenavaden. Na eni strani, tik ob ajdovski magistrali, mogočna steklena stvaritev Borisa Podrecce dominantnih potez, v katero se je pred tremi leti in pol preselilo vodstvo Primorja. Nekaj metrov južneje barakarska naselja, v katerih živijo delavci Primorja, pravzaprav delavci njegovih podizvajalcev, ki že nekaj mesecev životarijo v pričakovanju dela. Ogrevanja ni, a vsaj lačni menda (še) niso.

Čeprav je bil četrtkov večer hladen, je bilo v samskem domu Primorja prijetno toplo. »Smo sredi novembra, a ogrevanja še vedno ni, zato si pač pomagamo po svoje,« pokaže Rifat Pirku pokaže na mrzle radiatorje in prižgano majhno električno peč ob vratih preproste sobe z dvema posteljama, manjšo mizo in ne ravno velikim hladilnikom. »Eh, kaj naj rečem? Še pred šestimi meseci je bilo vse v redu, zdaj nam gre slabo. Slabo je,« ponovi in najbrž misli tudi na družine drugih 33 delavcev, ki tu živijo z njim. Rahmun Kozhani, doma iz okolice Prištine, je zgovornejši. »Dobili smo makarone, riž, nekaj malega olja, pa mleko. Deset litrov,« pokaže v hladilnik, vprašanje, kdo jim je priskrbel hrano, pa – namenoma ali pa tudi ne – presliši. »Od nekdaj sem bil kooperant Primorja. Skoraj deset let, še dva meseca mi manjkata,« pove, potem pa prisede na posteljo in skrušeno prizna: »Zdaj dela ni. Denarja tudi ne. Že šest mesecev poslušam: danes, jutri, danes, jutri ... Še nikoli ni bilo tako slabo kot zdaj. Junija smo zadnjič dobili plačo. Za april. Ni kriv naš šef, da ne dobimo denarja. Ima dokumente in račune, ki kažejo, da je Primorje tisto, ki nam dolguje. Nekaj denarja nam je dal celo iz svoje rezerve, zdaj ne zmore več,« doda. Boste še vztrajali, ga povprašam. On pa: »Ne gre več tako, ne gre ...«

Niti za praznik 
ni poklical domov

Pridruži se nam Avdula Vladi, prav tako s Kosova. Zamuja, ga opravičijo sostanovalci, ker si poskuša najti delo drugje. »Bolje, da o Primorju sploh ne sprašujete. Katastrofa. Zadnjih šest mesecev nismo od Primorja dobili nič, naš šef od Primorja ni dobil ničesar že osem mesecev. Mesec dni smo stavkali, čakali smo, kaj bo. Pa nič.« Mislite, da bo bolje, se glasi naslednje, mogoče malce naivno vprašanje. »Tako govorijo. Ne vem. Dela je dovolj, le denarja ni. Šef nam doslej ni iskal novega dela. Bomo videli, kako bo. Že nekaj dni hodim k enemu od tukajšnjih gradbenih podjetij. Če ti povem po pravici, imam srečo, da imam prijatelja, ki mi veliko pomaga pri iskanju zaslužka. Tako zvečer delam po eno, dve uri. Hrano danes imamo. Nekako gre, iz dneva v dan. V naši skupini – šest oziroma sedem nas je – je tako, da kadar ima eden, imamo vsi. Kadar nima nihče, hrane pač ni. Lačni vseeno še nismo, se znajdemo. Najteže mi je za družino na Kosovu. Imam šest otrok, žena ne dela. Hudo mi je, ker jim ne morem pomagati.«

Ali razmišlja, da bi se vrnil? »Pa kaj naj razmišljam o tem? Tam ni nič. Delo je še teže dobiti. Zadnjih pet let sem delal le za Primorje: ko jim je šlo dobro, smo na mesec zaslužili med 600 in 700 evrov, zdaj pa nič... Vidiš, to je stanovanje Primorja. Za posteljo mora vsak od nas plačati 170 evrov na mesec. Tako je to ...« Po prižgani cigareti in nekaj trenutkih tišine Avdulove misli odplavajo domov. »Zdaj smo imeli največji praznik, kurban bajram, a jim nisem imel kaj poslati. Prijatelj mi je dal sto evrov za otroke. A saj veš, da je sto evrov premalo. Premalo.« Tudi Rahmun prizna, da za praznik ni poklical ne žene ne otrok. »Vsi so šoloobvezni, moral bi jim plačati vsaj avtobus,« potarna. »Včasih smo delali po dvanajst ur na dan, pa med vikendi. Zdaj pa ... Posedam tu in razmišljam, ali bo bolje ali ne. Iščeš, ali boš mogoče kje vendarle našel kakšno spodbudno besedo, da naj še malo počakamo, da bo bolje ...«

Na Rdeči križ in Karitas

Stisko kooperantov Primorja dobro poznajo na ajdovskem Rdečem križu in območni Karitas. »V zadnjem času se je pri nas oglasilo nekaj kooperantov Primorja, ki, tako povedo, od družbe ne prejemajo plačil. Zdaj pomagamo petnajstim delavcem in kooperantom Primorja. Ti večinoma prihajajo iz Bosne in Hercegovine, nekateri imajo urejeno stalno bivanje, drugi začasno. Zagotovimo jim hrano in oblačila. Vsi se zahvalijo za vse, kar jim lahko damo, in nimajo posebnih prošenj, vendar domnevam, da bi si verjetno želeli več pripravljenih jedi. Za zdaj imamo na zalogi dovolj hrane in oblačil, a število ljudi, ki jim pomagamo, v zadnjih treh letih nenehno narašča. Zaradi stečajev več podjetij na našem območju so se lani potrebe po pomoči povečale kar za sto odstotkov. Letos so se še za pet do deset odstotkov,« priznava Irena Žgavc, sekretarka območnega združenja Rdečega križa Ajdovščina.

Na socialne razmere sta po njenih besedah v zadnjem času vplivala predvsem stečaja Lipe plus in Tekstike, a pričakujejo, da bo zaradi napovedanih odpuščanj v Primorju še slabše. Podobne so besede Jožice Ličen, namestnice ravnatelja Škofijske karitas Koper. »Redno pomagamo sedmim kooperantom iz Bosne oziroma s Kosova, ki niso dobili plačila nadrejenega, sicer podizvajalca pri Primorju. Prvič je prišel z njimi po pomoč tudi on in povedal, da on od Primorja ni dobil plačila za delo in da ga skrbi za delavce. Zato jim občasno nakaže akontacijo petdesetih evrov, nas pa je prosil za hrano, obleko, obutev. Veliko tujih delavcev prihaja k nam ob ponedeljkih, torkih in četrtkih, ko imamo dežurstva. Največ po obleko in obutev: v glavnem zase, nekateri pa tudi za družino, da jim jo pošljejo domov. Tega imamo dovolj,« pravi sogovornica.

Problematika ni tuja niti Iliji Vukoju, predsedniku sindikata Primorje OSO/KS 90: ne nazadnje je nekaj kooperantov Primorja članov njegovega sindikata. A kakor priznava, ustreznih kompetenc pri iskanju rešitev nima. Že razmere med redno zaposlenimi so dovolj črne: v kratkem bo v Primorju odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prejelo 135 zaposlenih za nedoločen čas, 35 delavcev, ki so zaposleni za določen čas, in osem delavcev, ki odhajajo v pokoj. Celotna skupina Primorje sicer trenutno zaposluje približno 2100 delavcev. Konec lanskega leta je bilo v delniški družbi Primorje sicer zaposlenih 1076 delavcev oziroma 15 odstotkov manj kot na začetku, v skupini pa 2324 delavcev oziroma 370 manj (12 odstotkov) kot na začetku leta. In število zaposlenih tudi letos zmanjšujejo v celotni skupini. Prihodnost oziroma usoda vseh odvisnih družb bo vključena v sanacijski program skupine Primorje, ki naj bi ga nova predsednica upravnega odbora družbe Marjana Novak predstavila že v kratkem. A zdi se, da nihče ne zna odgovoriti, kaj se bo v tem času zgodilo s kooperanti Primorja. V Primorju so bili skopi: »Z delavci, ki jih navajate, nimamo neposrednega stika. Poslovni odnos imamo s podjetji, ki te delavce zaposlujejo, ne pa neposredno z njimi. S podjetji se sproti dogovarjamo glede plačilnih obveznosti, ki jih imamo do njih,« pravi Ivana Bratož, vodja odnosov z javnostmi v omenjeni družbi.

Vprašanja brez odgovora

Medtem ko oni čakajo, da se jim bo mogoče vendarle nasmehnila sreča, se človek sprašuje, koliko žalostnih zgodb, kakršne so se v zadnjem času pletle okrog Vegrada, Prenove in ne nazadnje okrog kooperantov poslednjega slovenskega gradbenega velikana, se bo moralo pri nas še zgoditi. In ali jih res potrebujemo. In ali se v tem času ugled Slovenije kot socialne in evropske države v tem času ni že preveč poslabšal. Svoje bodo dodale tudi pripovedi o razmerah, v kakršnih so delavci iz Bosne in Kosova delali in živeli ter o pogosto neizplačanih plačah. A ne pozabimo: brez teh delavcev gradbeništvo v Sloveniji ne bi bilo mogoče.