Tiskane izdaje
Nekoč razkošni »zeleni pas« okoli nigrske prestolnice Niamey, ki so ga zasadili pred pol stoletja, da bi poskusili ustaviti širitev Sahare, počasi umira. Množično izseljevanje s podeželja je zahtevalo svoj davek tudi na najbolj zelenem projektu v državi. Kmetje se zaradi slabih letin selijo v glavno mesto in pri tem sekajo drevesa, da se s prodajo lesa prebijejo iz meseca v mesec.
»Posekal sem na ducate teh dreves,« je francoski tiskovni agenciji AFP zaupal Ali Mumuni, ki živi v niameyski barakarski soseski Ualam. »Les prodam, da preživim.« Le nekaj metrov proč so možje s sekirami podirali drevesa, da bodo postavili koče za svoje družine. S podeželja so odšli v glavno mesto, da bi zaslužili nekaj denarja. »Imeli smo zelo slabo letino, zato smo prišli sem,« je v lokalnem jeziku djerma povedal Adamu Fumo.
Niger, ena najbolj vročih in najrevnejših držav na svetu, je že zdaj pretežno puščavski, njegovo gospodarstvo pa na robu preživetja. Prestolnica Niamey leži na majhnem rodovitnem območju na jugu države, kjer živi velik del 16-milijonskega prebivalstva.
Zeleni pas so vzgajali skoraj trideset let. Prva drevesa so zasadili leta 1965, pet let po razglasitvi neodvisnosti od Francije, dela pa so se uradno končala leta 1993. Denar za 4,5 milijarde evrov vredni projekt je prišel pretežno iz tujine, pravijo na nigrskem ministrstvu za okolje. »Mišljeno je bilo, da bi z zidom dreves okoli mesta ustavili napredujočo puščavo in prah,« je povedal nekdanji svetovalec pri projektu, ki pa je hotel ostati neimenovan. »In nalogo smo opravili. Zgradili smo kilometer širok in 25 kilometrov dolg zeleni zid.«
Zelena pljuča Afrike
Tovrstni zeleni pasovi postajajo v Afriki čedalje bolj vroča tema pogovorov o okolju, saj se puščave nezadržno širijo. Afriški voditelji se zavzemajo za zasaditev velikanskega zelenega pasu, ki so ga poimenovali kar Veliki zeleni afriški zid, ki bi prečkal 7775 kilometrov celine od Senegala na zahodu do Džibutija na vzhodu. Afriški veliki zid naj bi imel enako nalogo kakor niameyski zeleni pas: ustaviti Saharo. Posadili naj bi rastline, vajene suše, ki bi upočasnile erozijo in pomagale deževnici pronicati v tla. S tem bi pridobili tudi rodovitnejšo zemljo, ki bi lahko nahranila prebivalce, odvisne od kmetijstva in živinoreje. Toda zaradi pomanjkanja sredstev projekt ne zaživi.
Medtem ko je nigrski zeleni pas nekoč dihal s polnimi pljuči, je zdaj precej drugače. Od več kot 2000 hektarov gozda ga je zdaj ostalo le še malo več kot 1000 hektarov. »Stvari so šle narobe, ko so kmetje začeli bežati pred veliko lakoto leta 1984,« je povedal Hama Musa, nekdanji paznik zelenega pasu.
V bližini mladega gozda so zrasla nova barakarska naselja z imeni Irak, Kuvajt in Mali Pariz, v katerih živi več sto družin. Leta 2008 so vladni buldožerji sicer porušili zasilna prebivališča približno 2000 skvoterjev, kaj več pa se ni zgodilo. »Ljudje podirajo drevesa, da si postavijo kolibe, ostanek lesa pa prodajo v mestu,« je agenciji AFP ogorčeno povedal Niameyčan Salifu Guruza.
»Če se bo uničevanje gozda tako intenzivno nadaljevalo, lahko zeleni pas popolnoma izgine,« je posvaril Abdulaje Maizama, predstavnik urada za vodo in gozdove. Zakon iz leta 2004, ki ilegalnim stanovalcem in »gozdarjem« grozi z zaporom od treh mesecev do dveh let, ni dosegel svojega namena.
A vsega niso krivi le priseljenci s podeželja, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili iskati boljše življenje v mestu, v zeleni pas so se naselile tudi bencinske črpalke, parkirišča, razkošne hiše in mošeje. Tu je še nekaj drugih dejavnikov, opozarjajo zasebni mediji, ki lokalne oblasti redno obtožujejo prodajanja zemljišč bogatim poslovnežem, čeprav je kakršna koli gradnja tam prepovedana.
Zeleni pas postaja odprta pustota, po kateri redno divjajo požari. Nigrska vlada hoče pokazati, da ni pozabila na zeleni pas, in vsako leto ob obletnici razglasitve neodvisnosti 3. avgusta posadi več tisoč novih dreves. A kaj, ko rastejo tako počasi.
