Tiskane izdaje
Pirančani so ponosni na svoj zvonik in uro na njem. Kaj ne bi bili. Dolga stoletja jim natančno in redno meri čas. Vsem enako in pravično – ribičem na bližnji morski njivi, delavcem, ki odhajajo zjutraj v službo, uradnikom, ki komaj čakajo na svoje malice, upokojencem, ki se jim zdi, da malce prehiteva...
Za tiste, ki prvič ne slišijo dobro (ali se uštejejo), bije dvakrat zaporedoma. Pravo, mehansko uro so Pirančani dobili leta 1802, dobrega pol stoletja prej, kot so namestili uro na londonskem Big Benu. Uro imajo na zvoniku, ki je starejši od beneškega originala.
Še med Pirančani je malo tistih, ki vedo, da bi se za prijazno kazanje časa morali zahvaliti Ivanu Španjolu, piranskemu zvonarju (pravzaprav urarju), ki že 30 let prostovoljno skrbi za uro na stolpu. Odtlej bije natančno kot švicarska ura.
»Zgolj peščica Pirančanov se je v preteklih letih razburjala, da jim ura ne pusti spati in da je preglasna. Veliko več je tistih, ki jih strašno moti, če se ura iz katerega koli razloga ustavi. Če ura ne bije, me po večkrat na dan pokličejo in sprašujejo, kdaj bo spet bila,« pove Ivan Španjol, elektrotehnik, rojen v Barbanu pri Pulju. Že kakih 55 let živi v Piranu.
Ukradeni zvonik
Z velikim, starim ključem odpre težka lesena vrata, ki tičijo na pogled nebogljeno majhna v vznožju zvonika. Ko pokukamo v pritličje, se pri vratih pojavita dva mlada angleška turista, ki sprašujeta, ali je zvonik odprt. Ne, zdaj pozimi je zvonik na dopustu. Še dva meseca, do velike noči, ne sprejema turistov, kar je pravzaprav škoda.
Pirančani so svoj zvonik zgradili po beneškem izvirniku leta 1609. To je bilo tistega leta, ko je Galileo Galilei 21. avgusta predstavil svoj teleskop beneškemu dožu Antoniu Priuliju. Pirančani so bili nove pridobitve veseli. Prej je stal na drugi strani cerkve sv. Jurija, ki se je v davni preteklosti imenovala cerkev sv. Maksimiljana Celjskega. Ko so jo prenavljali, so na sedanjem mestu zgradili kopijo zvonika z beneškega Trga sv. Marka. Le da je visok 47,2 metra, medtem ko se beneški original pne 98 metrov pod nebo. Izolani so bili do Pirančanov neizmerno zavistni in so radi zbijali šale o tem, kako so ukradli zvonik. Lepega dne je bilo (menda) Pirančanom dovolj in pred veličastni arhitektonski dosežek so zabili tablo z napisom: »Ta zvonik je bil zgrajen tukajle!«
Imeli so prav. Navsezadnje je piranska kopija zdaj starejša od izvirnika. Beneški original se je namreč 1902 zrušil in leta 1912 so ga morali ponovno zgraditi. Bil je namreč v zelo slabem stanju in Benečani so pričakovali, da se bo lepega dne zgodila nesreča. In res. Nenadoma so vsi golobi zleteli z zvonika in nekaj minut kasneje se je sesul v prah.
Bronasti angel varuh
Pirančane varuje veliki bronasti angel Mihael. Ko se s prstom svareče obrne proti Piranu, piha jugo, ki napoveduje dež. Ko Pirančanom pokaže peruti in gleda proti Trstu, piha burja, vreme bo lepo. Če kdo misli, da je bilo leta 1614 zelo preprosto postaviti 3,7 metra visokega angela na konico zvonika, se moti. Leta 1908 so ga sneli, popravili in ponovno postavili na železno os, ki se vrti v železnem ležišču. »Nobenih krogličnih ležajev. Preprosta mehanika, obrača ga veter,« pravi Španjol, ki z nami ugiba, kako so zgradili opaž in kako so si s škripci pomagali postaviti visoko skulpturo na vrh zvonika. Ob njem je strelovod. Vsako leto tolčejo strele vanj, angel pa jim kljubuje in jih sprejema, kot se spodobi za nebeško bitje.
»Samo enkrat, kar pomnim, je bilo drugače,« pripoveduje gospod Ivan, medtem ko se vzpenjamo po 146 lesenih stopnicah. »Pred kakimi 40 leti, je strela tako usekala, da je nezaslišano počilo. Popokala so skoraj vsa izložbena stekla, v Ulici IX. korpusa je kot igrače zmetalo vse števce iz omaric... Z ure je strela odbila veliki kazalec in angelu odtrgala perut (ki jo je kasneje portoroški vodovodni inštalater Biščan privaril nazaj). Šele veliko kasneje sem izvedel, da ni bila kriva samo izjemno močna strela, ampak tudi piranska mularija. Z zvonika (do koder so pač segli) so fantje odščipnili bakreno žico in jo pobrali vse do bakrenih plošč, ki so bile položene kakih sto metrov nižje v morje. Baker so prodali in si za lep denar privoščili zabavo. Strelovod so popravili. Strele odtlej še naprej (vsako leto) tolčejo v zvonik, ampak angel je zdaj spet ozemljen,« pravi Španjol.
Vstopimo do še ene velike dragocenosti tega zvonika: do mehanske ure, ki so jo leta 1802 postavili mojstri podjetja Fratelli Solari iz kraja Pesariis pri Vidmu. Več kot 200 let stara ura na uteži bi še tekla, če bi jo primerno obnovili in popravili: kolesa, koleščka, zobnike, vijake, vzmeti, osovince, ročice... pravi labirint kosov rjavečega urnega mehanizma, kakršne so v videmski tovarni začeli izdelovati že konec 18. stoletja. Podjetje so ustanovili leta 1725, vendar so svojo prvo uro na stolpu prezkusili leta 1789 na Cresu. Mi pa imamo dokument iz leta 1905, ko je tedanji župan Fragiacomo pisal bratom Solari v Videm, da njihova stolpna ura v Piranu še zmeraj odlično deluje in da dokazuje kakovost njihove proizvodnje.
Župnik Zorko Bajc pripravlja načrt, kako se bo lepega dne lotil obnove zvonika ali pa vsaj nekaterih njegovih delov. »Sestavljam tabor študentov arhitekture in umetnostne zgodovine, na katerem bi s svojimi profesorji morda še letos izdelali arhitekturni posnetek obstoječega stanja. To bi bilo izhodišče kasnejše prenove posameznih delov zvonika. Najprej bi radi obnovili notranje stopnišče in poskrbeli za stari urni mehanizem, da bi ga obiskovalci zvonika na poti navzgor ali navzdol lahko občudovali skozi steklo.«
Ivan Španjol skrbi za napravo, ki zdaj na elektriko poganja uro v zvoniku in na podlagi katere dva zvonova odštevata ure in četrti. V cerkevni zakristiji imajo že kakih 35 let pravo električno uro, katere signal se po žici prenaša v mehanizem v stolpu (elektromotor), od tam premikajo kazalca in mehanizem za bitje ure. Potem ko se je nekaj Pirančanov pritožilo, so odštevanje ure ponoči od 23. ure dalje ustavili. Ura pa se zbudi spet ob šestih zjutraj. Ure odšteva na najstarejšem, Bajc pravi predkolumbovskem zvonu, ki nosi letnico 1477, četrtinke pa šteje manjši zvon iz leta 1865. Dva večja zvonova, ki sta včasih vabila k maši in nasploh opravljala funkcijo cerkvenih zvonov, zdaj tega ne počneta že več kot 20 let, ker sta razbita. Delno ju je uničila narava, predvsem pa slaba izdelava, in tako sta se »razcvetela«.
Kapre ogrožajo spomenik
Ko bo imela cerkev dovolj denarja za nakup novih zvonov, bodo morali iz lin zvonika odstraniti velike podporne kamne, saj so preozke, da bi skoznje spravili kateri koli zvon. Na to so mislili že graditelji, saj so nekateri nosilni podporni kamni podprti z lesenimi zagozdami.
Člani Društva meščanov Pirana bodo v kratkem (menda že čez nekaj tednov) opravili posebno čistilno akcijo. Najeli bodo plezalce, ki bodo na zvoniku odstranili in počistili ves plevel, predvsem kapre. »Območje piranske cerkve je po vsej verjetnosti najbolj severno in ugodno rastišče za kapre. Na zidovih ob cerkvi jih je na pretek. Domačini jih pridno nabirajo (in vlagajo). Tudi na zvoniku jih bomo nekaj pustili. Toda večino bomo morali odstraniti, saj korenine zelo uničujejo kamen in sesuvajo zvonik. Tega pa ne bomo dopustili. Ob prvih lepših dneh bomo izpeljali čistilno akcijo. To bo prvi korak k urejanju zvonika,« razloži Marjan Maslo, predsednik še enega piranskega društva, ki domačine opozarja na izredno bogastvo starega mesta.
Medtem ko ura bije poldan, Ivan razlaga, kam vse sega pogled z zvonika. Na jugu čez Savudrijski polotok v Istro, na jugozahodu proti sto kilometrov oddaljenim Benetkam (če je vreme res lepo in imaš daljnogled, lahko ugledaš beneški zvonik), na zahodu proti Marmoladi in smučinam v Dolomitih, na severu proti Triglavu (Piran je enako daleč od Triglava kot od Benetk), Krnu in Nanosu, proti obali od Trsta do Gradeža. A najlepše med vsemi se razgali Piran: če si nekoliko pozornejši, lahko v katerem stanovanju vidiš, kaj so pristavili za kosilo.
»Od starih Pirančanov sem se naučil po meglicah nad zahodnim obzorjem napovedati vreme natančneje kot vremenoslovci iz Ljubljane. Odkar letala spuščajo za sabo močnejše dimne sledi, je na nebu povsem drugače in vremena s piranskega zvonika ni mogoče več prav napovedati.«
Zvoniku že bije ura, ki kliče k čimprejšnji obnovi. Ivan Španjol kot vsi Pirančani upa, da bodo kmalu naredili načrte za prenovo. Ko se je bodo lotili, bo trajalo vsaj desetletje, da bo sijal kot davnega 1609. Za njegovo ohranitev bodo vložili še veliko truda. Najprej se bodo spoprijeli s kaprami. Bronasti kip so leta 1908 sneli z vrha in ga dodobra popravili. Prej ali slej bodo v Piranu morali to ponoviti.
Foto arhiv Župnije sv. Jurija Piran Čudežni mehanizem urarjev bratov Solari iz leta 1802 bi še zmeraj kazal čas, če bi ga obnovili. Piranski zvonar natančno ve, kako je treba varovati zvonik pred strelami, pred zobom časa in kaprami ga bodo Pirančani. Ivan Španjol ima vse zasluge, da ura na zvoniku bije natančno, da ima Piran svoj ritem in ton. Bronasti angel Mihael zmeraj natančno kaže smer vetra. Zadnjih 14 dni je mestu kazal peruti in ga komaj obvaroval hudega.
* * *
Prenovo cerkve sv. Jurija so začeli leta 1990 z arheološkimi raziskavami, a je opravljena le napol. Manjkajo posegi v prezbiteriju, zakristiji, knjižnici, arhivu, na orglah kot inštrumentu, v krstilnici in seveda zvoniku. Še vsaj dva milijona evrov bi potrebovali, da bi bilo kaj videti. Zvonik si na leto ogleda kakih 7000 do 10.000 ljudi. Za ogled plačajo po en evro. In ljudje raje dajo evro za zvonik kot evro za muzej in cerkveno notranjost. Če bi bila cerkev odprta za javnost, kot je bila nekoč, bi iz nje pokradli še zadnje dragocenosti.
