Tiskane izdaje
V zgornjem nadstropju ene od rateških hiš, stare več kot poldrugo stoletje, stoji v primerjavi z zidovi prava mladenka z letnico 1923. Čeprav je videti kot nova, se zdi kot od sveta pozabljena starka. K hiši je prišla kot dota z nevesto Marijo, mamo 80-letne Rozalije Omahna, ki jo uporablja še danes.
Čeprav je nikoli niso restavrirali, so njene barve žive, sijoče. »Taka je, kot so jo pripeljali, edino tu po robu je barva malo načeta. V tistih časih so za poroko največkrat dobili skrinjo, lahko tudi kakšno njivo, grunt ali les. Pri hiši smo imeli še več starih rjavih in neposlikanih skrinj, ki smo jih večino razbili in skurili, ker so bile zelo dotrajane,« je gospa Rozalija začela uvod v predstavitev kosa pohištva, ki je prišel, kot je pokazala z okna v jedilnici, na vozu z bližnje mamine rojstne hiše.
V skrinji so nekoč hranili posteljno perilo, lan, iz katerega so stkali tako imenovani domač prt, narodno nošo oziroma slovesne obleke za nedeljsko mašo in praznike pa razne kose perila, zlasti rjuhe. »Veste, včasih nismo imeli toliko stvari, kot jih imamo zdaj,« je dejala sogovornica, ki je na skrinjo z otroškimi očmi gledala kot na nekaj dragocenega. To tudi ni bilo pohištvo, v katerem bi otroci kaj shranjevali, kaj šele pasli radovednost na njem. Stala je v spalnici, takrat edinem bivalnem prostoru v zgornjem nadstropju, obitem z lesenimi deskami. V Rozalijinem spominu so še živi prizori, kako so se vaščani ženili, s konji in vozovi pa so od hiše do hiše potovale tudi skrinje. Po drugi svetovni vojni so navado večinoma opustili, zato je tudi sama kot nevesta ni dobila.
Podoba Marije ni naključje, tako je bilo ime prvi lastnici
Na čelni strani zelenkastosive skrinje z oranžnimi robovi je prepoznati podobo Marije, kar ni naključje, saj je bilo tako ime njeni prvi lastnici. V goli leseni notranjosti skrinje se še danes skriva večinoma tisto, česar stanovalci ne potrebujejo vsak dan. »Tu so odeje, rjuhe za na pare, jaslice ter noša,« je začela pripovedovati gospa Rozalija in iz skrinje začela jemati našteto, naposled še oblačila častitljive starosti, ki jih je ob praznikih nosila še njena stara mama. »Tu je ruta za v roke, zavijačka, ras, kot po rateško imenujemo takšno obleko, ušpekelj za pod krilo... Pa stara ruta za okrog vratu,« je z naposld oranžno ruto v rokah naštevala gostiteljica. »V tej noši stare mame sem šla čakat tudi Tita na Okroglico na Primorsko, ko je svoboda nastala [leta 1945], in enkrat, ko se je peljal skozi Kranjsko Goro čez Vršič. Večkrat sem jo oblekla tudi za vaški dan v Ratečah, zdaj je ne oblečem več. Morda se bo mlajša pravnukinja kdaj napravila, starejše, ki ima 15 let, to ne zanima,« je na glas razmišljala sogovornica. Ko se je nabor oblačil in dodatkov končal pri predpasnikih in vezenih pasovih, je odprla še levi leseni predal, v katerem so shranjeni pripomočki za bolj žalostne trenutke: križ in svečnik za pokojnika.
Skrinja za nevesto iz delavnice Martina Hrovata
Pozorno oko na notranji strani pokrova lahko opazi žig z imenom Martin Hrovat, Kranjska Gora, ki razkriva ime njenega izdelovalca. Kot je povedala svetovalka za etnologijo v Gorenjskem muzeju v Kranju mag. Tatjana Dolžan Eržen, ki je pred kratkim v kranjski mestni hiši predstavila muzejsko vitrino Skrinja za nevesto, so prav v delavnici Martina Hrovata, po domače Mavarčka (v današnji Gostilni pri Martinu), najdlje na Slovenskem izdelovali skrinje. Zadnji kosi, poslikani z baročnimi motivi, so nastali leta 1931.
Skrinje so najpogosteje naročali za balo, da so vanje shranili platno, perilo, gospodinjske potrebščine ali žito in jih z vozom slovesno prepeljali na bodoči dom mladoporočencev. Največ se je govorilo o nevestini skrinji, čeprav pisatelj Janez Jalen v trilogiji Vozarji piše tudi o ženinovi. »Skrinja je bila kos tradicionalnega pohištva, s katerim so skupaj z ženitovanjskimi šegami izražali tudi slovensko narodno zavest. Po drugi svetovni vojni pa so postajale prevelik in neroden kos pohištva za novogradnje,« je povedala Tatjana Dolžan Eržen in dodala, da so njihovo mesto tudi v kmečkih hišah konec 19. stoletja počasi začeli zasedati visoke omare in predalniki.
Skrinje so ljudje praviloma naročali pri lokalnih izdelovalcih, pogosto so dali za nevesto staro babičino skrinjo kar na novo preslikati. Občasno so bili med motivi svetniki, ki so jih izbirali naročniki, drugače pa so v 19. stoletju prevladovale modro-zelene ali rjave skrinje z naslikano letnico izdelave in pogosto tudi z monogramoma Marije in Jezusa. Sčasoma se je nabor barv povečeval, prostoročne poslikave pa so se začele umikati poslikavam s šablono. Po besedah sogovornice je značilen poznejši primer prav skrinja gospe Rozalije. Kaže tako poslikavo s šablono kot tudi neznačilen izbor barv.
Skrinje so se dobro ohranile, če so jih primerno hranili. Največ jih je propadlo v 20. stoletju, ko so jih lastniki zaradi drugačnega pohištva umaknili in jih pogosto izpostavili vlagi, celo dežju. Veliko dobro ohranjenih pa je umazanih zaradi dima, ki se je po hiši dvigal iz črne kuhinje.
Najstarejša upodobljena
na freski Sv. Nedelja
Poslikano pohištvo se je pojavilo z zamrtjem umetnosti poslikavanja cerkvenih gotskih stropov v 17. stoletju, umetniki so tedaj v pohištvu našli novo tržno nišo. Nad slikovitimi kosi so se navduševali predvsem podeželani v srednji Evropi, moda pa se je razširila tudi v dežele vzhodne Evrope, Balkana in celo v Skandinavijo.
Na Slovenskem je najstarejša skrinja upodobljena na freski Sv. Nedelja na cerkvi v Crngrobu, približno iz leta 1460, v zbirki Gorenjskega muzeja pa najstarejša nosi letnico 1624 in je dragocena priča, da smo tudi na naših tleh sledili takratnim evropskim smernicam. »Starejše skrinje so bile pogosto krašene s sončnimi krogi, okrasnimi črtami, orli, lilijami, rastlinskimi motivi – viticami... Za časa Marije Terezije so se na njih začeli pojavljati baročni šopki in se razvili do neverjetnih razsežnosti: z močnimi kepastimi cvetovi, tulipani, nageljni, upodobljeno je tudi cvetje, ki ga v naravi ni najti.«
