Živalski vrt poleti: sladoled za opice in drugi priboljški

»Kaj je, Neža? Nimam več. Glej,« je Petra Hrovatin, pedagoginja in biologinja v ljubljanskem živalskem vrtu, povedala šimpanzinji v pojasnilo, da je sadni sladoled pošel in ji v dokaz pokazala prazno vedro. »Mora videti, da nimam več, šele potem je pomirjena.«

Priboljšek, sadna zmrzal iz marelic, sliv, banan in sadnega soka, je za opice prišel za osvežitev tam proti poldnevu, ko je avgustovsko sonce razgrelo tudi senčne kotičke njihovega domovanja v zaledju ljubljanskega Rožnika. Poletne dni, še zlasti tiste najbolj vroče, s kakršnimi nas je obdaril zadnji vročinski val, se oskrbniki za dobro počutje živali še posebno trudijo, vse poletje pa jim prinašajo več sočnega sadja, sveže vode pa tudi sladoled, kakor imenujejo sadno-ledeno osvežitev. Veliko živali ima namreč zelo malo žlez znojnic, s katerimi odvečno toploto odvaja človeško telo, in prav v minulih najtoplejših dneh so skrbniki opazili, da so jezike iztegovali tudi tisti njihovi varovanci, ki tega nimajo v navadi.

»Poleg naravne sence, ki jo omogoča prijetna mikroklima pod Rožnikom, slonico, pritlikave prašičke in kozice ter divje svinje po potrebi hladimo s prhanjem, prinašamo jim svežo vodo, drugače pa imajo mnoge živali v ogradah bazen ali blatno kopel. Pred vročino se lahko umaknejo v hladne notranje prostore. Vivarij ohlajamo s klimatsko napravo, zato lahko najhladnejši kotiček tam najdejo tudi obiskovalci, slonjak pa je zaradi debelih sten in podkletenosti hladen že sam po sebi,« je opisovala sogovornica. Ker se tudi telo živali podobno kot človeško sčasoma prilagodi na lokalno podnebje, tudi eksotične živali, ki sicer v svojem naravnem življenjskem okolju prenesejo višje temperature, zaradi tega, ker živijo pri nas, vročino občutijo prej.

Lubenica in meso

Pred jutranjim hranjenjem rjavih medvedov, za katere sta bila tisto zgodnje dopoldne poleg oskrbnika Jožeta Kraševca pristojna mlajša najstnika, se je pred ogrado, v kateri bivajo Jaka, Meta, Čupa in Pomba, nabralo kar nekaj obiskovalcev. Deklica, fant in oskrbnik so po ležečih deblih v desnem delu njihove ograde najprej polili med in nanj natrosili arašide, lešnike in sončnična semena, v njihov bajer porinili nekaj lubenic ter jim na lesene stebre namestili sveža goveja rebra. Ko so četverico kosmatincev izpustili iz levega dela v desni, je enega le za hip zamikalo rdeče meso raztreščene lubenice, dvojica pa se je odzibala lizat med. To je med dvema povzročilo glasen prepir, tretji pa se je medtem začel povzpenjati proti kosu surovega mesa na vrhu plezala. »Če bi jim vso hrano servirali v eno porcijo, bi jo pojedli na hitro brez večjega truda. S tem, ko jim jo nastavimo na različne konce, jih spodbudimo k iskanju. Toda takšne aktivnosti poleti spodbujamo samo v hladnem delu dneva. In čeprav smo jim nastavili osvežilne lubenice, so najprej planili po arašidih,« je opozorila na dogajanje za ogrado. Lubenice so nedotaknjene še vedno plavale na vodni gladini. »Zakaj jim ne daste lososa?« je zanimalo mladega oskrbnika. »Danes ne dobijo rib, jih bodo pa kateri drug dan. Medvedi so vsejedi. Sadje, denimo, si napičijo kar na kreplje,« je oskrbnik Jože Kraševec razkril zanimivost, ki je tisti trenutek ni bilo mogoče opazovati. Pa medvedi v naravi? Kaj počnejo poleti? Tudi v naravi se večji del dneva zadržujejo v senci, v hladnejših dneh pa si iščejo hrano in vodo. Zelo radi se zalezejo v jame, ki jih je polno zlasti v kraškem svetu kočevskega gozda.

Ganga na hladnem

Malo niže od domovanja medvedov že lep čas brnijo stroji, da bi dokončali 4000 kvadratnih metrov veliko ogrado za sibirska tigra, ki naj bi jo odprli 31. avgusta. V njej bodo uredili reproduktiven park, kjer si bosta družino lahko ustvarila tigrica in tiger, ki bosta v Ljubljano kmalu prišla iz Nemčije in Madžarske. Gradbena dela pa niso všeč bližnji sosedi, 39-letni azijski slonici Gangi, ki se je v tistem hipu obotavljala, da bi sploh prišla na plano. »Notri je zelo hladno, slonjak se nikoli ne segreje, kar ji očitno prija. Pogosto se umakne tja pred vročino,« je razkrivala Petra. Slonica je na prigovarjanje njenega oskrbnika Roberta Prašnikarja na svetlo porinila le rilec, potem pa je naredila obrat okoli svoje osi in jo s počasim korakom odhlačala nazaj v senco. A nov poskus je uspel. Ganga je na oskrbnikov prijazen ukaz najprej z eno nogo stopila na prvo skalo, potem še na drugo in se pred bazenčkom nastavila osvežitvi, ki je prišla večkrat – iz vedra. »Sploh se ne premakne,« se je zaslišalo iz občinstva.

Ganga ne bi bila prava slonica, če v naslednjem hipu z rilcem ne bi segla še po pudru – suhi mivki in se z elegantnim zamahom posula z njo. Tako si do konca posuši vodne kaplje, ki bi drugače v njenih kožnih gubah namnožile parazite, je pojasnila biologinja. Drugače pa slone hladijo zlasti njihova velika ušesa. Njihovo zajetno telo namreč tudi pozimi proizvede veliko toplote, ki se iz telesa odvede v ušesa, ta pa zaradi tanke kože delujejo kot hladilnik. Petra Hrovatin je prišepnila, da je Ganga zelo navezana na oskrbnika Roberta Prašnikarja, ki ga pogosto objame z rilcem ali ga ne izpusti iz ograde, kar je nagrada za njegovo skrb in ljubkovanje.

»Glej, kako se igra s sladoledom,« je babica opomnila vnučko, a že v naslednjem hipu ji je na vrv obešen sladoled padel po tleh in slonica ga je povaljala v zemlji. »No, vidiš! Človek se potrudi, potem pa takole,« je njeno početje komentiral Prašnikar. Ko je spet odhlačala v svoj dom, je pojasnil, da jo neznansko moti ropotanje strojev.

Svinjska prha

Živahno je bilo tudi v domovanju divjih svinj. Oskrbnica Jana Štiftar je držala gasilsko cev in curek usmerjala na sredino ograde, a pod prho si je upal le eden mladič od sedmih. Njegovi bratje in sestre so se umaknili pod nizek hlevček, oče Polde pa je ohladitev črpal kar iz tal: ulegel se je in iztegnil vse štiri parklje. »Ker imajo prašiči zelo malo znojnic, se radi povaljajo v blatu, ki jih ne samo ohladi, ampak podobno kot sončna krema ustvari zaščitno plast. Pogosto si izkopljejo luknje in se v vročini zavlečejo vanje. Takšno prho jim poleti omogočimo zjutraj in popoldne oziroma po potrebi. Oskrbniki nenehno opazujejo živali in ukrepajo glede na njihovo vedenje, zato poleti večino delovnega časa porabijo za obhode,« pojasnjuje Petra Hrovatin.

Mejne temperature, ob kateri bi se v Živalskem vrtu Ljubljana oglasil alarm, ni. Pri sesalcih se ravnajo po lastnem občutenju vročine, torej ko postaja vroče, uvedejo dodatne osvežitve tako pri hrani kot tudi s prhanjem in dodatnimi vedri vode za kopanje. Ovce in alpake, za katere vedo, da slabo prenašajo toploto, pred poletjem pobrijejo, da bi jih obvarovali pred vročinskim šokom, in zanimivo je videti, da se tudi alpake, ki drugače sploh ne marajo vode, čez poletje pustijo prhati, opomni biologinja. Tudi kalifornijskima morskima levoma poletni dnevi v ljubljanski kotlini ne povzročajo posebnih težav, saj sta fiziološko prilagojena toplejšim razmeram. Voda, čeprav ni posebej hlajena, jima že sama po sebi daje dodatno osvežitev, dodatno pa lahko najdeta na senčni strani bazena. Kadar med plavanjem s katero od plavuti vihtita po zraku, pomeni, da se hladita. Ju je pa videti, da se tudi, ko je sonce visoko na nebu, zelo rada sončita.

Težko je poleti v krznu

Glede na življenjsko okolje do 4800 metrov nadmorske višine vročino najtežje prenašajo mačje pande, saj imajo kožuh, prilagojen visokogorju. Da so nočne živali, je mogoče opaziti že na prvi pogled. Ob uri, ko vstanejo tudi največji zaspanci na dveh nogah, sta Sisi in Magu še trdno spala vsak na svoji veji. Da bi ju prebudil vsaj za fotografiranje, jima je oskrbnik Jože Kraševec prinesel bambusove veje. To ju je predramilo in Sisi je bila videti, kakor da bi jo zbudili iz stoletnega spanca.

»Aktivna postaneta pozno popoldne in šele takrat z njimi izvajamo trening. Dopoldne jih samo oskrbimo, jim prinesemo svežo vodo in brikete, ki se niti v vročini ne pokvarijo. Grozdje in drugo sadje jim dajemo v majhnih količinah za posladek in tega večinoma pojedo z roke,« je življenje svojih varovancev, ki se pogosto zavlečeta v eno od hišic, opisal Jože Kraševec.

Poletne dni najbolje prenašajo ptiči, ki imajo že tako in tako visoko telesno temperaturo in povrhu vsega še pernato izolacijo, čeprav jih med 12. in 18. uro praviloma ni na spregled, žirafe, ki pod tanko vzorčasto kožo skrivajo razvejano ožilje (to zlasti ob savanski sapi pomaga k odvajanju telesne temperature), kamele, gepardi in surikate.

In medtem ko se živali v največji vročini lahko zavlečejo v senco, morajo biti njihovi oskrbniki kar najbolj dejavni. Zaradi dopustov, večjega obsega dela, daljšega dneva, več obiskovalcev in otrok, ki tu preživljajo počitnice, delajo po enajst ur na dan od štiri do pet dni na teden. Po potrebi morajo priskočiti na pomoč tudi na parkiriščih, še zlasti ob vrhuncih, ko naštejejo več tisoč obiskovalcev. Eden takšnih dni bo pojutrišnjem, je napovedal Robert Flere, ki skupaj z Jano Štiftar skrbi za skupino, ki jo imenujejo ptiči, tja pa spadajo tudi morski levi, surikate, kenguriji, kapibare, ježevci in gvanaki.

»Lahko se izognemo kakšnemu fizičnemu delu, ki ne vpliva neposredno na živali, ampak samo na njihovo okolico, z živalmi pa imamo kvečjemu dodatno delo. A lepo je videti, ko kateri malo le olajšamo prenašanje vročine s škropljenjem, čeprav človek še samemu sebi ne more kaj preveč pomagati. Krasno je bilo zadnjič videti, kako je samica divje svinje uživala med škropljenjem iz hidranta in se vrtela okoli svoje osi,« je zadovoljno dejal Flere.