Življenje utripa še v dveh jajčecih človeške ribice

Razvoj postojnskega jamskega zaroda spremljajo velika skrb in pričakovanj.

Objavljeno
20. september 2013 17.17
Dragica Jaksetič, Delo
Dragica Jaksetič, Delo

Izmed jajčec, ki jih je človeška ribica izlegla na začetku avgusta v akvariju v Postojnski jami, si zarod obetajo samo še od dveh. Izkušnje tokrat nepričakovanega velikega dogodka pa bodo »babice« človeške ribice uporabile tako, da bodo tudi akvarij pripravile tako, da presenečenj v prihodnosti ne bo.

Rojstvo človeških ribic pred očmi javnosti v akvariju Postojnske jame bi bil res veliki dogodek. Možnosti, kot pravi biolog Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna, ki vzdržuje tudi vivarij in akvarij v Postojnski jami, niso velike, a če bo razvojno pot končalo vsaj eno od dveh še »živih« jajčec, bo veselje toliko večje.

Jajčeca so na noge spravila vse, ki še vedno raziskujejo življenje te skrivnostne živalske vrste. Samičko z jajčeci so s pregrado takoj ločili od preostalih članov akvarijske družine, postavili infrardeče snemalne kamere, vendar je življenje teklo po svojem, »naravnem« scenariju. Ko so se skrbnik in opazovalci že veselili utripanja življenja v preostalih jajčecih in vrnitve človeške ribice k svojim jajčecem, so se stvari še poslabšale.

Akcija je bila bliskovita

»Akcija zavarovanja mrestišča človeške ribice v akvariju v Postojnski jami je bila bliskovita,« je 13. avgusta za Delo poročala (sicer ne edina) »porodna babica« postojnskih človeških ribic Slavko Polak. »Samičko v akvariju smo takoj zagradili za aluminijasto mrežico, obenem pa jo skupaj z jajčeci posneli. Po desetih dneh je biolog Gregor Aljančič, ki goji človeške ribice v jamskem laboratoriju Tular in ima z njihovim gojenjem v Sloveniji največ izkušenj, v akvarij postavil infrardečo kamero. Postavitev kamere, ki neprestano snema dogajanje, infrardeča svetloba pa človeških ribic ne moti, se je pokazala za nadvse koristno. Samička je v dneh po prvih izleženih jajčecih ta še vedno odlagala. Tridesetega avgusta pa se je zgodilo tisto, česar smo se najbolj bali. Samička je zapustila mrestišče, v pregrado pa je vdrl eden od samcev in pojedel precej jajčec. Pregrada kljub natančni izdelavi ni bila kos ribicam, ki se lahko prerijejo skozi še tako majhno špranjo. Samca smo sicer v bliskoviti akciji takoj prestavili k drugim človeškim ribicam, toda samička se žal ni vrnila, del poškodovanih in nezavarovanih jajčec v akvariju Koncertne dvorane pa so dodatno poškodovale postranice, živi rakci, s katerimi hranijo človeške ribice v akvariju.«

Mama se je vrnila

Slavku Polaku pa tudi Marjanu Batagelju, prvemu možu Postojnske jame, ki sta ves čas bdela nad usodo jajčec človeške ribice v Postojnski jami, je pred dvema tednoma odleglo. K še preostalim štirim jajčecem v akvariju se je vrnila človeška ribica mama, ki je zarod zapustila.

A da bi pred novimi neželenimi dogodki zavarovali vsaj nekaj jajčec, so 2. septembra dve, odloženi na ploščat kamen, preselili v manjši in varen akvarij v raziskovalnem delu Vivarija Proteus. Na veliko žalost sta kmalu zatem izginili jajčeci na mrestišču. »Upanje, da bi dobili mladičke, nam zdaj ostane le še pri dveh jajčecih v vivariju. Smrtnost zarodkov je velika, toda upanje umre zadnje. Opazili smo, da se v obeh jajčecih nekaj dogaja, kot bi se sprožil razvoj zarodkov. In jajčeci, eno bolj kot drugo, se še vedno razvijata. Pregrado smo iz akvarija v Postojnski jami odstranili, in kot vidimo, samci v njem že spet vneto vasujejo. Postojnska jama bo akvarij v kratkem posodobila in ga uredila tako, da nas morebitni podobni dogodki v prihodnje ne bodo zalotili nepripravljene,« pojasnjuje Slavko Polak.

Da razvojna pot zaroda ne bo kratka in varna, je Slavko Polak na podlagi zgodovine proučevanja človeške ribice opozarjal že na začetku avgusta, ko so oznanili »dogodek«. »Vedeli smo, da odložena jajčeca pogosto pojedo druge človeške ribice ali celo mama, če se ne čuti dovolj varno in če presodi, da je zarod ogrožen. V tem primeru raje poje lastna jajčeca ali pa jih še neodložena absorbira in tako prihrani dragoceno energijo za odlaganje ob drugi priložnosti. V živalskem svetu se to pogosto zgodi.«

Po izkušnjah iz laboratorijev razvoj jajčeca v človeško ribico traja od tri do pet mesecev, odvisno od temperature vode in drugih dejavnikov. Akvarij, v katerem »utripata« jajčeci, zdaj tudi prezračujejo, da bi preprečili ustvarjanje plesni.

Skoraj 60 jajčec že leta 1875

Opazovani dogodek odlaganja jajčec človeške ribice v Postojnski jami seveda ni bil prvi takšen dokumentiran dogodek. »Razvoj človeške ribice je že od odkritja te naše nenavadne dvoživke znanstvena uganka. Vsi dosedanji gojitelji poročajo o težavah pri gojenju in tudi iz že izleženih jajčec se navadno izleže le malo ličink. Tudi zato smo pri dogodku v akvariju Postojnske jame opozarjali, da je do izleganja ličink človeških ribic še dolga in negotova pot. In to smo izkusili tudi na lastni koži v Postojni. Kako razvoj poteka v naravi, ne vemo, v umetnih razmerah, zlasti v podzemnih laboratorijih, se je to v zgodovini pod budnimi očesi znanstvenikov dogajalo že kakih sedemkrat. Še vedno pa je precejšnja skrivnost parjenje oziroma način razmnoževanja človeških ribic.

Jamskemu vodniku Prelesniku je človeška ribica v vedru odložila 58 jajčec že davnega leta 1875. Žal so propadla. Kasneje so razni biologi po Evropi navadno v podzemeljskih laboratorijih po večletnem prizadevanju prav tako pričakali odlaganje jajčec in celo izleganje ličink malih človeških ribic. To je prvič v Sloveniji uspelo biologu Marku Aljančiču, ki je v podzemnem laboratoriju Tular začel gojiti človeške ribice že leta 1963. Šele leta 1991 pa je dočakal izleganje jajčec. Ličinke človeških ribic je vzgojil do odraslih živali,« pripoveduje Slavko Polak.