Tiskane izdaje
Intervju z Žižkom se je odvijal v Ljubljani, v njegovem stanovanju. Novinarka Guardiana Decca Aitkeanhead je filozofa spraševala tudi po številki stanovanja, a je Žižek ni vedel. Zato pa je novinarki s toliko večjim zanosom razkazal obleke, ki jih ima spravljene v kuhinjskih omarah. Pravzaprav so v kuhinjskih omarah samo obleke. »Živim kot norec!«, se opiše Žižek. Njegove številne knjige (kar petinsedemdeset jih je) in prevodi, skupaj z DVD-ji zavzemajo ves preostali prostor. Novinarki je Žižek pokazal tudi pogled skozi okno njegovega stanovanja s komentarjem, da se vidijo vladne stavbe, in da »oni« sovražijo njega, on pa njih. »To je tista vrsta levičarjev, ki jih sovražim. Radikalni levičarji, čigar očetje so vsi zelo bogati«.
Intervju z Žižkom je bil prvenstveno namenjen izdaji njegove zadnje knjige Less than Nothing, Hegel and the Shadow od Dialectical Materialism oziroma Manj kot nič, Hegel in senca dialektičnega materializma. Avtorica pogovora njegovo filozofsko delo označuje kot »neprebojno«, vendar opaža v njegovem pisanju vzneseno ambicijo, ki je vredna razmisleka. V bistvu je njegova teza: »Nič ni tako, kot se zdi«, kontradiktornost pa je vpeta v praktično vse. Po Žižku je tisto, za kar mislimo, da je radikalno ali subverzivno ali celo etično, navadno le nekaj, kar pravzaprav vzdržuje status quo.
Žižek opiše primer, ko kupimo organsko pridelano jabolko in si mislimo, da smo s tem storili nekaj dobrega za mati Zemljo in tako dalje. Toda v kakšnem smislu smo se res zavzeli, se sprašuje? To je lažno zavzemanje, pojasnjuje Žižek. Po njegovem takšne stvari počnemo, da bi se izognili resničnemu zavzemanju. Zato, ker nas to razveseljuje. Recikliramo, pošljemo 5 evrov kakšeni siroti v Somalijo in si mislimo, da smo opravili svojo dolžnost. Medtem, ko smo bili v resnici prelisičeni, da počnemo stvari, ki ohranjajo trenutno stanje nespremenjeno. Žižek meni, da je obsesija zahodnih liberalcev z identitetno politiko pravzaprav le taktika, ki odvrača pozornost od resnično pomembnega razrednega boja. Filozof sicer ne zagovarja nobene oblike obstoječega komunizma, vendar ostaja »komplicirani marksist« z revolucionarnimi ideali.
Članek se posveti tudi Žižkovim nazorom o seksualnem življenju, kjer pove, da ga še nobena partnerka ni prepričala, da si zares želi analnega seksa ali moškega orgazma v usta. Sicer pove še, da je nezmožen enonočnih razmerij, ker je občutljiv.
Mimogrede pove še, da ne mara študentov, sploh ne takih, ki ne vedo kaj počnejo na fakultetah.
Novinarki opiše tudi svoj zadnji dopust z 12-letnim sinom, ki ga je preživel v Dubaju. »Zakaj ne? Zakaj ne? Rad počnem nore stvari. Ampak opravil sem svojo marksistično dolžnost. Spoprijateljil sem se s pakistanskim taksistom, ki je meni in mojemu sinu pokazal realnost. Razloženo mi je bilo, kako deluje celotna delavska struktura in kako je kontrolirana. Moj sin je bil zgrožen.« Letos se sinom odpravlja na počitnice v Singapur, kjer so bazeni na vrhu petesedet nadstropnih nebotičnikov. »Tako bova lahko gledala dol v mesto: Ha ha, jebite se.«
»Sem pesimist v smislu, da se približujemo nevarnim časom. Ampak sem optimist iz istih razlogov. Pesimizem pomeni, da se stvari zapletajo. Optimizem pa pomeni, da so ravno v takšnih časih možne spremembe.« Kakšne pa so možnosti, da se stvari ne spremenijo?, komentira novinarka. »Ah, če se to zgodi, se počasi približujemo novi aparthaidni avtoritarni družbi. Vendar ne bo − to poudarjam − stari neumni avtoritarni red. To bo nova oblika, še vedno potrošniška.« »Bo ves svet izgledal kot Dubaj?«, ga vpraša novinarka. »Ja, in v Dubaju, so na drugi strani dobesedni sužnji.«
