Tiskane izdaje
Stare knjige, na videz naključno zložene v vitrine ob stenah, so kot izkopanine iz dežele človeškega uma. Kustos Lekovega farmacevtskega muzeja Davor Poljanšek jih je zložil v zgodbo, ki pripoveduje o tem, kako so se iz religije, filozofije in predvsem alkimije v novem veku izvile znanosti, ki se danes znova ozirajo v preteklost, iščoč svet, kakršen je bil na začetku – enoten in nedeljiv.
Protoznanost
Alkimija je bujno cvetela v 17. stoletju po tridesetletni vojni, ki je precej opustošila Evropo. Njeni privrženci so verjeli, da v naravi obstaja »kamen modrih«, neka nedoločna snov, ki pomaga neplemenite kovine spreminjati v zlato ali celo človeka spet narediti mladega. Ta prizadevanja so bila kot neka protoznanost, iz katere so se nato razvile številne znanstvene discipline.
Protoznanstvena je tudi zbirka češkega farmacevta Bohuslava Lavičke, ki je živel in delal v Sloveniji, zbiral starine, povezane s farmacijo, v poslovni stavbi sedanjega lastnika, družbe Lek v Ljubljani. Starinske knjige počivajo, kot je zanje primerno, v temnem kotičku sodobne stavbe, preurejenem v farmacevtski muzej, skupaj s posodjem, v katerem se strjujejo sto- in večletne lekarniške »žavbe«. Bohuslav Lavička, ki je do leta 1942, ko so ga kot talca ustrelili nacisti, vodil lekarno v Tržiču, je bil navdušen bibliofil, o čemer priča tudi edinstvena zbirka 402 starih knjig, ki jih je Davor Poljanšek razdelil po zastekljenih vitrinah, da lahko, kar mu je v veliko veselje, obiskovalcem pove zgodbo o razvoju znanosti.
Knjig, ki govorijo izključno o alkimiji, je v zbirki 21. Za primerjavo povejmo, da smo v katalogu Nuka našli le osem takšnih, v specialnih knjižnicah pa nobene.
Tipična je knjiga nemškega alkemika, kemika, zdravnika in filozofa, univerzalnega učenjaka Andreasa Libaviusa (1555–1616) s preprostim naslovom Alchemia, iz leta 1597. Še več je knjig, ki med svojimi porumenelimi platnicami govorijo o alkimiji posredno. »V 16., 17. pa tudi 18. stoletju znanosti še niso bile izdiferencirane in prav lahko se zgodi, da bi posamezno delo, ki smo ga v naši knjižnici označili kot alkemijsko, lahko pripisali tudi kemiji, medicini, botaniki, celo mineralogiji in metalurgiji,« pripoveduje Davor Poljanšek, ki že več kot dvajset let skrbi za zbirko in jo hkrati tudi preučuje. Knjige, ki sicer počivajo v temi, razen ko je čas za obiske (vsak prvi četrtek v mesecu), bi pravzaprav sodile v hrambo Narodnouniverzitetne knjižnice, a so del nedeljive Lavičkove zapuščine, poudarja kustos.
Kamen modrosti
Nekoč, ko se je še verjelo, da lahko zlato s pomočjo kamna modrosti izdelajo v skrivnem laboratoriju, je bila prenekatera od teh knjig mračni predmet poželenja. Med njimi Kamen modrosti (Stein der Weisen), avtorja Christopha von Hellwiga, ki jo hranijo skrbniki Lavičkovega muzeja.
»Logika alkimistov je izhajala iz osnovne premise, da je vse v naravi živo, in iz nauka egipčanskega maga Hermesa Trismegista, da kakor je spodaj, tako je zgoraj. V 18. stoletju so to paradigmo postopoma opustili, v našem vsakdanjem življenju pa je je še precej ostalo v nezavednem razmišljanju,« razmišlja skrbnik.
Danes je popularno gledati na alkimiste kot na vztrajne iskalce resnice, ki so v ognju skrivnega procesa pozlatitve transmutirali sami sebe v neko višjo obliko zavedanja. Ta duhovni vidik alkimije je postavil v ospredje v 20. stoletju Carl Gustav Jung, ki je poudarjal, da so bistvo alkimije človekove psihološke projekcije, aspekti zavesti in nezavednega. Vsak alkimističen element ali postopek je namreč vseboval tako materialni kot duhovni aspekt. Zlato, ki so ga tako mrzlično iskali, je bilo zanje tudi duhovno bogastvo, alkimist naj bi v postopku zlatitve transcendiral na višjo raven tudi svojo notranjo naravo.
Toda, ali je to res? Zagotovo so bili med njimi tudi takšni, saj jih je bilo vsake vrste, kot piše Tita Kovač - Artemis v knjigi Kemiki skozi stoletja: »Bili so nekaj vmesnega med učenjaki in obrtniki, imeli so ime prvih in značaj drugih. Veljali so za učenjake, ker so pisali knjige kot modrijani, toda izražali so se v njih tako slabo in nejasno, da so bili slabši od obrtnikov, ki sploh nič ne pišejo. Spadalo pa je nekako k njihovi zaposlitvi, da je bilo vse okrog njih temačno in skrivnostno.« Številni so bili s svojim iskanjem povsem obsedeni, marsikdo je zapravil za literaturo z navodili in poskuse vse svoje premoženje, piše Kovačeva. Grof Bernard iz Trevisa v 15. stoletju piše: »... potem ko sem 12 ali 13 let tako porabil in ko sem toliko potrošil in ničesar našel in potem ko sem preskusil neštete recepte in vsakovrstne soli, tako da sem jih topil in spet strjeval kot navadno sol in kot amonijevo sol, saracensko sol, kovinsko sol, vedno topeč in strjujoč jih in kalcinirajoč jih v ... ledu, perju, markazitu, krvi, laseh, urinu, človeškem blatu, spermi ... bakru, jajcih, v elementih in skozi nekaj retort ... s kuhanjem, žarjenjem, dodajanjem in odvzemanjem, zlitjem, segrevanjem ... in z nešteto drugimi načini. Ob vseh teh postopkih sem prebil 12 let in porabil približno 6000 srebrnikov.«
Modna v višjih slojih
V 16. stoletju je postala alkimija modna in v višjih slojih se ji je ugled povečal v času cesarja Rudolfa II. Habsburškega (1576–1612), ki se je kot vnet naravoslovec na svojem dvoru v Pragi tudi sam ukvarjal s poskusi »varjenja zlata«. Veliko vladarjev se je obdalo z alkimisti, ki so opravljali tudi funkcije astronomov, astrologov ali zdravnikov. O alkimiji so pisali vsi, celo oče moderne fizike Isaac Newton pa Paracelsus, ki tudi počiva v Lavičkovi zbirki. »Zato, ker je bila znamenita Paracelsova ugotovitev, da zgolj odmerek ločuje strup od zdravila, ključna za farmacijo in začetek medicine. Tipično alkimistična pa je Medico-Pharmaceutica, čeprav izraz navaja na medicino ali farmacijo, a samostalnik v naslovu je: Tabula Smaragdina. Smaragdna tabla Phillipa Franndaftera iz leta 1726 vsebuje pravila alkimije, povzeta po Hermesu Trismegistu,« razloži Poljanšek.
O alkimiji na naših tleh ne vemo veliko. Malo znano je tudi, da je Paracelsus v svojem času obiskal Idrijo, ki je bila z drugim največjim rudnikom živega srebra v Evropi tudi stičišče poti alkimistov. V 17. stoletju je menda na Dolenjskem obstajal krožek alkimistov, v katerem so bili večinoma zdravniki in lekarnarji. Po Valvasorjevih navedbah so se imenovali adepte in bili privrženci našega najznamenitejšega alkimista Janeza Friderika pl. Raina, iz rodu, ki je imel skoraj dvesto let (do 1634) v fevdu in lasti grad Strmol in se je tudi imenoval po njem, piše Maja Žvanut v Kroniki gradu Strmol.
Kislina, ki topi zlato
Janez Friderik Rain je v Ljubljani leta 1680 izdal publikacijo o kamnu filozofov Lapidem philosophorum ali Praeservativum universale naturale. Knjigo v latinščini še danes hranijo v Nuku. Najbolj zanimiva iz Nukove zbirke pa je prav gotovo Gebrova Alchemiae Gebri Arabis iz leta 1545. Abu Musa Džafar al Sofi, ki ga Evropa pozna pod imenom Geber, je bil zdravnik in modrec, predvsem pa oče alkimije, ker je prvi opisal čudežno topilo zlatotopko, tekočino iz treh delov klorovodikove kisline in enega dela dušikove, ki topi zlato. Ta je porodila upanje, da bo zlato v obratnem postopku mogoče tudi koncentrirati iz drugih snovi.
Janez Friderik se je gotovo poznal z drugima alkimistoma te dobe, Henrikom Konradom baronom Ruessensteinom, takratnim lastnikom gradu Strmol, in Boštjanom Rechbergom, domneva Maja Žvanut. Rechberg je bil zdravnik v Ljubljani in je napisal delo Arcana Chymica. Konradov naslednik Henrik K. je podedoval očetovo strast do alkimije. Zapletal se je z raznimi goljufi, ki so mu obljubljali bogastvo s pomočjo alkimije, in kmalu si je začel izposojati denar, ki pa ga ni mogel vrniti. Preden se je zavedel, se je zgodila katastrofa. Ko so po njegovi smrti leta 1716 popisovali njegovo premično imetje, so poimensko našteli štiri naravoslovna dela, poleg njih pa še »75 kemijskih knjig«, dve bakreni peči in »nekaj kemijskih steklenic«, ki jih niso posebej popisali.
Čeprav so bili alkimisti premalo skeptični, nekatere njihove ideje niso bile neumne. Navsezadnje so odkrili fosfor in še nekatere druge elemente. Njihovo skrivnostno simboliko, da je vse v naravi plod združevanja moškega in ženskega principa in da se snovi prav tako kot moški in ženska privlačijo, ljubijo in odbijajo, da je torej v vesolju vse povezano, je povzel tudi Jung. S pojmom sinhronicitete je pojave v človekovi psihi in materialnem svetu postavil na enoten temelj in s tem predpostavil njihovo soodvisnost. V iskanju najmanjšega delca pa se k metafiziki danes zatekajo celo kvantni fiziki.
