Tiskane izdaje
Pošta – sinonim za stalnost, zanesljivost, konservativnost. Slaba stran konservativnosti je neprožnost, dobra pa manj napak zaradi pretehtanih odločitev. Zanesljivost je zapovedana vrednota, pravi generalni direktor Pošte Slovenije Aleš Hauc. Veliko primerov je po svetu, da naslovnika doseže pismo s pomanjkljivim naslovom, recimo: mama in kraj pa nič drugega. Avtorico besedila pesmi Deželica sonca in grozdja, ki jo je uglasbil pokojni Lojze Slak, potem ko je bila objavljena v Kmečkem glasu, je doseglo njegovo pismo, naslovljeno preprosto Fanika Požeg, Bela krajina. Mesec dni je romalo od ene pošte do druge, dokler ni prispelo na tisto, kjer so jo poznali...
Kraj brez pošte ni kraj. Če zaprejo pošto, je kakor da bi zaprli cerkev ali edino cesto, ki vodi vanj: pretrga se komunikacija s svetom, kraj je obsojen na osamo, v najboljšem primeru pa na romanje v najbližji kraj, ki jo ima. Pošta kot posredovalka sporočil in blaga, ki jih tehta na občutljivi namizni tehtnici ali pa na veliki paketni na tleh, je prastara človeška zamisel, stara toliko kot potreba po prenašanju sporočil. O tem pričajo štiri sobe Muzeja pošte in telekomunikacij v polhograjski graščini, ki nam jih je prijazno razkazala mlada kustosinja Ajda Kozjek in jih polnijo predvsem šolarji in otroci na ustvarjalnih delavnicah v Živinem kotičku. Tipk vajeni najmlajši rod pritiska s prstki v luknjice, ker še nikoli ni videl vrtljive številčnice telefona.
To odmaknjeno enoto Tehniškega muzeja Slovenije so odprli junija 2008, potem ko so zbirko preselili iz premajhnih prostorov gradu v Stari Loki, kjer so leta 1985 odprli prvi muzej PTT v Sloveniji. Pred tem je bil za Jugoslavijo muzej PTT v Beogradu, v času Avstro-Ogrske pa na Dunaju. Zbirka slika razvoj pošte z vzponi in padci od antičnih zametkov poštnega prometa na slovenskem ozemlju v tretjem stoletju pr. n. št., ko je rimska država uvedla službo slov, propada poštne službe s propadom zahodnorimskega cesarstva, molkom srednjega veka do začetka redne pošte v 16. stoletju, ko je nemški cesar Maksimilijan I. organizacijo pošte zaupal družini Taxis (po njej se imenuje taksi služba), začetnice več stoletij trajajoče poštne dinastije, ki je postavila prvo poštno mrežo na habsburškem ozemlju. Z začetkom pošte sovpada tudi začetek potniškega prometa: Janez Krstnik Paar, ki mu je nadvojvoda Karel zaupal ustanovitev poštnih postaj in nastavitev poklicnih poštarjev, je omogočil tudi izposojanje konj s spremstvom poštnega postiljona ali celo najem potovalnega voza. Zato Paara štejejo za začetnika potniškega prometa. Obe družini: Taxis in Paar sta s tem poslom neznansko obogateli.
Pod neposredno državno upravo pa je pošta prišla leta 1722. Pošiljatelj in prejemnik sta plačala vsak pol poštnine, uvedli so poštni žig, pošiljanje nujnih pošiljk s štafeto, predvideli odškodnino za izgubo priporočenih in vrednostnih pošiljk. Ko so leta 1837 iz poštne službe izločili tovor, je poštna služba postala hitrejša in zanesljivejša, a treba jo je bilo poenostaviti. Že leta 1835 je Lovrenc Košir (1804–1879), uradnik avstro-ogrskega dvornega poštnega knjigovodstva, predlagal uvedbo poštne znamke, a je dvorno poštno knjigovodstvo leto zatem njegovo idejo zavrnilo, dokument z njegovim predlogami pa se je izgubil. Vendar so pet let zatem isto idejo, ki se je prijela v vsem svetu, uresničili v Veliki Britaniji. Koširju so leta 1948 izkazali čast s priložnostno znamko za letalsko pošto. Prve redne slovenske poštne znamke z napisom Država SHS so bili Verigarji (od leta 1919 do 1920). Slovenski slikar Ivan Vavpotič je na tej znamki upodobil golega sužnja, ki s sebe trga verige – metaforo za Slovenijo, ki se po prvi svetovni vojni osvobaja izpod Avstro-Ogrske.
S prihodom železnice (vlak je prvič zapeljal po slovenskih tleh leta 1846, ko je bila odprta železniška proga Gradec–Celje) je ta postala glavno prometno sredstvo za prevoz pošte, pošta je izgubila pravico do prevažanja potnikov. Zanimivo, da so v poštnih nabiralnicah v odročnih krajih delali ugledni krajani brezplačno. Izumi na področju telekomunikacij, prikazani v gornjem nadstropju muzeja, so se kar vrstili: telegraf, telefon, teleprinter, telefaks, priročne telefonske centrale so avtomatizirali, dostavno službo motorizirali. Oktobra 1991 je slovenski PTT izstopil iz Skupnosti jugoslovanskih PTT in se 1995. razdelil na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije.
Telefon so v Sloveniji prvič poskusno uporabili 6. decembra 1877, prvo avtomatsko telefonsko centralo v takratni Kraljevini SHS pa smo dobili februarja 1927 na glavni pošti v Ljubljani. Ta centrala, ki je na ogled v muzeju, še zmeraj deluje. Zanjo skrbi poznavalec: gospod Stane Tušek, ki je nekoč delal na njej. Za sedanjost in prihodnost današnje Pošte Slovenije s sedežem v Mariboru in dvema logističnima centroma (v Ljubljani in Mariboru) ter dvema paketnima pretovornima poštama pa skrbi generalni direktor Aleš Hauc. Danes ima Slovenija osem več poštnih enot kot leta 2000 – 556: 527 stalnih, eno sezonsko, dve pogodbeni, 24 premičnih in dva izpostavljena okenca. Zasebnih pošt v Sloveniji še ni, načrtujejo jih leta 2012, da bodo z njimi nadomestili nekaj najmanjših pošt. Zanimivo, da Pošta Slovenije po gostoti poštnega omrežja tako na kvadratni kilometer kot tudi na število prebivalcev spada v sam vrh držav EU. V EU poštna enota v povprečju pokriva 57,7 kvadratnega kilometra in 4534,6 prebivalca, v Pošti Slovenije pa stalna kontaktna točka pokriva 38,5 kvadratnega kilometra in 3888,5 prebivalca.
Prvega januarja 2011 se je v skoraj vseh državah članicah Evropske unije, tudi v Sloveniji, popolnoma sprostil trg poštnih storitev in pošta je izgubila še poslednji monopol. Njena osnovna dejavnost se s tem ni spremenila, le poslovanje preusmerja s papirnatega na elektronsko in poudarjeno razvija modernejše storitve, informatizacijo, elektronsko poslovanje, informacijske storitve... Še vedno je vodilna v Sloveniji pri prenosu pisemskih, paketnih in ekspresnih pošiljk, direktne pošte in publikacij, precej manjši pa so ti deleži v mednarodnem prometu. Število pisemskih pošiljk se že nekaj let zmanjšuje v vseh evropskih državah, tudi pri nas. »Pred desetimi leti smo prenesli približno 299 milijonov kosov navadnih pisemskih pošiljk na leto, letos jih bo okoli 270 milijonov kosov. Pred desetimi leti smo prenesli 2,5 milijona kosov paketov, letos pa jih bo že več kot sedem milijonov kosov,« je povedal Hauc.
Kolo je že od nekdaj neprekosljivo ekosredstvo za raznašanje pošte, obzirno do narave, nepotratno, čisto in tiho. Zanimivo je, da je avtor izjemno praktičnega, robustnega, tako rekoč neuničljivega poštnega kolesa – Slovenec: podjetniki Matevž Fortuna iz Kranja. Njegov krpan, ki je razstavljen tudi v Muzeju pošte, je od leta 2001, ko so ga začeli proizvajati, postal uspešen izvozni artikel. Z njim se prevažajo poštarji v več kot petih evropskih državah. Letos pa bo Pošta Slovenije v pisemsko dostavo prvič uvedla kolesa z motorjem na električni pogon, je še povedal generalni direktor Pošte Slovenije, tako da bo v voznem parku 158 ekoloških vozil: 71 e-koles, 20 e-koles z motorjem, sedem e-avtomobilov in 60 avtomobilov na utekočinjeni plin.
Prenekatera pošta, ne le pri nas, je dandanes videti kot kakšen kiosk z izdelki, ki niso v nikakršni zvezi s poštnimi storitvami. Je to premišljeno ali prepuščeno domišljiji posamezne enote? »Ljudje na pošto že dolgo ne hodijo več le plačevat položnic ali dvigovat pošiljk,« odgovarjajo na Pošti Slovenije. »Naša prodajna mesta so zlasti v manjših krajih pogosto edino mesto, kjer lahko ljudje kupijo, denimo, knjigo, zvezek, darilno vrečko, vstopnico za koncert ali vplačajo loto. Tako se pošta odziva na spremenjene zahteve trga in želje strank, hkrati pa si pomaga v novem tržnem položaju, ko pisemske storitve zamenjujejo elektronski mediji.«
