Znanost o poljubljanju

Na vse, kar ste želeli vedeti o poljubljanju, pa si niste upali vprašati ali pa niste vedeli, da bi morali razumeti, poskuša odgovoriti knjiga Znanost o poljubljanju ameriške biologinje Sheril Kirshenbaum. S poljubi govorijo naše ustnice najuniverzalnejši jezik.

Objavljeno
14. marec 2011 09.59
Alenka Zgonik, Panorama
Alenka Zgonik, Panorama
Kdaj so se ljudje začeli poljubljati? Zakaj je poljubljanje v navadi v nekaterih kulturah, v drugih pa ne? Ali so dobri poljubljevalci tudi dobri ljubimci? Se splača kupovati drage šminke? Na vse, kar ste želeli vedeti o poljubljanju, pa si niste upali vprašati ali pa niste vedeli, da bi morali razumeti, poskuša odgovoriti knjiga Znanost o poljubljanju ameriške biologinje Sheril Kirshenbaum, raziskovalke Webrove skupine v Centru za mednarodno energijo in okoljsko politiko na teksaški univerzi v Austinu.

Pred tem je ta morska biologinja, diplomantka na univerzi Tufts, s Chrisom Mooneyjem izdala delo Neznanstvena Amerika o tem, kako znanstvena nepismenost ogroža našo prihodnost. Sheril Kirshenbaum ne ponuja absolutne resnice, le našteva različne bolj ali manj utemeljene teorije o zgoraj omenjenih vprašanjih. Kako se radi poljubljajo moški in kako ženske, kaj se lahko o poljubljanju naučimo od živali, ali se je umetnost poljubljanja že zdavnaj izgubila ... Delo mlade ameriške znanstvenice in avtorice se opira na klasično zgodovino, razvojno biologijo, psihologijo, popularno kulturo in tako naprej ter je, kakor poročajo, všeč tako romantikom kot resnim znanstvenikom.

Se še spomnite svojega prvega poljuba? Večina ljudi si je menda zapomnila kar 90 odstotkov podrobnosti v zvezi z njim. Ta se nam je vtisnil v spomin morda bolj kot izguba nedolžnosti. S trditvijo, da ostane prvi poljub za zmeraj v spominu in da se ga večina spominja bolj živo kot prvega seksa, se strinja tudi avtorica. V raziskavi, v kateri so sodelujočim merili magnetni tok v možganih, medtem ko jim kazali različne slike poljubljajočih se ljudi, je ugotovila, da se ženskam zdi poljub pomembnejši kot moškim, čeprav so številne po poljubu razočarane. Moški na drugi strani doživljajo poljub kot sredstvo, da pridejo do želenega cilja (seksa) in so pri poljubljanju velikokrat preveč agresivni. »Moški želijo, narobe, na partnerko vreči 'testosteronsko bombo', namesto da bi jo zadovoljili z nežnejšimi in večkratnimi poljubi,« je napisala avtorica.


Lov za izvorom poljubljanja

Ni mogoče dognati, kdaj in zakaj je človek (ali njegov prednik, če je bil to pračlovek) prvikrat poljubil drugega človeka. Je bil to izraz veselja, strasti, sle, ljubezni, nežnosti, zaveze, udobja, naklonjenosti, nuje ali žalostni, prošnje, rotenja? Nespametno bi bil vse te različne vrste poljubljanja pripisati enemu samemu vzroku. Danes se poljubljamo zaradi številnih motivov, ne le enega. Znanstveniki celo domnevajo, da se je poljubljanje v zgodovini človeštva v različnih časih in različnih krajih sveta pojavljalo in spet izginjalo. O tem, kako se je pojavilo poljubljanje, obstaja več prepričljivih teorij, a nobena ne trdi, da je nesporno prava in edina. Nekateri znanstveniki izhajajo iz dveh ločenih odnosov med poljubljanjem in našimi prehranjevalnimi izkušnjami v otroštvu. Omenjajo tudi možnost, da poljubljanje izhaja iz ovohavanja drugega pripadnika svoje vrste kot načina prepoznavanja. Najzanimivejša pa je ideja, da se je pojavilo zaradi zapletene zveze med barvnim vidom, seksualno željo in razvojem človeških ustnic.


Zakaj moške privlačijo 
rdeče ustnice?

Ženske ustnice so nepozabne. Z rdečkastimi toni pritegnejo pozornost na ženski obraz in ga poudarjajo. Učinek je še večji, ker so človeške ustnice obrnjene navzven, našobljene. Po tem se razlikujemo od drugih pripadnikov živalskega kraljestva. Drugače kot pri drugih primatih je mehka, mesnata površina naših ustnic poudarjena, zaradi česar je njihova oblika in struktura še bolj vabljiva. Ena od priljubljenih razlag nas vodi milijone let nazaj, ko so morali naši predniki iskati hrano med listjem in grmičevjem. Težko so prišli do kalorij, pohajkovanje po džungli je bilo nevarno. V tem okolju so nekateri naši predniki razvili večjo sposobnost za razpoznavanje rdečkastih tonov in so tako hitreje odkrivali najbolj zrele sadeže. To jim je pomagalo preživeti dovolj dolgo, da so svoje gene za razpoznavanje barve prenesli na svoje potomce. Po mnogih generacijah je signal »rdeča je enako nagrada« trdno usidral v možgane naših prednikov. In res: barva še danes priteguje pozornost – to dobro vedo in izkoriščajo strokovnjaki za trženje.

Sodobni psihologi poročajo, da gledanje rdeče pospeši utrip srca, tako da se počutimo vznemirjene ali celo brez sape. Rdeča se dejansko zdi tako pomembna za ljudi, da je v zgodnjih kulturah postala prva barva, ki je dobila ime. Antropolog Brent Berlin in jezikoslovec Paul Kay sta za knjigo Osnovni barvni izrazi: njihova univerzalnost in razvoj (1969) proučila 20 jezikov in ugotovila, da so v kulturah najprej nastali izrazi za črno in belo (verjetno za poimenovanje noči in dneva), tretja pa je bila pogosto rdeča. Kakor hitro so naši predniki povezali rdečo z nagrado, so verjetno začeli iskati vir te barve, kjer koli je že bila – tudi na delih ženske anatomije, domneva nevroznanstvenik Vilayanur S. Ramachandran z univerze Kalifornija v San Diegu. Nazadnje je rdeča služila kot bleščeči signal, ki je lajšal drugo bistveno in prijetno vedenje poleg jedi: seks.

Primerjalne evolucijske raziskave so pokazale, da se je barva kože in las pri primatih razvila po barvnemu vidu. Z drugimi besedami: kakor hitro so naši predniki razvili sposobnost za zaznavanje barv, se je to poudarilo na njihovih telesih in zlasti na ustnicah, kar je kazalo na vrhunec plodnosti samice. Tiste z najočitnejšo seksualno nabreklino so verjetno najuspešneje privabljale samce in prenesle svoje bleščeče zadnjice na svoje potomce. Danes ni dvoma, kdaj so samice mnogih vrst nared za parjenje. »Samice bonobov so videti, kakor da bi prenašale lastno živordečo vrečo rdečega fižola na zadnjicah, da bi lahko sedle nanjo, kadar bi bile utrujene,« je povedala primatologinja Vanessa Woods z univerze Duke.


Razstavljamo tako imenovano skrito ovulacijo

A kako se je rdeča barva preselila s spodnjega dela telesa na ustnice na obrazu? Najverjetnejša razlaga je, da so v času, ko so se naši predniki vzravnali, njihovo telo doživelo veliko sprememb, povezanih s tem, tudi preselitev vidnih seksualnih signalov. Sčasoma se je razpoznavna in za samce že zelo privlačna rožnata barva s tako imenovano razvojno soizbiro preselila z zadnjice na obraz. Moški pogled je temu sledil. Zato človeškemu ženskemu spolu ni treba oznanjati svojega reproduktivnega cikla na zadnjicah. Namesto tega razstavljamo tako imenovano skrito ovulacijo. Ta teorija ima ustnice dobesedno za »genitalni odmev«, kakor se je izrazil britanski zoolog Desmond Morris: ženske ustnice in spolovilo sta si podobna po teksturi, čvrstosti in barvi. Kadar so ženske spolno vzburjene, zaradi navala krvi nabreknejo in pordijo tako ustnice kot genitalije in postanejo občutljivejše na dotik. Morris je svojo hipotezo o genitalnem odmevu preizkusil tako, da je prostovoljcem pokazal fotografije žensk z različno pobarvanimi ustnicami in jih prosil, naj jih razvrstijo po privlačnosti. Moški so dosledno izbrali kot najprivlačnejše tiste, katerih ustnice so bile najbolj živordeče, torej videti najbolj vzburjene.


Še pomembnejša 
je harmonija

Če je poln, rožnat nasmeh opažen, v evolucijskem smislu verjetno pomeni, da so moški sami poplačani za svojo pozornost. Naravno velike rdeče ženske ustnice verjetno govorijo o njeni plodnosti. Nabreknejo, ko doseže puberteto in se stanjšajo z leti. Številne študije so povezale polne ustnice z višjo ravnijo hormona estrogena pri odraslih ženskah, kar pomeni, da so dokaj zanesljiv kazalnik o njeni reproduktivni sposobnosti.
Ni čudno, da imajo moški v vseh kulturah polne ustnice za prednost, ženske pa si jih že tisočletja prizadevajo poudariti.

Prvo znano šminko omenjajo pri Sumercih pred 5000 leti, medtem ko so si stari Egipčani, Grki in Rimljani barvali ustnice z močnim vinom in drugimi naravnimi barvami. Danes se šminka od 75 do 85 odstotkov Američank. Obsedenost s pozornost vzbujajočimi ustnicami gre v skrajnosti: uporabljajo dražljive snovi, ki povzročajo otekanje, od cimeta, alfahidroksidnih kislinah do retinola, ali se odločajo za boleče vstavljanje implantatov ... Milijarde dolarjev plačujejo za rezultat, ki ga izzove isti impulz, ki je privlačil našega prednika primata k zrelemu sadežu.

Znanost potrjuje, da vse mogoče kreme, šminke in glosi dejansko učinkujejo – do določene meje. Psiholog Michael Cunningham z univerze Louisville trdi, da imajo moški v resnici rajši polnejše ustnice. Vendar pa je enako res, da jih nenaraven videz ustnic odvrača. Najpomembnejše je razmerje med velikostjo ženskih ustnic in njenim obrazom. Če torej kozmetična kirurgija poruši naravno sorazmerje, je rezultat lahko slabši od izvirnika. Naše ustnice so se res razvile tako, kakor so se, ker izvabljajo magnetno spolno privlačnost. A za razumevanje izvora poljubljanja je treba raziskati še marsikaj drugega, pravi Sheril Kirshenbaum.