Tiskane izdaje
Zoran Predin: košarka
o zvezi med športnim in rokerskim življenjem
»Športnikova kariera je razmeroma kratka in polna omejitev. Naporni treningi, tekme in potovanja profesionalnega športnika skoraj popolnoma odrežejo od vsakdanjega življenja. Ko se njihove profesionalne kariere končajo, si želijo nadomestiti zamujeno, zato začnejo nekateri hoditi tudi na rockerske koncerte. In tam srečajo vrstnike rockerje, ki so svojih prvih 20 let dneve bolj ali manj prespali, ponoči pa nastopali in v zgodnjih jutranjih urah med vračanjem domov srečevali športnike na njihovem prvem jutranjem teku. Tudi glasbeni posel je po svoje krut, saj se le redkim glasbenikom posreči ostati v prvi ligi več kot 20 let. Kult mladosti je tudi tu neizprosen, zato danes rokerji telovadijo bistveno več kot včasih. Alkohol, droge in neodgovoren seks so rokerska preteklost. Ko prebiram novice iz NBA o razigranem ponočevanju mladih košarkarskih zvezdnikov, se mi zdi, da sta rocker in športnik danes mogoče celo zamenjala vlogi ...«
o himni Rad imam košarko
»Himna se počasi, ampak zanesljivo postavlja na noge. Na cesti me ljudje pozdravljajo s košarkarskim pozdravom. Občinstvo na koncertih z nami poje refren Naj se sliši do neba divji ritem Triglava. Skratka, izplačalo se je zmrzovati na strehi ladjice za videospot. Zdaj pripravljamo še angleško izvedbo 'I feel power in my soul, my heart beats for basketball ...'«
Janez Bončina - Benč: nogomet
Ne ultimatu
»V šolskih letih sem treniral nogomet pri Olimpiji, bil sem vezni igralec v generaciji Braneta Oblaka in Danila Popivode. Odnehal sem pa zato, ker sem imel dolge lase, kar je bilo takrat bogokletno. Trener mi je dal ultimat, naj se ostrižem ali se nikoli več ne vrnem. In se res nisem. Toda nogomet je ostal moja strast vse do sredine 90. let, ko sem se zaradi poškodbe kolena preusmeril v tenis.«
(Ne)obvezne članarine
»Boks sem začel trenirati že kot mulec pri Janezu Galetu, ki je treniral tako rekoč fante z ulice, tako da članarine niso bile tako obvezne. In prav to je nas Fužince pritegnilo. (smeh)«
Trening? Ne, hvala.
»Že v mladosti sem brcal žogo, treniral judo in bil tri mesece celo smučarski skakalec, nato sem začel zagreto trenirati nogomet. A moj načrt, postati slavni nogometaš, je splaval po vodi, ker sem se treningov kmalu naveličal.«
Pero Lovšin: smučanje
Petkrat na teden? Ah.
»V šolskih letih sem veliko igral mali nogomet, tenis, imel sem obetavne rezultate v plavanju, osem let pa sem resno treniral alpsko smučanje. Bil sem generacija Bojana Križaja, ki nas je že takrat vse nabrisal za štiri sekunde! Nikoli pa nisem prišel med pomembne slovenske smučarje, ker bi moral trenirati vsak dan. Menim namreč, da ničesar ne smeš početi petkrat na teden, tudi hoditi v šolo ali na fakulteto ne. Seveda pa s smučanjem dvakrat na teden ne moreš postati vrhunski smučar.«
Od žoge k rolki
»S športom sem se vedno ukvarjal, a le rokomet sem resno treniral, še v srednji šoli. Konec srednje šole sem se aktiviral za neko občinsko tekmo in bil takrat najboljši igralec. Očitno sem imel talent za rokomet, toda tega nisem izkoristil, ker me je zaneslo v druge, glasbeno-deskarske vode. Rolkal in deskal na snegu sem vrsto let, še danes se občasno spravim na desko. Vmes sem nekaj časa tudi igral košarko.«
Strah ga je premagal
»V mladosti sem treniral vse mogoče športe – smučanje, atletiko, gimnastiko, a na koncu sem se specializiral za smučarske skoke. Bil sem generacija Primoža Peterke in Petra Žonte in postal celo državni prvak. Najdlje sem skočil 32 metrov, prenehal pa sem zaradi strahu pred višino!«
DJ Umek: košarka
Prvi center
Treniral je pri Olimpiji, bil je član slovenske mladinske in kadetske reprezentance, v kateri je bil prvi center s takrat še 20 centimetrov nižjim Rašo Nesterovičem. Bil je izjemno obetaven košarkar, dokler žoge ni zamenjal za gramofon.
