Zrasla kot iz lego kock v manj kot mesecu dni

Prva velika vetrnica pri nas, postavljena na polju pri Dolenji vasi, bo proizvedla električne energije za približno 1100 gospodinjstev s povprečno porabo. Njena moč je 2,2 megavata, pri nas pa ji distributer elektrike dovoljuje obratovanje do dveh megavatov.

Avtor projekta postavitve vetrne elektrarne Ivo Blaževič pravi, da je Enerconova naprava še vedno najbolj sodobna, a je postala že tipska. Če bi jo postavili novembra 2010, ko je do njenega dokončanja zmanjkalo samo 14 dni, bi bila med prvimi petimi vetrnicami tega tipa v Evropi.

Vetrnic smo na fotografijah videli že nešteto, a velikanko doživeti v živo, ob njenem vznožju, pod njeno ogromno eliso, je res – doživetje. Prvo veliko vetrnico v državi, ki jo inženirji s kabli, po katerih bo kmalu stekla elektrika, počasi »oživljajo«, hodijo občudovat domačini, ki so mesec dni vsak dan opazovali njeno rast na zahodnem obzorju Griškega polja. Okrog nje se potikajo gobarji, mimoidoči kolesarji, turisti, vseh vrst zaljubljenci v čuda tehnike.

V soboto pred tednom dni, ko so na »krov« vetrne elektrarne dvignili še rotor z eliso, je naposled odleglo vsem vpletenim. Ne toliko Enerconovim delavcem, ki so poleti vetrnice postavljali na Japonskem, v Turčiji, pri Stonu na Pelješcu – skratka po vsem svetu –, temveč predvsem investitorjem, ustanoviteljem slovensko-avstrijske družbe Alpe Adria Energija, zlasti očetu vetrnice, direktorju Antonu Korošcu, veselja pa ne skriva niti projektant in nadzornik izvedbe Ivo Blaževič iz sežanskega podjetja Elita. Projekt, ki se je z meritvami vetra pod Nanosom začel že leta 2000, je vendarle dočakal svojo zadnjo etapo pred začetkom obratovanja čez mesec dni.

»Dva megavata je ogromno elektrike«

»Če bi vse javne zgradbe in podjetja na primer v Sežani prekrili s fotovoltaičnimi paneli, bi dobili en megavat elektrike. Tip te vetrnice je še vedno najsodobnejši, a je že standard. Od drugih se razlikuje predvsem po tem, da nima reduktorja. V tem bi bilo približno 200 litrov olja, kar predstavlja nevarnost z ekološkega vidika, predvsem pa brez reduktorja ni nevarnosti požara, pa še hrup je manjši. »Težave bi lahko bile zaradi reduktorja, ki je vetrnico ob sunku vetra nenadoma zablokiral,« pojasnjuje sogovornik. »Regulacija turbine je zdaj zvezna. Če preveč piha, se vetrnica počasi ustavi in se avtomatsko postavi v položaj, v katerem se vetru najmanj upira. Rotira namreč cel generator, tako da se vetru prilagodi elisa, vsak posebej pa se razmeram z vrtenjem okrog svoje osi prilagodi še posamezen krak elise.«

V tujini je že zgrajenih nekaj vetrnih polj s takšnimi vetrnicami, ki so moči dva ali tri megavate. Največje obstajajo pri pomožnem bruseljskem letališču Charleroi. »Enajst jih je in so po sedem mega. Sedem mega, to je na primer en generator hidroelektrarne na Soči! Stolp je visok 200 metrov, nanj pa se povzpneš z dvigalom v njem. Ko prideš ven, si nad oblaki. A pomislite, kolikšen poseg v naravo in kakšen gradbeni poseg je hidroelektrarna, medtem ko vetrnico kot lego kocke sestavijo v mesecu dni,« pojasnjuje Ivo Blaževič, ki je sodeloval pri izdelavi idejnega projekta tudi za vetrnice na Pagu, vetrno polje Volovja reber, vetrnico v Razdrtem, na mizi pa ima zložene še številne idejne projekte za velike, male in mikro vetrne elektrarne slovenskih velikih in malih naročnikov.

Generator z eliso tehta več kot sto ton

V projektivnem podjetju Elita niso projektirali vetrnice, ampak vse ostalo, povezano z njo. Enerconovo napravo, od stolpa v kosih, velikih tulcih ali njihovih polovicah do generatorja z vso tehnologijo, so pripeljali iz Avstrije, nato pa se je moral nemški izdelek pri postavitvi prilagoditi slovenskim standardom tako rekoč v temelju.

»Naše podjetje je projekt postavitve turbine v celoti revidiralo. Temelj vetrnice je Enerconov tipski temelj. Mi smo vse še enkrat preračunali in tudi na podlagi geomehanskih raziskav ugotovili, da je treba mreži temelja dodati še nekaj armature, železa. Naš teren je namreč tog, Enerconov projekt pa je primeren za drugačna tla, na primer nasuta, poljska. Tu je sama skala. Predstavljajte si obtežbo na višini sto metrov. Samo generator skupaj z eliso tehta več kot sto ton. Enerconovi inženirji so najprej teden dni doma preverjali naše račune, nato je prišlo k nam pet njihovih strokovnjakov, ki so priznali, da smo prvi, ki smo ugotovili pomanjkljivosti. Dokazali smo, da njihovi izračuni niso pravilni. Na koncu so se z nami strinjali, se nam zahvalili in nas povabili k sodelovanju pri njihovih bodočih projektih. Pa nismo odkrivali tople vode. Naši računalniški programi so nam tako pokazali. In tudi receptura za beton temelja je bila po reviziji dopolnjena.«

Vetrnica pri Dolenji vasi je bila sprva načrtovana kot jekleni stolp iz treh segmentov po 25 metrov. Druga varianta (zaradi drugega mogočega soinvestitorja) je bila vetrnica na paličnem stebru, stolpu, podobnem daljnovodu, na štirih nogah. Potem pa se je pojavil prototip današnjega stebra, sestavljen iz nekaj betonskih in zadnjega, jeklenega tulca. Vetrnica namreč lahko tudi malo zaniha, ker je njena konstrukcija prenapeta. Na obodu vsakega valja oziroma tulca je 32 lukenj, v katerega se vstavi 32 valjčkov, skozi katere so po vsej vertikali stolpa speljane jeklene vrvi. V vsakem valjčku po šest vrvi. Te jeklenice so pritrjene v bazi stolpa, na vrhu betonskega dela stolpa pa se jih z robotsko tehnologijo zategne, napne. Od spodaj se vbrizga polnilo, vezno snov, katere receptura je Enerconova poslovna skrivnost.

Skrajni hitrosti vetra še skrivnost

Generator z zvezno regulacijo bo omogočal obratovanje pri različni hitrosti vetra, skrajni točki pa sta še skrivnost. Generator je trifazni, v stolpu bo usmerno-razsmerna enota, poleg vetrnice trafo postaja za transformiranje napetosti vetrnice na 20-kilovoltno omrežje. V stolpu bo tudi električna dvižna košara, ki se bo povzpela skoraj do vrha stolpa.

»Šele ko bo vetrnica obratovala, bomo dobili realno sliko. Vse meritve vetra so bile namreč opravljene na 60 metrih višine. Z računalnikom se seveda da preračunati učinek generatorja na višini stotih metrov, a to bo izkušnja za vse nas,« pojasnjuje Ivo Blaževič.

Na vprašanje, ali bodo investitorji, zlasti tuji, projekt nadaljevali in postavili še približno 20 vetrnic, projektant ne pozna točnega odgovora, ima pa komentar. »Vetrnice bi bile priložnost za naša podjetja. Temelj te, prve, je gradilo Primorje Ajdovščina, 20-kilovoltni kablovod Elektro Primorska, gradbena dela za kablovod, dostopni cesti in na platoju sežansko gradbeno podjetje Filipčič, železokrivska dela, ki jih ni bilo malo, Kraški zidar, a to, da so sem pripeljali celo svoje varnostnike gradbišča, in ne dali še kaj zaslužiti nam, kaže na to, da smo njihovo zaupanje verjetno zapravili, in to predvsem zaradi slovenske birokracije. Poglejte vetrnice na Pagu. Zgradili so jih v treh mesecih. Mi prvo in edino v več kot desetih letih.«