Zraslo v 150 letih, 
padlo v petih minutah

Okoli pol enajstih dopoldne smo Bojana Šemrova in Marka Verbiča ravno ujeli pri malici. Pojedla sta kar stoje, le čelado in rokavice sta si prej snela. Dnevna norma, 16 kubičnih metrov podrtega drevja, kar je približno osem dreves, še ni bila dosežena. Veliki brat pa seže tudi v prostrane gozdove okoli Ravnika. Če vitli na gozdarskem traktorju mirujejo več kot dve uri, senzor to zazna in sporoči na sedež podjetja, pri katerem sta zaposlena. Gozdovi, ki spadajo pod gozdnogospodarsko enoto Ravnik, ta pa je del Gozdnogospodarskega območja Ljubljana, so v državni lasti. Upravlja jih Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma eden njegovih koncesionarjev, Gozd Ljubljana. Z gozdovi v državni lasti se povprečno gospodari skrbneje in enostavneje kot z gozdovi v zasebni lasti, meni Damjan Oražem z Zavoda za gozdove Slovenije. Vendar je teh v Sloveniji bistveno več, kar 74 odstotkov, imajo pa skoraj pol milijona lastnikov in solastnikov. Boljše gospodarjenje z gozdovi v državni lasti pomeni, da se posamezni cilji, usmeritve in ukrepi gozdnogojitvenega in gozdnogospodarskega načrta – sestavi se ga za deset let – izpolnjujejo dosledno in v kar največjem odstotku. Med drugim se v večjem deležu izvajajo načrtovana gojitvena in varstvena dela, ukrepi za izboljšanje življenjskih razmer prostoživečih živali, gradijo se gozdne prometnice in opravlja sečnja.


Oranžna pika – posek

Ta ni pomembna le z ekonomskega vidika, temveč je tudi nujna za pravilno usmerjanje razvoja gozda od njegove mladosti do odraslosti. »Tako kot je za družbo dobro, da je v njej ustrezno razmerje števila mladih in starejših, je tudi za gozd dobro ustrezno razmerje razvojnih faz gozdnih sestojev in njihova raznolikost,« pojasnjuje Oražem. Ravniški gozdovi so precej stari, sestavljajo pa jih smrekovi nasadi in jelovo-bukovi gozdovi. Tekoči letni prirastek vseh slovenskih gozdov je približno osem milijonov kubičnih metrov lesa oziroma slabih sedem kubičnih metrov na hektar. Dovoljeni letni posek je pet milijonov kubičnih metrov, poseka pa se precej manj – zadnja leta od tri milijonov do 3,7 milijona kubičnih metrov, od tega 60 odstotkov iglavcev in 40 odstotkov listavcev.

Revirni gozdarji na podlagi gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtov na določenem območju izbirajo drevesa za možen posek v gozdovih vseh lastništev. Mitja Matičič, revirni gozdar v gozdnogospodarski enoti Ravnik, je vsak dan na terenu. Za posek izbrana drevesa označuje z oranžno piko, na panje pa udari žig, s katerim odgovarja za strokovnost opravljenega dela. Še preden drevo odkaže, mora vedeti, kako bodo gozdarski delavci hlode spravili iz gozda. Določi gozdno vlako, po kateri jih bodo z najmanj škode za druga drevesa spravili do gozdne ceste, kamor jih bodo prišli iskat s tovornjaki.

Nato lahko začnejo delati gozdarski delavci. Po navadi so v skupini trije sekači in traktorist, toda ob našem obisku je bil sekač le eden. Vendar Bojan Šemrov ni kateri koli sekač, temveč večkratni udeleženec državnih prvenstev v spretnostih z motorno žago, na katerih je bil visoko uvrščen. Kljub okoli 50 letom starosti šestkilogramsko motorno žago vihti kot plastično igračo. Ga po koncu dneva kaj bolijo roke? »Ah, dajte no,« nas brezbrižno odpravi. Toda delo v gozdu spada med najnevarnejša opravila. Vsako leto pri njem povprečno umre deset gozdarskih delavcev, še pred desetletjem pa kar 20. Tudi Bojana je že oplazila smrt. Predlani je pri ritenskem kleščenju vej na vrtačastem kraškem terenu omahnil 15 metrov v globino in si poškodoval hrbtenična vretenca. Toda veliko večja nevarnost grozi manj izkušenim sekačem. »Kar strese me, ko vidim, kako podirajo drevje, vendar sem raje tiho, ker sem jih že slišal,« namigne. Bojan je v primerjavi z nepoklicnimi sekači tudi bistveno bolje opremljen. Obute ima škornje, ki varujejo prste pred urezninami in zmečkaninami. Hlače so opremljene s posebno všito plastjo umetnih vlaken, ki ščitijo nogo pred urezninami z verigo motorne žage. Na rokah ima gozdarske zaščitne rokavice, na glavi čelado z zaščitno mrežico za oči, na ušesih pa glušnike, ki varujejo pred poškodbami slušnih organov.


Naposled ječe pade

Najprej se loti vrtoglavo visoke jelke. Z izkušenim očesom premeri njeno višino, z gibi skakalca v višino njeno nagnjenost in želeno smer padca. S topim delom sekire z lubja odstrani mah in zažene motorno žago. Vzravnane hrbtenice in z na nogo oprto žago pri dnu zareže vodoravno, nato nekoliko višje pod kotom okoli 30 stopinj poševno, tako da se dno in streha zareze nekje v globini debla stakneta. Natančen zasek je zelo pomemben, saj z njim določi smer podiranja drevesa. Na drugem koncu deblo podžaga, tako da je za največ pet centimetrov nad nivojem dna zaseka. Med vrhom zaseka in koncem podžagovanja morajo ostati neprerezana lesna vlakna, ščetine, ki predstavljajo vrtišče, okoli katerega se vrti padajoče drevo. V zarezo vstavi kline, ki mu omogočijo nadaljnje podžagovanje, ne da bi mu stisnilo motorno žago, premaknitev težišča drevesa zunaj panja in začetek padanja. Ko smo že varno oddaljeni, Bojan iz bližine mirno spremlja, kako se jelka sprva počasi, nato čedalje hitreje nagiba proti tlom in naposled ječe pade na tla. Približno pet minut je porabil za posek okoli 150 let starega drevesa.


Strah pred lubadarjem

Čeprav je jelka navzven videti zdrava, Oražem ob pogledu na »meso« oceni, da bi jo bilo treba posekati že prej. Temnejši les v sredici pomeni »mokro srce«, kar zmanjšuje njegovo vrednost. Verjetno bo šla za sekance ali surovino za celulozo, napove Matičič. Bojan izmeri njeno dolžino in začne urno klestiti veje. Deblo po naročilu že znanega kupca ukroji na desetmetrske hlode. Če bi bila v lesu kakšna hujša napaka, na primer drevesni rak, poškodbe ali večje grče, bi moral del debla izžagati. »Ko bomo odšli, se bo prišla jelenjad pogostit z belo omelo, ki ovija jelkine veje. Tu je sveža sled jelena,« pokaže Matičič. »Drugače je v teh gozdovih več medvedov kot zajcev,« povsem resno pove. Mlajši samci pogosto pridejo pogledat, kaj se dogaja, glasu motorne žage se niti približno ne bojijo. Sicer se medvedje človeka spretno izogibajo.

Ko Bojan vešče podre še eno, precej debelejšo, a nižjo jelko, zmagoslavno z eno nogo stopi na štor in si prižge cigareto Filter 57. Do sečišča se z gozdarskim traktorjem pripelje Marko. Okoli prvega hloda ovije verigo, povezano z jekleno vrvjo na traktorju, in z daljinskim upravljavcem sproži navijanje vrvi na vitel. Močna vrv brez postranske škode zaradi poškodovanja okoliških dreves potegne desetmetrski hlod k traktorju. Marko na vrv naveže še nekaj manjših bukovih hlodov in vse skupaj odvleče na gozdno cesto, kjer jih naloži na skladovnico drugih hlodov.

V obdobju 2001-2010 je bilo v gozdnogospodarski enoti Ravnik posekanih štiri odstotke več dreves, kot je bilo načrtovano. Za to so bile krive obsežne naravne ujme (ledolom, vetrolom, suša, gradacije lubadarja) v drugi polovici obdobja. Lubadar je eden najpogostejših vzrokov za sanitarni posek, ta pa znaša povprečno kar tretjino celoletnega poseka v slovenskih gozdovih. Iglavcev v tem revirju še ni napadel, desetka pa jih že nekaj kilometrov proč. Največ škode povzroči tretja generacija, zato revirni gozdarji lastnike spodbujajo k rednemu pregledovanju dreves v gozdu, doslednemu izvajanju preventivnih ukrepov in uničenju zalege. »V stabilnih naravnih gozdovih lubadar izloča bolna in oslabela drevesa, če je ravnotežje porušeno, pa se loti tudi zdravih. Zato je v gozdu dobro imeti mešano drevesno sestavo in rastišču primerne drevesne vrste,« pove Oražem.

V okviru negovalne sečnje se ne smejo posekati prav vsa stara in slabotna drevesa. Kakšna naluknjana, ki so videti kot drevesa strahovi, gozdarski delavci pustijo za domovanje gozdnih ptic. Po opravljeni sečnji po potrebi sanirajo tudi gozdno vlako, nato pustijo gozdu, da se obnavlja po naravni poti. Z ogromnim številom klic, iz katerih jih od nekaj milijonov končno starost dočaka med 400 in 500, kar dobro posnema zakonitosti v gozdovih, ki rastejo brez človekovega vpliva.