Zvedave žverce niso ljubljenčki za vsak dom

Odpravili smo se na sprehod. Toda Pogu ni bilo do tega – razen če je morda hotel iti ritensko. Tega nam mladi dihur, komaj sedem mesecev ima, ni povsem jasno pokazal, vsekakor pa se ni nameraval pokoriti zamisli, da bi se sprehodil z nami, medtem ko bi nam njegova lastnica razkrivala, kako je živeti s tremi zverinicami njegove vrste. Vztrajno je stopicljal zadenjsko, tudi kakšen krog je naredil in se najverjetneje poskušal otresti modre oprsnice, v kateri je tičal. Niti mraz in neznanci mu niso bili pogodu, kakor je bilo mogoče razbrati iz tresavice, ki ga je popadla. A njegova lastnica Jana Habat ni bila zaskrbljena – da mu vendarle ni bilo tako neugodno, kakor bi lahko pomislili, je bilo navsezadnje mogoče sklepati tudi iz tega, da nas ni obkrožil oblak smradu, ki mu lepše rečejo dihurjev izpuh.

Kdor si želi ljubke »žverce«, kakršna je dihur, mora – hočeš nočeš – z njim sprejeti tudi njegovo biološko prvino, ki mu zagotavlja nekaj prednosti pred morebitnimi plenilci. Vsaj tistimi, ki bi ga napadli v naravi. V človekovem okolju, natančneje njegovem domu, plenilcev res ni, vendar se tej njegovi sposobnosti ni mogoče povsem izogniti, saj je odstranjevanje smradne žleze – razen iz zdravstvenih vzrokov – pri nas prepovedano z zakonom o zaščiti živali. Kar pa ne pomeni, da nekateri veterinarji tega ne počno, pripomne Jana Habat, študentka veterine in ena izmed vodilnih sil društva ljubiteljev dihurjev Zverinice (www.zverinice.com), ki je nastalo pred dvema letoma. Društvo šteje 24 članov, po njihovih ocenah pa v Sloveniji živi okoli 750 dihurjev.


Priljubljeni rovi in rokavi

Janina trojica – Nike, Willy in Pogo – seveda ima smradne žleze. A to se ji ne zdi prav nič moteče, saj imajo na splošno poseben vonj, kakor vse živalske vrste, skomigne z rameni. No, takoj prizna, vonja, kakršen pride iz smradne žleze, res ni mogoče primerjati s tem ali ga kakor koli prezreti: »Reees smrdi!« Na srečo jo kaj takšnega doleti bolj poredko, morda enkrat na mesec; kadar se živalce počutijo ogrožene, jih je strah ali če jim je še prav posebno prijetno, našteva Jana in počohlja Poga. Ta se je med tem, kakor da ne bi govorili ravno o njem, zvijal po Janinih rokah, plezal, ihtavo vohljal z rožnatim smrčkom, ga usmerjal proti njenem obrazu in zvedavo zrl vanjo s temno rdečimi očmi. Zagotovo pa ni nič slišal – je namreč gluh, kot se pogosto zgodi pri dihurjih specifičnih obarvanosti.

Dveinpolletna Nike, ki je prva iz Janinega »legla«, in triletni Willy, ki se ji je pridružil drugi, sta čakala v transportni kletki. Ne marata preveč mraza, pravi Jana. Tudi za to, ker nista tako bogato obložena kakor Pogo, ki je v primerjavi z njima pravcati velikan. »Mlad je še in še ni bil kastriran, zato je tako debel.« Ko bo ta poseg za njim, bo najbrž izgubil nekaj deset gramov, z 1,8 kilograma pa se približuje večjim primerkom teh hišnih ljubljencev (tehtajo lahko tudi dva kilograma). In tako je Nike, ki tehta manj kot kilogram, videti prav neznatna v primerjavi z njim, tudi Willy zaostaja za mladim Pogom. Beli dihurji sicer dosežejo starost do osem let.

Ko sta tudi Nike in Willy pokukala na plan in zagledala neznance, se jih sicer nista branila na vse pretege, a v lastničinem naročju je bilo vendarle bolj domače, še zlasti pa v njenem plašču, rokavih, skratka povsod, kjer se je bilo mogoče skriti in – pogreti (vsekakor je v tem času primerno, da se skrijejo pred mrazom in morebitnimi okuženimi prišleki, saj tudi nanje preži influenca). Vsakršni rovi pa so že tako ali tako priljubljeni med dihurji. To so zveri, ki so vešče lova, in prav zaradi tega so se najbrž znašle med domačimi živalmi – pred davnimi časi, ne danes, ko so med hišnimi ljubljenci že vsakršne eksotične živali.


Ključi in telefon v skrivališče

Beli dihur ali Mustela putorius furo, kot je njegovo strokovno latinsko ime, je tako udomačena vrsta, ki najverjetneje izhaja iz evropskega dihurja, med drugimi njegovimi morebitnimi predniki pa znanstveniki omenjajo stepskega in ameriškega črnonogega dihurja. Človek ga je po predvidevanjih udomačil že pred 3000 leti, najverjetneje za lov na male glodalce in kunce, pozneje pa ga je uporabljal tudi za krzno in celo biomedicinske raziskave. Njihova čeljust z lahkoto stre lobanjo katerega izmed omenjenih glodalcev, pove Jana in razpre Pogov gobček, iz katerega je zasijalo ostro zobovje, podobno mačjemu. In v takšnem ne more končati nič drugega kot mesni obrok. Verjetno bi bili dihurji najbolj veseli, če bi si lahko sami ulovili kakšen priboljšek ali dobili postreženega vsaj še toplega, sicer pa menda zadostuje tudi visokokakovostna hrana za mačke.

Nike, Willy in Pogo so vajeni pravcatega razkošja: ne samo, da dobijo pravo hrano za dihurje, ki ji Jana primeša kuhano piščančje meso, jajce in štiri vrste olja, temveč imajo celo svojo sobo. V njej seveda ni nič takšnega, kar bi nagajivcem lahko prišlo pod zobe. Med temi namreč hitro konča marsikatera reč iz stanovanja, zelo radi skrijejo ključe, lotijo se tudi telefona in ga zavlečejo v svoje skrivališče, je mogoče izvedeti iz prigod Nike, Willyja in Poga. Med sabo pa se odlično razumejo – vsaj zdaj, ko je sumničava Nike že sprejela zadnjega prišleka, Poga. Do takrat je marsikdaj dobil okrog ušes – dokler seveda ni zrasel in je Nike pokazal svoje. Od takrat je, kakor je razumeti Jano, v dihurji sobi mir.

Pogo je eden izmed sedmerice najdenčkov, ki so jim v društvu Zverinice lani našli dom. Odkar so dihurji čedalje bolj priljubljene domače živali (pri zasebnih prodajalcih jih je baje mogoče kupiti za okoli 140 evrov, v trgovinah za 200), se povečuje tudi število tistih, ki jih lastniki, nepripravljeni na nrav teh majhnih zveri, zavržejo. Neprimerni so, denimo, za družine z majhnimi otroci, prav tako niso ustrezni »družabniki« domačim živalim, kot so hrčki ali morski prašički, ki bi hitro lahko končali v dihurjevih zobeh, ali lovski psi, ki bi – nasprotno – opravili z dihurji. Zato v društvu Zverinice opozarjajo: Dihurji so precej posebne živali in nikakor niso primerni hišni ljubljenci za vsakogar. Poleg naštetih pripetljajev, ki lahko prekinejo družinsko idilo, so tudi zahtevni in potrebujejo posebno preskrbo in družbo – pa čeprav spijo celo do 20 ur na dan.

Ko se zbudijo, se prebudi tudi njihova živahna nrav in zelo radi se igrajo. Na srečo se povsem prilagodijo lastniku, in kadar ima on čas, pokukajo iz svojih umetnih rovov, izpod odejic in drugih skrivališč. Vsaj pri Janinih, ki imajo svojo sobico, je tako, sicer jih mnogi namestijo v nekoliko večje kletke (kletka za enega dihurja naj bi bila velika vsaj 80 krat 60 krat 60 centimetrov, razen če je namenjena samo spanju). Če nimajo svojega bivališča, pa se kaj lahko zgodi, da se bodo po svoje lotili stvari, ki jim bodo prišle na pot, se znova smeje Jana. Okretnost in inteligenca sta tem navihanim zverinicam pri tem menda samo v pomoč.