Tiskane izdaje
Veliki angleški hrt (greyhound) je nekoč veljal za psa, ki si ga je lahko privoščilo samo plemstvo. Hrti, ki so jih romantično povezovali tudi s starim Egiptom, so bili predvsem lovski psi, zaradi elegance, vitkosti, priljudnosti in vdanosti pa so postali tudi spremljevalci dvorjanov. V anglosaškem svetu so jih proti koncu 19. stoletja začeli uporabljati za pasje dirke, saj lahko tečejo 70 kilometrov na uro in so najhitrejša pasma na svetu. Toda življenje »športnih« psov ni prav nič imenitno. Lastniki, ki jim gre le za hiter dobiček, jim ne posvečajo posebne pozornosti oziroma jih celo zlorabljajo in ko ne dosegajo več dobrih rezultatov, preprosto zavržejo.
S posredovanjem slovenskega društva za pomoč hrtom, ki pri reševanju psov sodeluje s sorodno italijansko organizacijo, je mogoče posvojiti odslužene tekaške angleške hrte (greyhounde), ki prihajajo z Irskega in iz Velike Britanije, ter lovske španske hrte (galge) iz Španije. Psi pridejo v italijansko Modeno s posebnimi tovornjaki ali v individualnih kletkah, v Slovenijo pa jih osebno odpeljejo člani društva.
Tekaški hrti začnejo teči pri 17 mesecih po enoletnem šolanju. Vzgojeni so na tekaških farmah, kjer se z njimi še lepo ravna, saj takrat ni jasno, kateri bo šampion in kateri ne. Potem se začne težko življenje. Hrti med tekmami, ki so enkrat na teden, po 23 ur na dan preživijo v kletki, v kateri ne morejo niti pošteno stati. Glavni cilj njihovih lastnikov je pač z vsakim od njih čim hitreje zaslužiti 20.000 funtov.
»To je velik posel. Na leto se samo na Irskem in v Britaniji zamenja 20.000 hrtov,« razloži dr. Nina Novak. In le vsak četrti ima srečo, da ga rešijo. Preostali končajo na t. i. pasjih deponijah, nekatere pa uporabijo za laboratorijske poskuse. Hrti imajo za stopinjo višjo telesno temperaturo od drugih pasem, kar jih približa človeku, zato so primerni za poskuse.
Organizirano iskanje novega doma
Zaradi recesije in finančnih težav so številni lastniki tekaških hrtov marsikaterega psa prepustili ulici. Dr. Novakova predvideva, da se je to zgodilo pri Ginny, ker je po njenem načinu vedenja (poznala je bivanje v stanovanju) in fizičnih lastnostih (bila je negovana) očitno, da je živela pri trenerju oziroma lastniku. Morda je prejšnji lastnik mislil, da bo na cesti lažje našla novi dom; če bi jo odpeljal na pasjo deponijo, bi imela le 30 dni časa, da jo kdo posvoji, nato bi jo uspavali.
Domove se organizirano išče šele kratek čas. Sredi devetdesetih let so dobrodelne organizacije dosegle, da se pet odstotkov denarja, ki ga prislužijo psi, porabi za njihovo rehabilitacijo. Slovensko društvo za pomoč hrtom obstaja od 19. marca 2008, prej pa so delovali neformalno. Zdaj zadeve urejata predsednica in podpredsednica društva Nina Žepič in dr. Nina Novak, pomagajo pa jim simpatizerji in posvojitelji hrtov. K nam so pripeljali že 108 odsluženih hrtov, večinoma tekaških.
V Španiji je zgodba drugačna kakor na Otoku. Do februarja jih na haciendah uporabljajo za lov, potem se »Špancem ne da več hraniti psov do naslednje lovske sezone« in se jih raje znebijo. In to neprimerno brutalneje: v nekaterih pokrajinah še vedno obstaja »tradicija« obešanja in pretepanja psov, pove dr. Novakova. Španski hrti pridejo tudi veliko bolj shujšani. »Če imaš tekača, od njega pričakuješ rezultate in ga, seveda, dobro hraniš. So pa tekači lahko psihično na slabšem.« Tek jim je v veselje, a ko se od njih zahteva tisto, česar ne zmorejo več, doživijo stres.
»Prepričanje, da je pes, ki neha tekmovati, popolnoma nesposoben, je zgrešeno. Morda je preveč čustven, ne zdrži pritiska, morda ga moti občinstvo, za domače življenje pa je popolnoma normalen.« V društvu dobijo hrte, stare od leta in pol do sedmih let: ta pasma ima dolgo življenjsko dobo, saj dočaka od 12 do 15 let. To so zelo zdravi psi. Tudi če dobiš sedem let starega, je še vedno igriv.
Prilagodljivi in vdani hišni ljubljenčki
Kljub velikosti so veliki angleški hrti zelo »mačji«, zaradi česar so si prislužili oznako najhitrejši pasji lenuhi. Zanje je pomembno, da so poleg človeka. Dr. Novakova ima zato pasja ležišča v več sobah, saj ji psa rada sledita po hiši. »So zelo vdani in hvaležni, zavedajo se, da jim ni bilo vedno tako, kot jim je zdaj. Naravnost obožujejo te,« pravi. Hrti tudi zato vedno pritečejo nazaj, saj se bojijo, da bi jih zapustili. Radi imajo družbo drugih hrtov. Miller, denimo, postane zaščitniški do Ginny, kadar na sprehodu zagleda drugega psa.
Hrti ne zahtevajo maratonskih sprehodov. Dr. Novakova svoja psa vsak dan pelje na dva polurna in če se le da, še na kakšen enourni sprehod v naravi, kjer sta lahko spuščena z vrvice: z nagobčnikom, kakopak. Morda je celo manj naporen od, recimo, čivave, saj ne teka nenehno naokoli, pove, medtem ko Miller in Ginny mirno dremata v dnevni sobi. Sicer pa so to stanovanjski psi, saj nimajo niti poddlake niti maščevja; njihov dodaten plus je, da nimajo vonja in ne lajajo.
Povprečen tekaški hrt poje 300 gramov briketov na dan, kar ni veliko, saj so glede na svojo višino precej lahki; tehtajo od 25 do 30 kilogramov. Težo pa je treba vzdrževati. Hrt bo vedno tekel, če bo le mogel, in če je predebel, lahko nastanejo težave. Degenerativnih problemov nimajo, imajo pa tanko kožo in se lahko med tekom po gozdu hitro opraskajo.
Slovenski rejci o posvojenih hrtih dostikrat govorijo kakor o drugorazrednih, pravi dr. Novakova. Saj je res, da se na leto zamenja 20.000 psov, a vsi so pasemski in rodovniški. Lahko bi rekli, da imajo boljše rodovnike od vse Evrope, ker je selekcija tako huda. V Britaniji se po podatkih organizacij za zaščito živali vsako leto skoti okoli 60.000 velikih angleških hrtov, od katerih jih menda 40.000 ubijejo že kot mladiče, ker menda ne dosegajo meril za tekače. Seveda pa jih ne moremo primerjati s psi za lepotna tekmovanja. »To je tako, kot če bi šel športnik na izbor za miss.«
Na spletni strani društva pomoc-hrtom.si objavljajo opise in fotografije hrtov, ki prihajajo v Slovenijo. Potencialni posvojitelj mora izpolniti vprašalnik, s katerim društvo lažje poišče primernega psa oziroma opozori na morebitne probleme. Nekdo, ki ima mačko, potrebuje psa, ki je vajen mačk. Ko se naveže prvi stik, pridejo člani društva na obisk s svojimi psi, da se človek spozna s hrti. Posvojnina je 150 evrov, vključuje pa prevoz psa iz Italije, veterinarski pregled, izdelavo potnega lista, čipiranje in sterilizacijo oziroma kastracijo.
V društvu posvojiteljem priporočajo, da si na začetku vzamejo kak teden dopusta, da se pes aklimatizira. Čeprav so veliki angleški hrti zelo navezani na lastnika, se hitro navadijo, da ga čez dan ne bo doma. Radi imajo otroke, pohištva ne uničujejo, a so pravi kleptomani, pove dr. Novakova. Miller ima posebno nagnjenje do tekstila, Ginny pa obožuje tehnične aparate - če je treba, tudi vzame mobilnik iz torbice. Na srečo izmaknjenih stvari ne skrijeta, ampak jih samo odneseta do ležišča. Težave pa utegnejo nastati z majhnimi živalmi, ki so za hrte nagonsko plen, zato jih v društvu toplo odsvetujejo.
Angleški tekaški hrti so bolj žalostni čuvaji. Dr. Novakova pozna primer, ko so k družini z dvema posvojenima hrtoma vlomili, psa pa sta šla le previdno pogledat, kaj se dogaja. Psica se je približala vlomilcu in jih takoj dobila po glavi. Hrta sta se nato umaknila in se, takoj ko so vlomilci odšli, lotila zavitka v shrambi, ki so jo pustili odprto. Pravzaprav je bilo zanju še dobro, da sta bila bolj zanikrna čuvaja, saj so vlomilci v bližnji hiši hudo pretepli agresivnejšega bokserja.
Tako kot vsi psi tudi angleški tekaški hrti obožujejo priboljške. Ginny se je pri tem še nekoliko bolj specializirala. Pri Novakovih imajo doma na vrtu jagode plezalke. In ko so zrele, ne prej, jih Ginny obere. »Zjutraj vidiš lepo rdečo jagodo, popoldne je ni več,« pove dr. Nina Novak.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
