Tiskane izdaje
Dublin - »Vesta, zakaj imajo Irci plaže?« naju je s prijateljico Katarino, ko sva raziskovali lepote Irske, vprašala poljska znanka, ki zadnjih nekaj let živi v Dublinu. »Da sprehajajo pse,« se je pošalila 26-letnica in dodala, da ji je to povedal neki domačin. »Kopica prečudovitih peščenih plaž ne pomaga kaj dosti, če je sredi julija in avgusta tako hladno in vetrovno, da si obsojen na dolge hlače in vetrovko,« je sklenila svoje vtise. A prebivalci te zelene dežele ne razmišljajo enako. Nepredvidljivi naravi se znajo brez težav prilagoditi. Veter, katerega zvok bogatita šumenje oceana in beketanje številnih ovac, odlično izkoriščajo v svojem malem raju, ki ga mnogi turisti ne poznajo – priljubljenem počitniškem letovišču na Achillu, največjem irskem otoku.
Že kakšnih 18 stopinj Celzija in sončni žarek ali dva zadošča, da Irci iz omar potegnejo poletna oblačila. Na 22 km dolgem in 19 km širokem otoku, katerega ime izhaja iz besede acaill, ki v irščini pomeni orla – v preteklosti naj bi bil značilen za ta del zahodne obale –, se v svojih počitniških prikolicah sproščajo od delovnih obveznosti, daleč od prave civilizacije. V vasi Keel, ki jo obdajajo mogočni klifi, otroci pri slabih 20 stopinjah tekajo bosi po plaži v neoprenskih oblekah, ljubitelji valov spretno krmarijo s svojimi deskami na nemirni vodi, preizkušajo se v kitesurfingu, najbolj pogumni pa se potapljajo in odkrivajo skrivnosti ledenih oceanskih globin. Čeprav se lahko pohvalijo s plažami najvišjega mednarodnega standarda, plavanja in sončenja, običajnih ritualov za preostali del Evrope, ko se vsako poletje množično odpravi na morje, ne poznajo. Morje je zanje predvsem športni užitek, desko si lahko ljubitelji valov sposodijo na plaži, veliko otrok pa se najbolje znajde na posebnih penah, ki jim jih starši kupijo kar v trgovini s hrano, osamljeni prodajalni v vasi, ki se kot edina na otoku ponaša tudi z bančnim avtomatom.
Tisti, ki jim ne diši deskanje, imajo na voljo igrišča za golf, veliko se jih loti pohodništva, priljubljena pa sta tudi jahanje konjev in ribarjenje. Mnogi se odločijo za raziskovanje otoka s kolesom po kateri od številnih otoških kolesarskih stez. Za 15 evrov si ga lahko za ves dan sposodijo kar na blagajni vsestranske trgovine v Keelu. Najbolj priljubljeni točki v vasici Keel sta megalitska grobnica iz četrtega stoletja pred našim štetjem in zapuščena vas ob vznožju najvišjega hriba na otoku Slievemora (672 m). Deserted Village, Zapuščena vas, postreže z razvalinami hiš preteklosti, katerih prebivalce je razredčila velika irska lakota v 18. stoletju. Danes je ohranjenih še 80 hiš od 137, kolikor so jih prešteli v 40. letih 19. stoletja.
Zmešani osel in festival irske kulture
V raziskovanje neokrnjene narave in simpatičnih vasi se podajo redki popotniki. Tipičnega turista je na tem otoku težko zaslediti. Eden od razlogov so prav gotovo slabše prometne povezave javnega prevoza. Na otok, ki ga s celino povezuje most, peljejo trije avtobusi na dan, ki štartajo v mestu Westport. Vsi potniki, ki prihajajo iz drugih predelov države, morajo v tem mestu prestopiti na drug avtobus. Prav vožnja na izbrani kraj na otoku utegne biti prijetna dogodivščina. Kljub temu da so ceste ozke in se dva avtomobila težko srečata, je hitrost omejena na neverjetnih 100 kilometrov na uro. »Zmešani osel!« pripomni eden od domačinov, ko se avtobus nenadoma ustavi, saj mu pot prekriža ena od številnih živali na otoku. Cesto povsem elegantno, nemoteno prečka in se ne meni za druge. »Na tem otoku je vse čudno. Nikjer na svetu ni tako, kot je tu,« se nasmehne potnik z močnim irskim naglasom. Voznik trobi in maha avtomobilom na cesti v pozdrav. Določenih postaj skorajda ni, nastajajo povsem spontano med vožnjo. Potniki izstopajo pred svojimi domovi, novi pa vstopajo kjerkoli ob cesti. Opozorilo vozniku je povsem preprosto - pomahaš in avtobus se ustavi tik pred teboj.
Več preberite v Nedelu
