Tiskane izdaje
Baza 20, potep in potop v gozdove Kočevskega roga - v zgodovino slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja v drugi svetovni vojni, kjer je bilo v letih 1943 in 1944 skrivno delovišče njegovega političnega vodstva, je zdaj kulturni spomenik in menda edini tak ohranjen sedež vodstva odporniškega gibanja v Evropi. Nedvomno dober razlog za obisk - in z možnostjo podaljšanja na večurni izlet, če krenemo Po poteh partizanov, eni od pohodnih poti po Dolenjskem, ki so si jih zamislili v novomeškem Kompasu. Ta Bazi 20 pripenja arheološko pot na griču Cvinger nad Dolenjskimi Toplicami, kjer se pohod tudi začenja.
Zelen kažipot z modro-rdeče-belim krogom, pripet na drevo, povede iz Dolenjskih Toplic na Cvinger (263 metrov) pri tabli, na kateri je oznanjeno arheološko najdišče na griču. V zloženki, v kateri je pot opisana, je zapisano, da so zeleni kažipoti in druge označbe (večinoma planinski rdeče-beli krogi) redni spremljevalci na poti in da dejstvo, da jih ni, opozarja, da smo zašli.
Za potep po Cvingerju in sestopu z njega to drži; ko pa iz gozda stopimo v vas Sela, se moramo začeti usmerjati s pomočjo opisov v zloženki. Mimo kapelice po poljski poti čez lesen mostič, ki prečka živozeleni potok Radeščica, naprej med barvitimi travniki in polji krompirja in koruze do asfaltirane ceste »Partizanke«, ki vodi proti Beli krajini. Pa na levo ob robu cestišča (nič kaj prijeten ni ta kos poti, saj nas avtomobili prehitro prehitevajo) do odcepa, kjer leseni kažipoti povedejo v klanec proti Rogu oziroma Bazi 20.
Prazgodovina - le v besedah
Na poti po Cvingerju (po razritih blatnih stezah, koreninah in kamnih, skozi špalir praproti in nizkega grmičevja) postanemo trikrat - kjer so pojasnilne table. Zgolj ob prvi je mogoče prazgodovino tudi deloma videti: leta 1990 so namreč rekonstruirali del zidu, ki je obdajal naselje iz železne dobe. Sicer je mogoče o njem zgolj prebrati, med drugim to, da je bilo gospodarsko, vojaško, versko in kulturno središče tega območja, ter o najdbi bronaste vedrice, situle, ki so jo premožni prebivalci na Cvingerju uporabljali ob slovesnostih in druženju. Bila naj bi med najpomembnejšimi spomeniki situlske umetnosti v Evropi.
Najdišče je zavarovano kot kulturni spomenik, obsega pa še talilnice železa in gomilno grobišče na južnem pobočju griča. O teh je prebrati na pojasnilnih tablah; 26 zemeljnih gomil naj bi bilo še vidnih v tlorisu kopastih tvorb s premerov šest do 20 metrov, toda ... Kje?
Pozor pri gomilah! V zloženki piše, da se je treba pri njih obrniti nazaj in sestopiti proti Selu. Dejansko se pot malce pred njimi razcepi v dva kraka - eden gre naravnost proti grobovom, drugi se spusti desno. Če spregledamo ali pozabimo na kažipote v zloženki in nadaljujemo mimo gomil (zdi se smiselno nadaljevanje poti, ki je za povrhu še označena), se namreč vrnemo v Dolenjske Toplice: prehodimo pot v obliki podkve in se vrnemo v bližino izhodišča. Resda zaidemo s poti v zloženki, a ne nujno zaidemo! Zakaj?
Zakaj asfalt, ne gozd?
Minulo nedeljo je bila pripeka neznosna. V zavetju cvingerskega gozda je nekako šlo, prav tako med sprehodom po vasi Sela in počitku v senci grmičevja sredi pisanih travnikov ob potoku Radeščica. Na asfaltu, ki preseka krajinsko ruralno idiliko, pa nič več. Siv razbeljen trak je podžigal podplate, ob cesti skorajda brez sence pa si se počutil kot raztapljajoča se prikazen. In ko si se privlekel do razpotja, kjer se klanec uvije proti Bazi 20 s pojasnilom - 6 kilometrov, si bil vse prej kot definicija sreče. Kajti šest kilometrov je pomenilo prav toliko asfalta.
Glede na to, da je ta urezan skozi gozd, razbeljene možgane sicer prešine misel, čemu se ne bi po partizansko raje pehal po njem, ampak take poti ni napovedane nikjer ob cesti in tudi v zloženki je navodilo jasno: po asfaltu. Oči so začele begati na sosednji kažipot: Dolenjske Toplice, tri kilometre! Tam je avto, ki bi se sredi pripeke voljno vzpel v hrib. In ko si vnovič otrl slapove potu z obraza in vratu, ni več dvoma: raje na hitro opraviš s kosom drugega asfalta, ki je krajši in še zložen za povrhu, se vržeš v avto in proti Bazi 20. Če se torej vrnemo, ni nujno, da zaidemo, če nas s Cvingerja zanese nazaj v Dolenjske Toplice! Avto je bliže! Resda smo ob travniško-poljski sprehod in senco ob potoku, ampak bržkone ju v vročini zlahka pogrešimo.
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Trip.
