Pogled skozi ključavnico

Vedno več je banalnih posameznikov, vsakdanjih zgodb, običajnih situacij, televizija nenehno uprizarja navidezno spontano in »pristno« vedenje anonimnežev. V tem smislu smo Slovenci prav tako kot večina zahodnih držav podlegli hipnozi resničnostnih šovov.

Objavljeno
07. november 2009 13.58
Vesna Milek
Vesna Milek
Magija filma in odra se je spremenila. Vedno več je banalnih posameznikov, vsakdanjih zgodb, običajnih situacij, televizija nenehno uprizarja navidezno spontano in »pristno« vedenje anonimnežev. V tem smislu smo Slovenci prav tako kot večina zahodnih držav (le z nekajletno zamudo) podlegli hipnozi resničnostnih šovov. Hipnozi omamljanja z intimnimi podrobnostmi, banalnostmi življenja drugega.

»Vsi bodo rekli, kako gnusno, in vsi bodo to gledali,« je še pred začetkom našega prvega resničnostnega šova Bar napovedal profesor na Univerzi v Iowi Mark Andrejevic. In tako se je zgodilo.

Po seriji resničnostnih šovov zunaj in tudi pri nas je težko pisati o »kulturi voajerizma in ekshibicionizma«, o »kulturi spektakelske resničnosti«, potem ko so teoretiki izčrpali že vse izraze in termine, ko smo se prenajedli »narcisa v ogledalu«, »velikega brata, ki nas opazuje«, »striptiz kulture«, potem ko smo napisali že vse, potem ko smo davno pred začetkom prvega slovenskega Bara že videli MTV Real World in tudi pri nas imeli prve zasvojence z italijanskimi ali hrvaškimi resničnostnimi šovi.

Veliki brat

Ni skrivnost, da se je ideja prvega Velikega Brata začela 4. septembra 1997 med brainstormingom sodelavcev produkcijske hiše John de Mol Produkties (neodvisni del družbe Endemol). Prva oddaja je štartala na Nizozemskem, ime pa je dobila po kultnem antiutopističnem romanu Georgea Orwella 1984 (iz leta 1948). Ključne besede: Nadzor. Veliki Brat. Totalitarizem. Veliki brat je zanimiv psihološki eksperiment. Dvanajst kandidatov zapreš v nadzorovan prostor in jih opazuješ. Kdo se bo zlomil, kdo si upa več. Socialni darvinizem. Le da ti tekmovalci niso igralci. Tekmujejo s svojo zasebnostjo. Intimnostjo. Z vsemi človeškimi strastmi, s tistim najintimnejšim, s samimi sabo. Najbolj inteligentno zamišljen je sistem izločanja. Na zaslonih se izboči diskriminacija, skoraj rasizem. Od sotekmovalcev se zahteva, da izločijo slabšega sotrpina. »Slab« pomeni dolgočasen, iritanten, šokanten, nekompatibilen, predstavnik manjšine ...

Kmetija (The Farm) je ena od variacij resničnostnega šova, ki ga je ustvaril švedski producent Strix. Prodana v več kot 40 držav je - skupaj s Survivorjem in Barom - eden od njihovih najbolj popularnih šovov. Zdaj jo imamo tudi pri nas, že tretjo sezono. Tokrat z dodatkom »kmečkega glamurja«. Kmetija slavnih.

Kmetija slavnih?

Kmetija slavnih je s povprečno 170 tisoč gledalci na oddajo najbolj gledan tv-šov na slovenskih televizijah v zadnjem desetletju. Pri slovenskem občinstvu smo končno iznašli idealno teve formulo. Najprej kmetske slike v kombinaciji s slavnimi in bizarnimi: prvi slovenski internetni zvezdnik Fredi Miler, ki molze kravo, porno diva La Toya, ki se skupaj s kozami sonči na pašniku, transseksualka Salome v narodni noši, doktor znanosti Artur gol do pasu ... Pomislimo na uspeh turbo folka Atomik Harmonik ali Turbo Angels. Pomislimo na uspeh oddaj z narodnozabavno glasbo. »Res je, da ima kmetija, kmetstvo na Slovenskem status kulturnega relikta,« pravi programski direktor Pop tv in Kanala A Branko Čakarmiš. Toda sam, pričakovano, pravi, da je »Kmetija slavnih najbolj uspešna zaradi dobrih zgodb v oddaji, ki so gledalcem vir za čveke o značajih tekmovalcev; specifičnosti časa, v katerem smo se znašli in v katerem ljudje rabijo čim več zabave, da pozabijo na neprijazne okoliščine. In predvsem,« doda z nasmeškom, »zaradi slabe ponudbe drugih tv-programov.«

Kakorkoli. Kmetija slavnih je postala medijski fenomen. In o fenomenih se piše in razpravlja, kot pravi Bernarda Jeklin. O njej strastno pišejo renomirani slovenski kolumnisti v resnih dnevnikih in revijah, o njej se vodijo slikovne sage v rumenih medijih, o njej se razpihujejo forumi, ob njej se dvigujejo prsti morale, o njej se pogovarjajo tudi tisti, ki bi jih bilo sicer sram priznati, da to sploh gledajo. V čem je ključ?

»Kmetija je bila od začetka mišljena le kot prehodni program, vez do novega Big Brotherja, tukaj pa je postala ekscesno prva,« pravi Leon Magdalenc, medijski strokovnjak in direktor agencije Nastop plus. Tako kot Esmeralda, ki je samo v Sloveniji postala takšna uspešnica, da je končala v prime timu, čeprav je bila najprej mišljena kot popoldanska telenovela.

»Morda je res ključ za veliko gledanost preprosto v ugodju, ki ga Slovenci začutijo, ko drugi živijo namesto njih,« kot pravi Miša Molk. »Pogled skozi ključavnico je vedno vznemirljiv, ne glede na to, kaj je na drugi strani. Ko kradeš pogled, še ne veš, kaj boš dobil.«

Morda ima prav Max Modic, ki v Mladini piše, da so pravi fenomen »prav zatohle usedline družbe, ki jih vsako leto na plano naplavijo resničnostni šovi ... Prav neverjetno je, koliko morale, vzgoje, ozaveščenosti, dobrih namenov, skrbi za otroke ... prileze izpod kamnov psihopatologije slovenske vsakdanjosti ...«

»Valovi ogorčenja in moraliziranja ob resničnostnih šovih veliko povedo o tistih, ki se javno zgražajo, in prav nič o samem šovu,« pravi psihiater prof. dr. Slavko Ziherl. »Če se nekomu zdi potrebno javno zgražanje nad to primitivno in bedasto oddajo, kakršna Kmetija slavnih je, potem to očitno počne zato, da bi svetu pokazal, kako moralen je, karkoli že 'morala' zanj pomeni.« Podobnega mnenja je Leon Magdalenc. »Stvar je zelo preprosta: na resnično življenje se vsi spoznamo in smo poklicani, da takoj skočimo v luft, ko se najde resničnostni šov, ki ne ustreza našim predstavam te realnosti. Tisti, ki napadajo, v bistvu sploh ne vedo, kaj napadajo: koncept oddaje, nastopajoče, manipulacije v montažah ali pa dejstvo, da je Kmetija postala tema. Tema pogovorov tudi tistih, ki se v loku izogibajo tem stvarem.«

Vprašanje je, zakaj je to postala tema? Zakaj je prav Kmetija slavnih pri nas najbolj gledan resničnostni šov do zdaj? Kaj to govori o Slovencih? »Ja, tukaj je že čas za resnejšo antropološko študijo,« se nasmehne Magdalenc.

»Če daste v zgodovinsko okolje doktorja znanosti, porno zvezdo, osebo, ki je spremenila spol, pevce, manekenke in še koga, ki ga v resničnem življenju nimamo priložnosti pogosto srečati, in na drugih televizijskih postajah ni zanimivih oddaj, kaj mislite, kaj bodo gledalci gledali?« pravi Nikolaj Mejaš, univ. dipl. psih., direktor in solastnik podjetja O. K. Consulting, ki je kot psiholog sodeloval pri večini resničnostnih šovov na Pop tv. Vprašanje, ali so bili tekmovalci »dovolj slavni« ali ne, v tem trenutku ni več smiselno. Slavni pri nas so pač v premem sorazmerju z majhnostjo države. Mala država, male zvezde. Ali kot pravi Leon Magdalenc: »Glede na to, da je v tem prostoru merilo zvezdništva pojavljanje v rumenem tisku in trač revijah ter tv-oddajah, potem je jasno, da smo slavni skoraj vsi. Od politikov prek tv-obrazov do tretjerazrednih estradnikov.« Sicer pa kreativni producent Kmetije slavnih Igor Bratož pojasni, da »si niso delali utvar, da bodo dobili slavne z A-liste zvezdnikov, ker jih ne dobijo niti v drugih državah«.

Resničnost resničnosti?

»Jaz ne maram toliko tega igranja, zato ker mogoče igram že, kadar delam. Zato sem raje taka, kakršna sem.« La Toya

V prvi vrsti pristnost resničnostnih šovov določajo iskrenost, intenzivnost in resnica. Pristnost je v tem primeru vredna več od fikcije. Ljudje radi gledajo »prave«, »nezaigrane« emocije, jecljajoče, prestrašene, objokane, evforične, besne, potne, umazane, pohotne obraze. A občutki niso nikoli resnični. Igrajo se z ogledali. Kljub temu je tam nekje zavest, da jih nekdo snema.

Koliko resničnosti je v resničnostnih šovih in koliko emocij, prepirov, erotičnih stikov je v resnici »resničnih«, koliko »zaigranih« ali zmanipuliranih od producenta, je retorično vprašanje, ki se vedno vrine v vsako pisanje o tovrstnih šovih.

Če vprašamo producente, je »vse resnično«, manipulacije pa toliko, kot je je z »montažo izjav v temle članku«. Za to, da se izbrani tekmovalci odzivajo »pravilno«, da dobimo dober spektakel, je seveda treba ustvariti »pravilne«, recimo temu, »stresne« situacije. Ali kot je za Sunday Times pred leti izjavila Lizzie Becker, producentka Big Brotherja: »Verjamem, da je spontanost vedno možna takrat, ko ljudi nekoliko podrezamo s komolcem, jih malce prisilimo k resničnosti.«

Lepa, idilična scenografija kmetije torej ni dovolj. Oseba se še ne vede tako, kot bi se morala. Treba jo je »podrezati«. Ali lepše: dobiti mora uprizoritvena navodila, kot piše Olivier Razac. V resničnostnem šovu se tekmovalce nabira s premišljenimi izbirnimi postopki, vse glede na predstavo, ki jo hočejo producenti pokazati. Gre za tipe ljudi, za posebneže, če hočete. Ko začnejo brneti kamere, je tekmovalec že prestrašen, razburjen in navdušen. »Z uprizarjanjem situacij potem ves čas usmerjajo njegovo telo, njegovo predstavljanje, njegove odnose. V oddajo je pač prišel zato, da bi povedal in storil nekaj določenega.« Če igra samega sebe, se tekmovalec namreč zelo težko osvobodi svojega nastopa, ki ga deloma določajo navodila spektakla. Za tekmovalce v resničnostnem šovu je vse predstava, prisiljeni so igrati svojo osebnost 24 ur na dan, piše Razac. »Prisila« poskrbi, da se njihov način »naravnega« igranja neprimerljivo poglobi.

Kako je v resnici?

Na kmetiji uporabljajo dokumentaristični pristop, torej, da v sodelovanju s tekmovalci snemajo njihovo življenje in se (ker kamere drugače kot pri Big Brotherju niso povsod) dogovorijo, da bodo pred kamerami čim bolj odkriti, pravi Bratož. Kakor razloži Branko Čakarmiš: reporter preda poročilo o dnevnem dogajanju uredniku na terenu. Urednik na terenu pa se s kreativnim producentom odloči, katera vsebina tistega dne je najvažnejša. In na tej podlagi se kreativni producent odloči, kaj bo reporter naslednji dan spraševal. Poročila kreativnega producenta dobijo uredniki postprodukcije v hiši, ti pa začnejo sestavljati scenarij za oddajo. V istem času pride material v hišo, kjer se popisuje na dva načina: popisovalke popisujejo izjave tekmovalcev; t. i. logerke pa ves preostali material, razloži Čakarmiš. »Pripravljen popisani material je dodatek k poročilom kreativnega producenta na terenu, ki omogoča celosten pregled realityja uredniku postprodukcije.«

Ob tem se spet pojavi retorično vprašanje: je kreativni direktor oddaje kot ustvarjalec »osebnosti« - bolj »plastični kirurg ali bolj »karikaturist«? »Običajno je pacient z delom plastičnega kirurga zadovoljen. Karikaturist pa pri ljudeh izpostavi, poudari najbolj izstopajoče človekove značilnosti. Če je model nesamokritičen in brez smisla za humor, je običajno nezadovoljen s svojim karikaturistom,« se namuzne Bratož. »Če že moram izbirati med tema dvema, potem smo karikaturisti. Nihče ne mara videti, da je lažnivec, nesramen, žaljivec in sebičnež, ko se pogleda v ogledalo. Vsi bi raje k lepotnemu kirurgu kot k takemu karikaturistu.«

Teleresničnost

Teleresničnost tako proizvaja nekakšen »videti in biti« na daljavo, ki prinaša spektakelsko resničnost v vsak dom. Anonimni gledalec vidi anonimnega igralca, ki igra svojo vlogo, hkrati pa ima občutek, da je viden v svoji lastni vlogi, kot bi bil na odru, piše Razac. Ali kot je o tem razmišljal Slavoj Žižek: »Je razlika med resničnim in igranim življenjem v tem primeru 'dekonstruirana': ljudje igrajo njihovo 'resnično življenje' samo, dobesedno igrajo sebe v njihovih 'ekranskih' vlogah: igralci 'so videti kot oni sami'.«

V Italiji je bila pred leti patologija tolikšna, da so morali psihiatri opozarjati na odvisnosti pri upokojencih in gospodinjah, ki so svoje življenje sinhronizirali z življenjem hišnih prebivalcev Grande Fratella. Psiholog Nikolaj Mejaš pravi, da resničnostni šovi postanejo problematični, ko začnejo ljudje živeti svoje življenje skozi življenje junakov. »Za populacijo, ki zanemarja svoje življenje zaradi nezadovoljstva in živi virtualno, saj jim Kmetija omogoči vstop v virtualni svet, je to psihično nezdravo.«

Kdo so sodobni gladiatorji?

Morda še boljše vprašanje: Kakšni tipi (morda arhetipi) tekmovalcev se iščejo? Tudi to naj bi bilo določeno v t. i. producentovi Bibliji, ki pa je načeloma poslovna skrivnost. »Zanimajo nas ljudje, za katere menimo, da bodo, glede na okolje, v katero se podajajo, doživeli transformacijo lika osebnosti, ki ga igrajo v siceršnjem življenju,« pravi kreativni producent Kmetije Bratož.

Po Mejašu so »s potencialom za transformacijo« mišljene osebnostne spremembe ali osebnostni razvoj, ko oseba razvije novo psihološko identiteto ali resno spremeni eno od obstoječih (npr. iz negotovega in preplašenega fanta postane odločen in aktiven moški).

Če producenti želijo gledanost, dinamiko in tudi nepredvidljive zaplete in razplete v medosebni dinamiki, potem je treba poiskati čim bolj različne kandidate. »Preveč kritičnih in prepirljivih kandidatov bo konstantno kreiralo konflikte in medsebojna zavračanja. Preveč romantikov in idealistov pa najverjetneje popolnoma drugačno dinamiko,« razmišlja Mejaš.

»Producentove Biblije priporočajo določene tipe kandidatov, se pa med sabo nekoliko razlikujejo liki, ki jih svetujejo Švedi (Strix) ali Nizozemci (Endemol). Recimo najzanimivejša izmed likov sta 'mladostniška dva', značilna tudi za marsikatero od ameriških nadaljevank. Lika, za katera iz dela v del ugibamo, ali se kaj plete med njima ali ne, nikoli pa tega ne izvemo, razen morda na koncu. Za to, da ne moreta biti par, pa obstaja vedno tehten razlog. Nam je tokrat uspelo najti taka dva,« se nasmehne Bratož. Tisti, ki Kmetijo gledajo, vedo, da gre za frontmana skupine Sausages Gorana Breščanskega in ljubko pevko Majo P.

Prvi poljub?

Kaj narekuje producentova Biblija v primeru The Farm oziroma v našem primeru Kmetije slavnih, če poznamo nekatere postavke iz »Biblije« za Big Brotherja, kot recimo (citiram Nevo Nahtigal v SP, 2005): »Pri Big Brotherju naj bi bilo prvo pravilo: nujno je treba posneti prvi poljub! Če ga slučajno ne posnameš, je nujno treba posneti drugi poljub. In reči, da je prvi.« »Ko enkrat prvi poljub prvič pokažeš, je za gledalca to prvi, ne da bi to moral reči,« pravi Bratož. »To je tipičen primer, zakaj se manipulacija s potvarjanjem resnice ne splača. Če rečemo, da je bil to prvi poljub, in čez nekaj dni izvemo, da ni bil prvi, ker so prvega videli vsi tekmovalci in se pogovarjajo o okoliščinah poljuba, ki ga nismo videli, smo pa o njem lagali, potem se zapleteš v lastno zanko.« Enako najbrž velja za prvi živčni zlom, prvi spolni odnos, prvi pretep (ruvanje). Mimogrede, glede na to, da je bilo vprašanje nasilnega vedenja v prejšnjih resničnostnih šovih tema številnih strokovnih okroglih miz, kako to, da ruvanje med Arturjem in Salome ni bilo sankcionirano? »Ker je šlo samo za to - za ruvanje,« pribije Branko Čakarmiš.

Oko kamere

Psiholog in svetovalec za resničnostne šove dr. Peter Collet pravi, da kamere za tekmovalce sčasoma postanejo »neke vrste hrup iz ozadja, na katerega se navadite«. Hkrati pa kamere na nezavedni ravni ljudem preprečujejo, da bi zares storili nekaj norega, so nekakšno varovalo za preveč ekscesne izbruhe. Pri Kmetiji niso samo kamere, so tudi snemalci. In tudi na te se menda tekmovalci navadijo. Kljub temu je drugače od Big Brotherja na Kmetiji možnost pobega proč od snemalcev vsaj mogoča.

Igor Bratož, ki je bil v različnih vlogah soustvarjalec tako Bara, Big Brotherja in Kmetij, o produkcijskih razlikah naših realityjev pravi: »Bar produciraš v centru mesta in si ves dan v mestu, pri BB-ju si bolj pisarniški birokrat, na Kmetiji pa gaziš po blatu, zmrzuješ na minus temperaturah že avgusta na skoraj 1000 metrih nadmorske višine, in če imaš tako srečo kot jaz, bežiš pred norimi kravami, ki tečejo za tabo z ošiljenimi rogovi ...«

»Manj psihološko zahtevna kot JLA«

Če imamo Kmetijo slavnih, vendar mora biti kakšna razlika med »slavnimi« in anonimnimi tekmovalci. Pri prejšnjih Kmetijah so tekmovalci slepo ubogali gospodarja, tu prihaja do malih uporov, sploh upor, ki je med prebivalci Kmetije nastopil, ko je bila za »glavo družine« postavljena Salome. »Večjih razlik ni. Tako pri slavnih kot običajnih tekmovalcih je opaziti poskuse aktivacije šibkih točk pri posameznikih z namenom, da ti vsaj za kratek čas izgubijo nadzor nad sabo in naredijo nekaj, kar jim bo škodilo v tistem trenutku ali v prihodnje,« pravi Nikolaj Mejaš. Mogoče imajo »slavni« do »avtoritete« gospodarja družine manj formalen odnos, kot je bilo to v prejšnjih Kmetijah.

Tudi »psihološka težavnost« za tekmovalce Kmetije je po Mejaševem mnenju precenjena. »Gotovo je izkušnja resničnostnega šova manj težavna, kot je bila izkušnja recimo JLA, kjer so se srečali različni vrednostni sistemi, različne kulture, tekmovanje za bonitete, različne strategije za preživetje in onemogočanje delovanja drugih.«

Seveda pa s kandidati poleg usmerjenega intervjuja opravijo tudi več psihodiagnostičnih preizkusov, da zmanjšajo neprijetna presenečenja na minimum, pravi Mejaš. »Aktivacija kakšne latentne psihične motnje, povezane z izgubo kontakta z realnostjo, destruktivni in avtodestruktivni vedenjski vzorci v resničnostnih šovih seveda niso zaželeni.« Kot pravi Čakarmiš, je na primer Fredi Miler že med pogovori nakazal, da bo težko zdržal dlje časa od doma in družine.

Največja nevarnost za občasno izgubo psihičnega ravnovesja je lahko poleg šibke osebnostne strukture tekmovalca tudi socialna izolacija (ignoriranje sotekmovalcev), pravi Mejaš. To so gledalci lahko videli v primeru prve izpadle tekmovalke, sploh pa v primeru Salome, ki so ji sotekmovalci, ko je prišla na čelo družine - odrekli poslušnost.

Medtem ko psihiater dr. Slavko Ziherl meni, »da v tako preprosti lutkovni igri, kakršna poteka na Kmetiji, ne vidi kakšne nevarnosti za duševno ravnovesje tekmovalcev. Tudi zato ne, ker je očitno, da tekmovalci za svoje duševno ravnovesje potrebujejo prav tovrstni ekshibicionizem.«

Iz kakšnega testa so »zmagovalci«?

»Nam gre za čast, dostojanstvo, morebiti tudi kanček slave ...« Dr. Artur Štern

»Eden glavnih motivov za tekmovalce je gotovo povečati prisotnost in prepoznavnost v medijih,« pravi Nikolaj Mejaš. Nekateri med njimi želijo korigirati sliko, ki so si jo o njih naredili ali njihovi bližnji in znanci ali javnost nasploh. Denar ni zanemarljiv motiv v nobenem primeru.

Še eden od fenomenov resničnostnih šovov je, da priljubljenost določenega tekmovalca raste sorazmerno z njegovo nepriljubljenostjo pri sotekmovalcih. Tako je bilo tudi v slovenskih resničnostnih šovih od prvega Andreja iz Bara 1, ki so ga odkrito sovražili vsi sotekmovalci, pa ga je v finalu občinstvo izbralo za zmagovalca. Kar prav tako nekaj pove o Slovencih. Zmagal je fant, ki se je obnašal ravno nasprotno, kot naj bi se obnašali potencialni resničnostni gladiatorji. Neekstrovertno, neekscesno, brez navzven izražene zavisti in zato tudi brez potencirane strasti. Ja, prežet s skoraj socialistično milino, ali naj rečemo sivino. Kakorkoli, Bar nam je povedal, da se katoliške in socialistične korenine še vedno lepo ovijajo okrog našega srca. Zmagala je skromnost. Fant, ki se prekriža pred polnim krožnikom golaža. Kdo bo zmagal zdaj? Tisti, ki bo »vsako jutro spretno pomolzel kravo«, ki bo očistil prašiče ...? Potem bi bila, vsaj po posnetkih kamer in njenih izjavah, Salome. A tokrat o zmagovalcu ne odloča občinstvo. Slovenec se očitno rad postavi v bran »desetemu bratu« ali »siroti jerici«, kot pravi Igor Bratož. V tem trenutku, morda po objavi tega članka ne več, je tak primer Salome. Prvi tako očiten primer »ženske« žrtve v resničnostnih šovih. Odkar so odkrito proti njej vsi sotekmovalci, ji popularnost strmo raste. »In Slovenci so ob tem pripravljeni celo pozabiti, da spada v kategorijo nezaželenih sosedov: tujec - Hrvatica, homoseksualec - transseksualec,« pravi Bratož. In ne le to; ob ponedeljkovih studijskih oddajah, v katerih je ena od komentatork tudi »slovenski branik morale« Angelca Likovič, ki se je izpostavila kot velika nasprotnica v polemikah o pravicah gejev ali istospolnih družin, tokrat stopa na stran Salome. »Ker je delovna, načelna, iskrena.« Salome je »moralna zmagovalka« Kmetije slavnih. Do tega trenutka, pravimo. Tudi Salome v svojih izjavah postaja najbolj »moralna« od vseh družinskih članov, propagira vrednote, kot so trdo delo, iskrenost, obsoja že »spogledovanje«, kaj šele varanje, obsoja »prodajanje telesa za denar« ... To je zanimiv preobrat. Salome je dokazala sposobnost metamorfoze, ki je, kot rečeno, ena od tistih zaželenih lastnosti.

* * *

Kakorkoli, kot že v uvodu knjige Ekran in živalski vrt piše Olivier Razac: Resničnostni šov povečuje in vzbuja različne vrste nesoglasij. Da bi dokazali slabo kakovost programov, nasprotniki poudarjajo površinske, perverzne, dekadentne vidike; tisti, ki jih zagovarjajo, se imajo za zagovornika pravice vsakogar za uporabo svojega telesa in do izražanja mnenja. Reality šov kot nov način komunikacije, nov način pogleda na intimnost. Te dileme na teh straneh nismo rešili.

»Na živce mi gre ta sprenevedavost, ker natanko vemo, kaj Kmetija je,« pravi Bernarda Jeklin. Je skrajno zvit projekt Pop tv, kako z vrsto škandaloznih situacij na ekranu zaslužiti čim več denarja v povezavi z noro številnim občinstvom. Škandali, obscenosti, razne degeneracije in podobno so pač nujno potrebni za to, da se to zgodi. Če vam to ni prav, lahko preklopite na drug program, in stvar je opravljena,« v svojem slogu odreže Jeklinova. Podobno meni tudi prof. dr. Slavko Ziherl. Če komu ta šov ni po volji, lahko z gumbom na daljincu ukine oddajo.«

In - če smo sarkastični - presedla na recimo drug resničnostni šov - Survivor. Zgodba Velikega Brata se nadaljuje in dobiva nove dimenzije.

Iz Sobotne priloge Dela