Pogovor z Blažko Müller Pograjc

»V meni je nekakšna dvojnost,« z nekaj malega sarkazma pojasni Blažka Müller Pograjc. Mirno prizna, da neha gledati film v trenutku, ko ugotovi, da bi bilo treba razmišljati. Poirot, Foylova vojna, Umori na podeželju, našteje s slišnim ugodjem svoj izbor. Sicer pa vsi vedo, da je odlična prevajalka tudi najbolj zahtevne literature in od nekdaj popolnoma uspešna pri intelektualnih izzivih, začenši s šolo. Pohvali se, da je bila ena prvih, ki so začeli dolg, eleganten plašč nositi v kombinaciji s supergami. Za božič se obleče v trenirko, ki jo po potrebi kamuflira z oblekico iz džersija. Sicer pa si je prva na svoji srednji šoli že v najstniških letih omislila šiviljo in od nekdaj iskreno uživala v igri barv, krojev in samozavesti, ki sestavijo dobro oblečenega človeka.


Je do skrajnih meja organiziran človek, z železno disciplino in voljo. Sicer pa za dva meseca poleti in v prazničnem decembru brez kompliciranja vrže vse štiri od sebe.


Blažka Müller Pograjc je dekle z visoko samopodobo in zato ne cvetliči in dodaja kiča, ko opisuje praznične dni v njihovi družini, vseeno pa je jasno, da mora biti december pri njih prav prijeten mesec.


Za kaj vam bo med prazničnim decembrom zmanjkalo časa - in vam bo za to zelo žal?

Ker sem že od nekdaj v svobodnem poklicu, si lahko delo organiziram tako, da razbremenim določene mesece. Poletja so moja, na primer. Za počitnice si vzamemo dva meseca, ki mineta brez vsakršnih nepomembnih dražljajev, kot so knjige, revije, televizija. Le narava in otroci, saj smo čisto na samem. To potem ponovim ob koncu decembra. Praznike vedno preživimo kar doma, čim bolj v miru in čim bolj drug z drugim, znova brez zunanjih dražljajev. Tako da se lahko kar pohvalim: v tem mirnem in nestrukturiranem času - sicer sem namreč disciplinirano organizirana - mi ostane čisto dovolj časa za vse, kar mi je res pomembno. In zaradi tega mi je za malokaj žal, čeprav se morda s katerimi od prijateljev že kar malo na silo dobivamo zadnji dan, ampak - tiste, ki so mi res pomembni, »obdelam«.


So potem vaši prazniki kot slike iz revij o življenjskem slogu?

To bi lahko bilo to, če ne bi včasih zelo pogrešala praznikov v razširjeni družini. Moja družina so namreč moja otroka in moj mož, moj oči, babi, lepo pa bi bilo, če bi nas bilo več. Vsake praznike zelo pogrešam svojo mami. Ni je več z nami, bila pa je poleg Matjaža najpomembnejši človek v mojem življenju. Torej: na majhni sliki štirih ljudi - in psa - bi bili naši prazniki res kot na fotografijah. Življenje pa je pač tako, kot je.


Po svoji mami ste imenovali tudi hčerko, Stelo Danico. To vam je bilo najbrž v veliko uteho v tistem času?

Temu se ni dalo izogniti. To je bilo čisto neodvisno in večje od moje odločitve. Moja mami je namreč odšla, ko se je v meni razvijalo novo življenje, in Stela Danica je postala naša zvezda, najsvetlejša na nebu, tista, ki prva pride na večerno nebo in zadnja z njega odide.


Kakšne ste ženske v vaši družini, z najmlajšo vred?

Stela je zelo odločna, izredno prilagodljiva, energična, imamo pa vse ženske v naši družini še drugo super lastnost: zanimajo nas drugi ljudje in rade jih imamo.


Tudi v praznikih je nekakšna dvojnost: bolj kot sicer naj bi se zanimali za druge ljudi, hkrati pa čim več časa preživeli s svojimi. Kako to uskladite v vaši družini?

Pri nas božič zmeraj preživimo doma in smo res veliko skupaj, v mirnem ozračju in brez pretiranega tekanja sem in tja. Vedno se dobimo z vsemi najožjimi sorodniki, česar se vsako leto iskreno veselim. Sam božični večer pa poteka v znamenju »drugih«, saj že nekaj let, odkar z možem živiva v svojem stanovanju, praznujeva s sosedi, ki so tudi najini zelo dobri prijatelji. Dobimo se pri nas doma, pride milijon otrok, ki dobijo milijon daril, na mizi je božična večerja. Vlada prijetno intimno razpoloženje, ker smo doma, hkrati pa imamo občutek, da smo sredi sveta.


Kateri predmet za vas uteleša to prijetno in intimno ozračje, ki ga tako cenite?

To bi bila vsekakor lučka za branje, ki si jo prižgeš v mirnem kotičku, kamor se umakneš s toplo odejico in si ves zadovoljen, da imaš nekaj trenutkov zase.


V literaturi, zlasti najbrž v portugalskem jeziku, ste doma. Se spomnite kakšnega odlomka, ki bi opisoval praznike in se vam je še posebno vtisnil v spomin?

Nič se ne bom delala poduhovljeno in obdano z znanjem. Iz knjižnega sveta mi pride na pamet knjiga, ki jo vsi poznamo in je, upam, na vseh knjižnih policah - Pika Nogavička. Mislim konkretno na ilustracijo Marlenke Stupica: Pika v svoji rumeni obleki na božič ostane sama z božičnim drevescem v vili Čira Čara. Tomaž in Anica odhajata od nje. Mislim, da se ona takrat zazira v nebo in se pogovarja s svojo mamo. Ta trenutek je bil tudi izredno lepo prikazan v predstavi v Mladinskem gledališču - Pika se guga na konju, je sama, ampak je zadovoljna, ker je odločno in srečno dekle, z visoko samopodobo. Tako kot ženske v naši družini (smeh). To je odlomek, ki bi ga morali tudi odrasli večkrat prebrati.


Mislila sem, da boste navedli kaj iz knjig Paula Coelha. Kot prevajalka ste namreč prvi velik korak naredili prav z njegovimi prevodi v slovenščino. Kaj mislite, kako Coelho preživlja decembrske praznika?

Nimam pojma, kako jih preživlja ta trenutek. Vem pa, da tudi njemu, kot vsem Brazilcem, veliko pomeni kult Marije in da v tem duhu praznuje božič - torej kot prihod novorojenega deteta. Pri čemer je Marija seveda soudeležena (smeh). Je pa treba vedeti, da je zdaj pri njih poletje. Božič v kopalkah - ne vem, no.

...

Ste me pa zdaj spomnili na dni, tik preden je pri nas izšla njegova prva knjiga Alkimist. Bil je božični večer, prišla sem z gledališke vaje - takrat sem še živela pri starših - in je mama rekla: 'Nekdo je klical.' Kdo pa, sem vprašala. 'Veliki mag,' je rekla mama. Coelho mi je iz Ria de Janeira hotel zaželeti vesele praznike.


Se vam ne zdi, da je Coelho na splošno tip literature, ki bi sodil v decembrski čas, ko je trenutek za novoletne sklepe in odločitve, da bo vse lepše in bolje?

Coelheve knjige vselej dosežejo ljudi, zakaj in kako, sem doumela šele, ko življenje ni bilo dobro in prijazno do mene. Ljudje se zatekajo k njim, ko si želijo pomiritve in sprave z minulim. Novo leto prinaša upanje, mnogi ga iščejo v knjigah. Sama Coelha najbolj cenim, ker mu je uspelo premagati v angleščini pišoče avtorje in zasesti prva mesta prodajanosti in priljubljenosti s knjigami v portugalščini, ki ni jezik gospodarske velesile.


Ste doživeli kakšne nenavadne praznike? Z gledališko skupino Betontanc ste precej potovali, tudi v eksotične dežele ...

Ne spomnim se, da bi bili kdaj kje na sam božič. Razen seveda v tistem času, ko sem bila na študijskem letu v Coimbri na Portugalskem. Obiskat me je prišel Matjaž in sva potem zaman iskala po mestu polnočnico, pa je nisva našla. Nikoli ne bom pozabila nekdaj hudo mrzlih zimskih dni decembra v New Yorku. To so bila leta brezskrbnega mladostniškega življenja in družbe dobrih prijateljev in kolegov. Nastopali smo ravno v predbožičnem času, ko je bilo že vse okrašeno, in polni smo bili občutka svobode, sreče in zavesti, da je še vse pred nami.


Kaj je najbolj pravljična stvar, ki jo pripravite za svoja otroka?

Kaj pa vem. Še od doma se spomnim, da smo imeli plastično jelko, pa nič hudega, zaradi tega mi ni nič manjkalo. Niso mi niti prirejali posebnih pravljičnih doživetij, sem se pa vsak dan počutila varno in ljubljeno, in to se mi zdi več vredno kot ta današnji način, ki je vse leto eno samo hitenje, potem pa hočejo ljudje na božič to po vsej sili nadoknaditi. Nič mi ni manjkalo in mislim, da tudi mojim otrokom nič ne manjka, če ne kompliciramo. Je pa res, da imamo jelko do stropa, ki jo skupaj krasimo toliko časa, da se vmes nekajkrat naveličata. In pravzaprav je tudi res, da Steli za božič dovolim, da obleče rdečo žametno obleko z vrtnicami Laure Ashley, ki spominja na viktorijansko dobo in kar ji veliko pomeni.


Ampak ali niso tudi vrvež in nemir in kompliciranje ter kič del ozračja ob koncu leta?

Vedno bolj razmišljam, da to vse skupaj pravzaprav ni najbolj v skladu z naravnim življenjskim ritmom. Vsa narava se konec jeseni umiri in spravi k počitku. Le človek ne. Ali ni čudno, da ljudje, ki smo tudi del narave, takrat najbolj zbezljamo?


Vam privzdignjeni duhovni vložki, ki jih radi vnašamo v decembrski čas, sploh kaj pomenijo?

Sem ateistka in tudi vzgojena sem bila tako, zato od Cerkve narekovanega božiča, če se tako izrazim, pri nas ni. Je pa res, da takrat z otrokoma preberemo kakšno knjigo, ki govori o teh praznikih in krščanskem izročilu, povezanem z njimi, in vedno imamo stanovanje okrašeno s svečami in jaslicami, kot naj bi tudi bilo.


Kaj pa obvezna decembrska peka? Potice, piškoti. Je domače ali »domače«?

Vsako leto se potrudim in poskušam pecivo napeči doma, z otrokoma. Ampak s tem je seveda tako, da se naveličata, potem ko dvakrat, trikrat pobezata v testo. Konča se ponavadi pozno zvečer, ko gresta spat, jaz pa ostanem sama z gmoto testa. Veliko damo na božične večerje; glavno jed pripravlja moj mož, sosedje pa prinesejo priloge.


Kaj pa je običajno glavna jed?

Lani smo imeli dva ljubka zajčka. V pekaču. (smeh)


Vidim, da padate v obešenjaško razpoloženje, in zato lahko poskusim s temle vprašanjem: so božiči pri vas bolj v slogu kakega Ingmarja Bergmana ali Chevyja Chasa?

Prosim? To boste morali pa natančneje pojasniti.


Bergman: skrivnostno, magičnorealistično, intelektualno in psihološko zahtevno, polno globokih zgodb. Chase: sredi svetega večera se vname božično drevesce, pri čemer zgori tudi lasni vložek enega od starih stricev.

(Hehetanje) Niti eno niti drugo ... Res je, da je eden od mojih stricev nekoč spuščal rakete kar v stanovanju in nam naluknjal zavese. In res je tudi, da smo nekoč ob sprejemanju gostov na hodnik zaprli psa in potem pozabili, da obstaja, tako da je večer preživel v čemenju na predpražniku pred vrati. Sicer pa večjih izgredov nismo uprizarjali - kaže, da smo novejše generacije preudarnejše in kvečjemu z zamaškom od šampanjca razbijamo žarnice.


Kaj pa novoletni koncert dunajskih filharmonikov? Gledate?

Nekdaj sem ga s starši vedno poslušala, zdaj pa predvsem s Stelo, ki je tudi baletka, in Levom občudujemo balet. Potem vmes poseže mož in preklopi na novoletno skakalno turnejo.


Če sva že začeli s pomanjkanjem časa, morava s tem tudi končati - kaj pravzaprav vse počnete v zadnjih letih?

Sem lektorica za portugalski jezik na oddelku za romanske jezike Filozofske fakultete v Ljubljani. Še zmeraj sem tudi voditeljica v polni formi. Prevajam. Letos je izšla knjiga sodobne portugalske pisateljice Lidie Jorge, zdaj imam v delu še nekaj portugalske poezije - pomagam pri pripravi antologije portugalske poezije, ki bo izšla prihodnje leto. Nekaj malega pa tudi pišem. Pa moža imam, sebe, dva otroka, psa in hvala bogu nobenega vrta.


Iz priloge Deloindom!