Tiskane izdaje
Okoli 10. ure zjutraj se je zdelo, kot da se je pristaniško mesto šele dodobra prebudilo. Piazza Unità d'Italia, najmogočnejši tržaški trg in edini sredozemski, ki se odpira proti morju, se je zdel bolj ali manj prazen. Po njem je postopalo nekaj skupinic turistov, zgodnjedopoldanskim užitkom ob ekspresu in kapučinu pa se je v znamenitem Caffè degli Specchi prepuščalo kar lepo število gostov. Dajali so vtis, kot da bi jih sedenje v tej znameniti kavarni z zasoljenimi cenami prestavilo na višji klin na družbeni lestvici.
Na začetku bolšjega trga v Vii Malcanton je bilo že vse nared za sklepanje novih kupčij s starimi kosi. To je razkrival tudi prizor, ko sta se štiridesetletni Italijanki zanimali za nakup Thonetovega stolčka brez naslona v precej obrabljeni beli barvi. Športno napravljena svetlolaska v kavbojkah in supergah je zanj ponudila 20 evrov, prodajalec pa predlogu ni hotel popustiti. »Trideset,« jima je večkrat ponovil, kar je prijateljici očitno ohladilo. Kljub vsemu pa so njuno pozornost kradli drugi predmeti, razpostavljeni po njegovih kuhinjskih kredencah v slogu alt deutsch in secesije. Ko sta v roke vzeli kot iz trgovine novi porcelanasti skodelici s podpisom angleškega proizvajalca Royal Albert, je zanimanje podkrepil z besedami: »Narisani sta na roko, takšnih ni mogoče nikjer najti.« Pri potencialnih kupkah pa tudi nadaljnji ogled starinske plafonjere ni obrodil odločitve za nakup razstavljenega.
Kot med sezonskimi razprodajami
Več zanimivosti in dogajanja so obetale stojnice na desno, proti repu bolšjega sejma na Vii della Muda Vecchia. Podrobnejši pogled je odkril med drugim črn Iskrin telefon, kup neuporabne navlake in knjig po en evro, moško podobo, vdolbeno v kokosov oreh, na kilograme sukancev in gumbov, emajlirane in aluminijaste zajemalke, na kupe porcelana, keramike in stekla ter rabljena oblačila. Prav z njimi je bilo trgovanje najbolj živahno. Zdelo se je, kot bi se nekaj minut pred tem začele sezonske razprodaje ali da bi jih iz svojih omar spustili najznamenitejši modni oblikovalci. Ponošena oblačila so bila vse prej kot to - bila so precej klavrnega videza, o zvenečih imenih pa ne duha ne sluha.
Prodajalka v ciklamno vijoličastem čipkastem topu je trgovala po italijansko, melodija njenega glasu pa je razkrivala korenine z vzhoda Evrope. S sprejemanjem denarja in pakiranjem kupljenega je imela kar nekaj dela. Mlada svetlolaska se je od nje poslovila s krzneno jakno v plastični vrečki, Italijanka srednjih let je odšla zadovoljna s karirastim površnikom pod pazduho, starejši par je bil tik pred tem, da kupi volneno moško jakno jodlarskega videza. Vsaj desetina drugih žensk je vneto brskala po škatlah z oblekami, vrhnjimi oblačili, jopicami in drugimi kosi pretežno ženske garderobe. Število radovednežev, ki so pogledovali pod dno porcelanastih skodelic in pregledovali steklovino, premikali ta ali oni predmet, se je začelo zgoščevati tudi tu, na Vii della Muda Vecchia. Med iskalno vnemo jih je zmotil le avtomobil pajek, ki je s hupanjem opozarjal množico, naj naredi pot za odvoz napačno parkiranega črnega saaba.
Po teh povprašujejo zbiralci
Ob 10.45 je sameval le največji prodajni prostor, a tudi tega je tričlanska ženska ekipa hitela napolnjevati s cenenimi keramičnimi vazicami in drugim kičem. Tu je gospodoval fant temnih las, star najbrž malo čez trideset let. Že njegova temnejša polt in vranje črne lasje so ga uvrščali nekam bolj proti jugu Apeninskega polotoka, naglas je potrdil njegov domnevni izvor. »Koliko stanejo ti pralni strojčki?« »Petindvajset evrov za kos. So igrače iz petdesetih in šestdesetih let, po katerih povprašujejo predvsem zbiralci,« je pojasnil, pogled opazovalke pa je medtem že zdrsnil na album s črno-belimi fotografijami, s katerih so se razkazovale vzorno napravljene dame na palubi prestižne križarke. »Ta album pride 30 evrov, z vsemi fotografijami vred. Bile so last tržaškega kapitana.« »Koga bi utegnil zanimati zasebni album?« »Kakšnega zbiratelja, ki goji strast do marincev,« je pojasnil radoživi prodajalec Luigi Garofalo, doma iz Neaplja. Zadnjih deset let živi v Trstu, s svojo kramo od porcelana do igrač in ur ter pohištva pa gostuje po bolšjih tržnicah širom po bel paese.
Poslednji Mohikanci posla s starinami
Drugačno ozračje je vladalo na drugem koncu sejma antikvitet, predvsem v ulici Via delle Beccherie, kjer so ostali poslednji Mohikanci posla s starinami. Po besedah enega od njih so starinarji najbolj grofovsko živeli v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem pa so se tovrstne trgovinice začele pretirano množiti in tako ni ostalo kruha za nikogar. V tem predelu pristaniškega mesta jih je bilo v zlatih časih menda kakšnih 40, še pred 15 leti med 20 in 30, zdaj jih životari le še ducat. »Zakaj so jih zaprli?« »Lastnik je umrl, naslednika pa ni imel. Poleg tega mladih generacij že na splošno ne zanimajo več starine. Po opremo gredo rajši v Ikeo ali sodoben salon pohištva. Ker se je obseg dela za starinarje vse bolj krčil, so se starinarnice začele spreminjati v lokale,« je ozadje mrtvila pojasnil Giuseppe del Cielo, ki je posel prevzel po svojem očetu in se z njim preživlja zadnjih dvajset let. »Čutiti je recesijo. Sliko za sto evrov, denimo, je še mogoče prodati, tiste za tisoč pa ne več. Največ zanimanja je za srebrnino in stare igrače iz 30. in 60. let prejšnjega stoletja, še najmanj povpraševanja pa je po pohištvu in starinskih lučeh,« je povedal sogovornik z očali. Dodal je, da so posli najbolj cveteli v osemdesetih letih, ko so v tržaške starinarnice hodili nabavljat njihovi stanovski kolegi iz Veneta, tam pa blago draže prodajali. S starimi rečmi, kupljenimi pri njih, so proti svojemu domu pogosto odhajali tudi domačini iz Trsta.
Tudi drug sogovornik, ki pa ni hotel biti imenovan, se spominja drugih časov. Po njegovih besedah so njegovi stanovski kolegi za vedno začeli zaklepati vrata svojih poslovalnic, ko so začeli prirejati bolšjak. »Spustili so se na raven kramarjev in se izognili plačilu davka. Mi z registrirano dejavnostjo moramo opraviti izpit, pridobiti licenco, plačevati najemnino in davke ter smo podvrženi različnemu nadzoru, oni, med katerimi so tako upokojenci kot brezposelni in uslužbenci, se vsemu temu ognejo. Problem je, kadar država dovoli, da se to počne na javnem mestu. Odpravimo licenco za starinarje in delajmo vsi po istem. Ne bom imel več ne trgovine ne prodajalca, konec leta bom zadovoljen z izračunom in bom laže preživel. Če ne bi imel nekaj prihrankov od prej, bi zagotovo že zaprl, saj v teh kriznih časih ne bi zbral niti za najemnino,« ni skoparil s kritikami na račun tistih, ki jim povrhu vsega vse pogosteje tik pred nosom izmaknejo stare kose pohištva, lestence, slike in podobne reči. Danes je starine ne samo težko prodati, temveč predvsem težko izbrskati.
V Ljubljani po višjih cenah
»Tistega malo, kar prodamo, prodamo prišlekom. Naključnim turistom, precej pa tudi Slovencem. Med njimi prevladujejo predvsem trgovci, ki tu kupljene starine v Ljubljani prodajajo po višjih cenah. Tržačani kupujejo zelo malo, če že kupijo kaj, pa je nizke vrednosti,« je opisoval razmere na trgu sogovornik, ki je pred leti svojo ponudbo bogatil z rečmi, ki jih je odkril v slovenski prestolnici. Zdaj je na bolšjaku za Ljubljanico mogoče naleteti le še na novodobne ponaredke in podeželske reči, je potrdil.
Iz tiskane izdaje Dela.
