Tiskane izdaje
Gre namreč za novo epoho neoliberalnega kapitalizma, ekonomije neskončnega generiranja borznih balonov, kjer se od vzvodov tržne regulative zahteva »samo« sprejemanje ukrepov, ki stopnjujejo avtonomijo in ohranjajo nemoten pretok kapitala. Težnje, ki se odraža v bolj ali manj brezpravnem stanju na svetovnih finančnih trgih, kjer pravega interesa za izvajanje konkretnih strukturnih reform - ne kljub, ampak prav zaradi zloma in posledične permanentne krize - ni. Ker kaos, panika in deregulacija Goldman Sachsu in njegovim bankirskim frendom pač sedejo, saj so zanje metaforično primerljivi s širnim morjem, kjer ti sodobni bančniški pirati brez nepotrebnih omejitev ropajo nič hudega sluteče bogato obložene čezoceanke (od internetnih t.i. .com podjetjij, hipotekarnih kreditov oziroma premoženja srednjega in nižjega sloja, globalnega trga hrane in živil in nenazadnje do internetnih socialnih omrežij oziroma kateregakoli drugega milnega mehurčka iz preteklosti).
Na drugi strani lahko s strani države regulirano trgovanje, s stališča Goldmana, razumemo kvečjemu kot ozko neinventivno ozračje enosmernega rečnega toka, kjer se z obeh bregov točno vidi, kdo kaj počne, zaradi česar prostora za kreativno destrukcijo ni. Vendar: predpogoj za to, da lahko vsesplošni kaos na trgu izkoristiš izključno za uresničevanje lastnih parcialnih interesov, je vzpostavitev stanja, ki je deklarativno konkurenčno in de facto monopolno. Tega se Goldmanovi strategi ne samo dobro zavedajo, ampak se jim je omenjeni cilj ob vsesplošni kalvariji, ki svetu že od leta 2007 naprej odreka ravnotežje in ki so ji ti njujorški investicijski bankriji, kot popotnico za dober začetek procesa postopne eliminacije tekmecev, nazdravili s skoraj sedemdesetmilijonskim honorarjem prvega moža Lloyda Blankfeina, tudi posrečilo uresničiti. Vendar: predpogoj za to, da lahko vsesplošni kaos in kvazipravno stanje na trgu izkoristiš izključno za uresničevanje lastnih parcialnih interesov, je vzpostavitev stanja, ki je deklarativno konkurenčno in de facto monopolno. Tega se najbolj premeteni pri Goldmanu niso samo dobro zavedali, ampak se jim je omenjeni cilj ob vsesplošni kalvariji, ki svetu že od leta 2007 naprej odreka ravnotežje in ki so ji ti newyorški investicijski bankirji za dober začetek procesa postopne eliminacije tekmecev nazdravili s skoraj sedemdesetmilijonskim honorarjem prvega moža Lloyda Blankfeina, tudi posrečilo uresničiti.
Kajti zlom nepremičninskega trga in vse, kar mu je sledilo v naslednjih letih, je Goldman izkoristil ne samo za uvodno kovanje neverjetnih dobičkov, ampak tudi za obsežni puč za prevzem položaja najbolj lakomnega in netransparentnega bankirja. Po odmrtju nebodijihtreba Lehman Brothers in Merrill Lynch leta 2008 je namreč od stare investicijske garde kot resen tekmec ostal samo še Morgan Stanley, ki naj bi na področju zdaj popolnoma deregulirane in monopolno organizirane finančne industrije ustvarjal nekakšen vtis konkurence.
Zlati sreča zlato ribico ...
Kako v sodobni demokraciji, ki stavi na idejo samokorekture svobodnega in zatorej konkurenčnega trga, doseči tovrstno stanje in obenem še naprej vzdržati uveljavljeno iluzijo urejenosti? Če imaš v državnih organih nekaj bivših sodelavcev, ki ti na pomoč priskočijo z vnemo in nesebičnostjo dobrega Samaritana, to niti ni tako zelo težko. Saj rušilni domino efekt, ki je leta 2008 kot za stavo podiral stebre ameriških investicijskih velikanov, zaradi medijske, politične in finančne zaslombe starih buddyjev v takratni predsedniški administraciji Busha mlajšega in medijskih outletov bankirjev, kot sta televizijski mreži CNBC in Fox, kljub ogorčenju javnosti za Zlatega ni imel hujših negativnih posledic. Še zdaleč ne. Še več, saj je doktrino privatizacije dobičkov in socializacije izgub ob pomoči Bele hiše nadgradil še s socializacijo krivde. Namreč: medtem ko je vse bolj obubožani srednji sloj (povprečna vrednost ameriškega gospodinjstva se je s 102.500 dolarjev v letu 2007 znižala na samo 65.400 dolarjev v letu 2009) skupaj z liberalnimi mediji sitnaril zaradi tistih borih 10 milijard državne pomoči, ki jo je Goldmanu v okviru 700 milijard dolarjev vrednega kriznega svežnja zrihtal nihče drug kot njegov old boy Hank Paulson, ki je v tistem času, kako prikladno, vodil ameriško finančno ministrstvo, je stari Goldmanu in Morganu Stanleyju kot eksorcist priskrbel še instant izganjanje hudiča v obliki preoblikovanja v javnosti ne najbolj priljubljenega statusa investicijske banke v manj oporečni holding poslovnih bank.
A moralna rehabilitacija, ki odpravlja kakršno koli potrebo po apologiji ali morda celo reorganizaciji poslovnega modela, ki je kljub nedavni reviziji pravil poslovanja Zlatega nikoli ni bilo in je seveda tudi nikoli ne bo, ni nič v primerjavi z dejstvom, da je ameriško finančno ministrstvo 21. septembra 2008 kot nekakšna zlata ribica uresničilo tudi željo investicijskih bankirjev po nacionalizaciji njihovih dolgov. In to po tem, ko jim je ta ista zlata ribica, takrat sicer v podobi ameriške zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo (SEC), že leta 2004 odpravila zgornjo mejo dovoljenega razmerja med dolgom in lastništvom (debt-to-equity ratio).
Ko se je to v nekaterih primerih dvignilo celo na 40:1, so se vrata casinoja odprla še bolj na široko, kar je hipotekarni balon napihnilo do katastrofalnih razsežnosti. Seveda ob tem velja spomniti tudi na dejstvo - če ne zaradi drugega, že zato, da si pojasnimo, od kod poznejše, za birokrata netipične ažurnost, iznajdljivost in ustrežljivost -, da je bil takratni prvi mož Goldmana, ki je skupaj z drugimi štirimi investicijskimi težkokategorniki pritisnil na predsednika SEC Williama Donaldsona, nihče drug kot stari dobri Hank. Je zato presenetljivo, da je ta kot finančni minister ZDA berače iz avtomobilskega Detroita, ki so 13. oktobra 2008 na sedež tamkajšnjega Treasuryja s prošnjo po bailoutu prišli skoraj istočasno kot njegovi frendi z Wall Streeta, po hitrem postopku sprejel v manjši, manj svečani dvorani in zato na prizorišču manj pomembnih sestankov in odločitev?
Je morda presenetljivo to, da je upe industrialcev, med njimi tudi prvega moža drugega največjega podjetja prve ekonomije sveta, Hank zatrl z izjavo, da bodo morali po denar pred kongres, čeprav so ga potrebovali občutno manj od sedmerice, ki se je pri ministru najavila popoldne? Ali je morda presenetljivo to, da je nekdanji izvršni direktor Goldmana skrbi in prošnje realnega sektorja za pomoč države po sestanku označil za »totalno sranje«? Ali pa to, da je čez nekaj ur v tisti večji, bolj svečani dvorani in zato prizorišču pomembnejših sestankov in odločitev - da bi pomiril negotovost lakomnežev iz finančnega sektorja, ki so si ob sponzorstvu SEC ter drugih državnih organov in regulatorjev zafurali tamkajšnjo ekonomijo - vljudno sprejel sedem najpomembnejših ameriških bankirjev in jim predpisal finančni ekvivalent valiuma v višini 700 milijard dolarjev? Ne, nič od tega ni in ni bilo niti najmanj presenetljivo, saj imajo zlate ribice poleg magične lastnosti izpolnjevanja želja tudi notorično kratkotrajen spomin ...
... in postane »too big to fail«
Tako je država vzpostavila idealne razmere za uveljavitev prakse brezskrbnega moralnega hazarda s potencialno neizmernimi zaslužki za velike investicijske banke, ki jim je pred tem zrahljala omejitve za črpanje posojil, za katere je s Fedom seveda jamčila sama. Seveda, potem ko je casino kolapsiral, je obubožanim bankam na pomoč ponovno priskočila država, kar se je, kot se je izkazalo kasneje, odrazilo v neizmernih finančnih žrtvah, v velikem heistu srednjega razreda, ki ga je kriza popolnoma devastirala. S tem, ko je ameriška zvezna vlada v naslednji fazi s kriznim rešilnim svežnjem pomagala bankam, je nase prevzela tudi tveganje in odgovornost za bodoče poslovne odločitve investicijskih bank, kakršna je Goldman. Ker se je država ob vsakokratnem, še tako vrtoglavem znesku svežnja pomoči spomnila primera Lehman Brothers, banke, ki je »too big to fail« postala šele po tem, ko je njena likvidacija na trgih povzročila hudo paniko, je moralni hazard iz uveljavljene prakse prerasel v legitimno in legalno. Ali na kratko: popolni nacionalizaciji tveganja poslovanja bank je sledila nacionalizacija moralnega hazarda, ki jo v končni fazi nadgrajuje še poskus uveljavitve državno sponzoriranega monopola. Štos tovrstnega državnega sponzorstva pa je seveda v tem, da Goldman, poleg skrbi za lastno korist, druge agende praktično nima.
Zlati sreča Facebook ...
»Spletna socialna omrežja so balon, tako kot je bila balon spletna pošta. Tehnologija bo brez dvoma spremenila naš način komuniciranja, kar lahko močno vpliva na podobo družbe. A vlagatelji se bodo prenaglili, vrednost podjetij se bo napihnila in nekaj ljudi bo izgubilo precej denarja,« je pred nedavnim v mnenjski kolumni za časnik New York Times zapisal Simon Johnson, nekdanji ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Johnson je komentiral sklenitev posla med Goldmanom in spletnim velikanom Facebookom, ki sta kmalu po novem letu presenetila z objavo novice o zaprtem odkupu delnic spletnega podjetja v višini slabih 500 milijonov dolarjev. Goldman je potem v naslednjem koraku zainteresiranim vlagateljem, pravzaprav gre za njegove najpremožnejše in najbolj ekskluzivne stranke, preko oblikovanja posebnega sklada in odkupa posrednih lastniških pravic v višini do 1,5 milijarde (kasneje so omejitev v dogovoru s Facebookom znižali za 500 milijonov) dolarjev ponudil možnost posrednega vstopa v lastniško strukturo spletnega podjetja, ki je trenutno najbolj vroča stvar. Razlog za preprodajo delnic Facebooka je posledica neverjetne rasti števila njegovih uporabnikov in posledično količine podatkov, saj se je v pičlih sedmih letih na spletnem socialnem omrežju z odprtjem lastnega profila doslej prijavilo že 500 milijonov uporabnikov. To pa zahteva vlaganje v širitev kapacitet za shranjevanje podatkov oziroma računalniških strežnikov, za kar je Facebook s postavitvijo ultramodernega 188 milijonov dolarjev vrednega informacijskega centra v zvezni državi Oregon poskrbel že lani. Poleg tega pa svež kapital potrebuje tudi za razvoj storitev in produktov, saj Facebook za uporabniški in oglaševalski dolar vse manj prikrito stopa v dvoboj z nespornim spletnim velikanom Googlom, katerega vrednost trg ocenjuje na skoraj 200 milijard dolarjev.
... postane njegov frend ...
Finančna konstrukcija opisanega posla, ki je zaradi suma kršitve zakonov povzročil buren odziv javnosti in zbudil pozornost SEC, zaradi česar je banka ameriškim investitorjem odrekla nakup delnic Facebooka, je prava mojstrovina, vredna Blankfeinove poslovne premetenosti ter Zuckerbergovega genija. Kajti za potrebno likvidnost bi morala Facebook in Zuckerberg, če seveda ne bi bila Facebook in Zuckerberg, z javno prodajo delnic na borzo. Kar je običajna poslovna praksa podjetij, ki se poskušajo kapitalsko okrepiti s prodajo določenega dela premoženja oziroma lastniškega deleža. Vendar pri šestindvajsetih letih najmlajši milijarder na svetu ni običajni predsednik in direktor čisto običajnega podjetja, Goldman pa tudi ni tako zelo običajna banka. Za ljubosumne avtokrate, kakršen je Mark Zuckerberg, razkrivanje družinske zlatnine v obliki javne objave poslovnih izidov podjetja namreč pomeni celo vrsto popolnoma nesprejemljivih nevšečnosti, saj večja transparentnost poslovanja podjetja, izpostavljenost tržnim regulatorjem in nenazadnje drobljenje lastništva ni nekaj, s čimer bi se nekdo, ki je spremenil komunikacijske prakse stotnije milijonov uporabnikov, lahko sprijaznil. Oziroma potencialnih potrošnikov, kakršna je Goldmanova percepcija Facebooka skozi oči potencialnih investitorjev, ki v široki podatkovni bazi uporabnikov socialnega omrežja pravzaprav ne vidi nič drugega kot še enega v vrsti potencialnih balonov navidez neskončnega napihovanja vrednosti in akumulacije kapitala. In tako je Facebook za frenda potrdil Zlatega.
Navidez nezdružljivo težnjo po ohranjanju relativne avtonomije vodstva podjetja na eni strani in zadostitvi potrebe po denarju za razvoj na drugi so sodobni finančni alkimisti v povezavi z rusko skupino Digital Sky Technologies omogočili z bypassom, ki kljub povečanju števila solastnikov in sočasnemu generiranju cash flowa ohranja zasebnost poslovanja in bilančnega stanja Zuckerbergovega podjetja. Banka, ki je vrednost socialnega omrežja ob tem nabildala na kar 70 milijard dolarjev (kar je več kakor Time Warner, Yahoo ali Twitter), čeprav je imelo podjetje v prvih devetih mesecih lanskega leta samo 1,2 milijarde prihodkov, pa naj bi pri tem služila z zaračunavanjem vodenja sklada in vstopnih provizij, ki jih dodatno kuri z izjemno radodarno oceno vrednosti podjetja. In tu, v interesu Goldmana in njegovih ruskih partnerjev za napihovanje špekulativne vrednosti podjetja, v ustvarjanju ozračja ekskluzivnosti in zaprtosti, se skriva ključ do napihovanja novega balona, ki, dokler Facebook ne prestopi praga Wall Streeta, kar naj bi storil šele čez kakšno leto ali dve, nima praktično nobenih omejitev.
Genialnost Goldmanovega načrta, ki temeljni na nespremenjeni Blankfeinovi strategiji investiranja sredstev oziroma kapitala banke, pa je poleg tega predvsem ta, da Goldman, zato ker od zloma Wall Streeta naprej za njimi stoji država, v primeru predčasnega poka balona kljub spornemu napihovanju njegove navidezne vrednosti praktično ne nosi nobene odgovornosti, medtem ko si lahko na drugi strani ob uspešno zaključenem poslu banka obeta zajeten kup denarja.
... in svoj status spremeni nazaj v investicijsko banko
»Če bodo nastale izgube (v poslu s Facebookom), ki so v primeru Goldman Sachsa vezane na kredite (banke), potem bo ameriški davkoplačevalec (posredno) pripomogel k nastanku naslednje velike finančne krize,« je Goldmanov brezskrbni položaj in nadaljevanje stare poslovne prakse, ki je investicijske banke pred leti privedel na rob propada, opisal Johnson. Čakaj malo! Ali ni stari Hank s tem, ko je leta 2008 status Goldmana Sachsa in Morgana Stnaleyja spremenil v holding poslovnih bank, to storil prav z namenom odpravljanja škodljivih praks omenjenih, ki so svetovno ekonomijo pahnile v vice?
»Medtem ko kot na novo oblikovani holding poslovnih bank iščemo nove poslovne priložnosti, nimamo nobenega namena opustiti naš obstoječi položaj eminentnega svetovalca, finančnika in investitorja. Ostajamo zvesti poslanstvu ustvarjanja največjih zaslužkov v industriji,« je v okrožnici, namenjeni Goldmanovim strankam, zapisal Blankfein. Bil je 11. november 2008, zgolj slaba dva meseca za tem, ko je stari Hank Goldmanu razvezal državni mošnjiček in mu prijateljsko priskočil na pomoč pri zamenjavi statusa. Kot kaže zadnje inovativno trgovanje z delnicami Facebooka, se na ulici 85 Broad Street v New Yorku kljub vsemu ni veliko spremenilo. Business as usual pač.
Na drugi strani lahko s strani države regulirano trgovanje, s stališča Goldmana, razumemo kvečjemu kot ozko neinventivno ozračje enosmernega rečnega toka, kjer se z obeh bregov točno vidi, kdo kaj počne, zaradi česar prostora za kreativno destrukcijo ni. Vendar: predpogoj za to, da lahko vsesplošni kaos na trgu izkoristiš izključno za uresničevanje lastnih parcialnih interesov, je vzpostavitev stanja, ki je deklarativno konkurenčno in de facto monopolno. Tega se Goldmanovi strategi ne samo dobro zavedajo, ampak se jim je omenjeni cilj ob vsesplošni kalvariji, ki svetu že od leta 2007 naprej odreka ravnotežje in ki so ji ti njujorški investicijski bankriji, kot popotnico za dober začetek procesa postopne eliminacije tekmecev, nazdravili s skoraj sedemdesetmilijonskim honorarjem prvega moža Lloyda Blankfeina, tudi posrečilo uresničiti. Vendar: predpogoj za to, da lahko vsesplošni kaos in kvazipravno stanje na trgu izkoristiš izključno za uresničevanje lastnih parcialnih interesov, je vzpostavitev stanja, ki je deklarativno konkurenčno in de facto monopolno. Tega se najbolj premeteni pri Goldmanu niso samo dobro zavedali, ampak se jim je omenjeni cilj ob vsesplošni kalvariji, ki svetu že od leta 2007 naprej odreka ravnotežje in ki so ji ti newyorški investicijski bankirji za dober začetek procesa postopne eliminacije tekmecev nazdravili s skoraj sedemdesetmilijonskim honorarjem prvega moža Lloyda Blankfeina, tudi posrečilo uresničiti.
Kajti zlom nepremičninskega trga in vse, kar mu je sledilo v naslednjih letih, je Goldman izkoristil ne samo za uvodno kovanje neverjetnih dobičkov, ampak tudi za obsežni puč za prevzem položaja najbolj lakomnega in netransparentnega bankirja. Po odmrtju nebodijihtreba Lehman Brothers in Merrill Lynch leta 2008 je namreč od stare investicijske garde kot resen tekmec ostal samo še Morgan Stanley, ki naj bi na področju zdaj popolnoma deregulirane in monopolno organizirane finančne industrije ustvarjal nekakšen vtis konkurence.
Zlati sreča zlato ribico ...
Kako v sodobni demokraciji, ki stavi na idejo samokorekture svobodnega in zatorej konkurenčnega trga, doseči tovrstno stanje in obenem še naprej vzdržati uveljavljeno iluzijo urejenosti? Če imaš v državnih organih nekaj bivših sodelavcev, ki ti na pomoč priskočijo z vnemo in nesebičnostjo dobrega Samaritana, to niti ni tako zelo težko. Saj rušilni domino efekt, ki je leta 2008 kot za stavo podiral stebre ameriških investicijskih velikanov, zaradi medijske, politične in finančne zaslombe starih buddyjev v takratni predsedniški administraciji Busha mlajšega in medijskih outletov bankirjev, kot sta televizijski mreži CNBC in Fox, kljub ogorčenju javnosti za Zlatega ni imel hujših negativnih posledic. Še zdaleč ne. Še več, saj je doktrino privatizacije dobičkov in socializacije izgub ob pomoči Bele hiše nadgradil še s socializacijo krivde. Namreč: medtem ko je vse bolj obubožani srednji sloj (povprečna vrednost ameriškega gospodinjstva se je s 102.500 dolarjev v letu 2007 znižala na samo 65.400 dolarjev v letu 2009) skupaj z liberalnimi mediji sitnaril zaradi tistih borih 10 milijard državne pomoči, ki jo je Goldmanu v okviru 700 milijard dolarjev vrednega kriznega svežnja zrihtal nihče drug kot njegov old boy Hank Paulson, ki je v tistem času, kako prikladno, vodil ameriško finančno ministrstvo, je stari Goldmanu in Morganu Stanleyju kot eksorcist priskrbel še instant izganjanje hudiča v obliki preoblikovanja v javnosti ne najbolj priljubljenega statusa investicijske banke v manj oporečni holding poslovnih bank.
A moralna rehabilitacija, ki odpravlja kakršno koli potrebo po apologiji ali morda celo reorganizaciji poslovnega modela, ki je kljub nedavni reviziji pravil poslovanja Zlatega nikoli ni bilo in je seveda tudi nikoli ne bo, ni nič v primerjavi z dejstvom, da je ameriško finančno ministrstvo 21. septembra 2008 kot nekakšna zlata ribica uresničilo tudi željo investicijskih bankirjev po nacionalizaciji njihovih dolgov. In to po tem, ko jim je ta ista zlata ribica, takrat sicer v podobi ameriške zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo (SEC), že leta 2004 odpravila zgornjo mejo dovoljenega razmerja med dolgom in lastništvom (debt-to-equity ratio).
Ko se je to v nekaterih primerih dvignilo celo na 40:1, so se vrata casinoja odprla še bolj na široko, kar je hipotekarni balon napihnilo do katastrofalnih razsežnosti. Seveda ob tem velja spomniti tudi na dejstvo - če ne zaradi drugega, že zato, da si pojasnimo, od kod poznejše, za birokrata netipične ažurnost, iznajdljivost in ustrežljivost -, da je bil takratni prvi mož Goldmana, ki je skupaj z drugimi štirimi investicijskimi težkokategorniki pritisnil na predsednika SEC Williama Donaldsona, nihče drug kot stari dobri Hank. Je zato presenetljivo, da je ta kot finančni minister ZDA berače iz avtomobilskega Detroita, ki so 13. oktobra 2008 na sedež tamkajšnjega Treasuryja s prošnjo po bailoutu prišli skoraj istočasno kot njegovi frendi z Wall Streeta, po hitrem postopku sprejel v manjši, manj svečani dvorani in zato na prizorišču manj pomembnih sestankov in odločitev?
Je morda presenetljivo to, da je upe industrialcev, med njimi tudi prvega moža drugega največjega podjetja prve ekonomije sveta, Hank zatrl z izjavo, da bodo morali po denar pred kongres, čeprav so ga potrebovali občutno manj od sedmerice, ki se je pri ministru najavila popoldne? Ali je morda presenetljivo to, da je nekdanji izvršni direktor Goldmana skrbi in prošnje realnega sektorja za pomoč države po sestanku označil za »totalno sranje«? Ali pa to, da je čez nekaj ur v tisti večji, bolj svečani dvorani in zato prizorišču pomembnejših sestankov in odločitev - da bi pomiril negotovost lakomnežev iz finančnega sektorja, ki so si ob sponzorstvu SEC ter drugih državnih organov in regulatorjev zafurali tamkajšnjo ekonomijo - vljudno sprejel sedem najpomembnejših ameriških bankirjev in jim predpisal finančni ekvivalent valiuma v višini 700 milijard dolarjev? Ne, nič od tega ni in ni bilo niti najmanj presenetljivo, saj imajo zlate ribice poleg magične lastnosti izpolnjevanja želja tudi notorično kratkotrajen spomin ...
... in postane »too big to fail«
Tako je država vzpostavila idealne razmere za uveljavitev prakse brezskrbnega moralnega hazarda s potencialno neizmernimi zaslužki za velike investicijske banke, ki jim je pred tem zrahljala omejitve za črpanje posojil, za katere je s Fedom seveda jamčila sama. Seveda, potem ko je casino kolapsiral, je obubožanim bankam na pomoč ponovno priskočila država, kar se je, kot se je izkazalo kasneje, odrazilo v neizmernih finančnih žrtvah, v velikem heistu srednjega razreda, ki ga je kriza popolnoma devastirala. S tem, ko je ameriška zvezna vlada v naslednji fazi s kriznim rešilnim svežnjem pomagala bankam, je nase prevzela tudi tveganje in odgovornost za bodoče poslovne odločitve investicijskih bank, kakršna je Goldman. Ker se je država ob vsakokratnem, še tako vrtoglavem znesku svežnja pomoči spomnila primera Lehman Brothers, banke, ki je »too big to fail« postala šele po tem, ko je njena likvidacija na trgih povzročila hudo paniko, je moralni hazard iz uveljavljene prakse prerasel v legitimno in legalno. Ali na kratko: popolni nacionalizaciji tveganja poslovanja bank je sledila nacionalizacija moralnega hazarda, ki jo v končni fazi nadgrajuje še poskus uveljavitve državno sponzoriranega monopola. Štos tovrstnega državnega sponzorstva pa je seveda v tem, da Goldman, poleg skrbi za lastno korist, druge agende praktično nima.
Zlati sreča Facebook ...
»Spletna socialna omrežja so balon, tako kot je bila balon spletna pošta. Tehnologija bo brez dvoma spremenila naš način komuniciranja, kar lahko močno vpliva na podobo družbe. A vlagatelji se bodo prenaglili, vrednost podjetij se bo napihnila in nekaj ljudi bo izgubilo precej denarja,« je pred nedavnim v mnenjski kolumni za časnik New York Times zapisal Simon Johnson, nekdanji ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Johnson je komentiral sklenitev posla med Goldmanom in spletnim velikanom Facebookom, ki sta kmalu po novem letu presenetila z objavo novice o zaprtem odkupu delnic spletnega podjetja v višini slabih 500 milijonov dolarjev. Goldman je potem v naslednjem koraku zainteresiranim vlagateljem, pravzaprav gre za njegove najpremožnejše in najbolj ekskluzivne stranke, preko oblikovanja posebnega sklada in odkupa posrednih lastniških pravic v višini do 1,5 milijarde (kasneje so omejitev v dogovoru s Facebookom znižali za 500 milijonov) dolarjev ponudil možnost posrednega vstopa v lastniško strukturo spletnega podjetja, ki je trenutno najbolj vroča stvar. Razlog za preprodajo delnic Facebooka je posledica neverjetne rasti števila njegovih uporabnikov in posledično količine podatkov, saj se je v pičlih sedmih letih na spletnem socialnem omrežju z odprtjem lastnega profila doslej prijavilo že 500 milijonov uporabnikov. To pa zahteva vlaganje v širitev kapacitet za shranjevanje podatkov oziroma računalniških strežnikov, za kar je Facebook s postavitvijo ultramodernega 188 milijonov dolarjev vrednega informacijskega centra v zvezni državi Oregon poskrbel že lani. Poleg tega pa svež kapital potrebuje tudi za razvoj storitev in produktov, saj Facebook za uporabniški in oglaševalski dolar vse manj prikrito stopa v dvoboj z nespornim spletnim velikanom Googlom, katerega vrednost trg ocenjuje na skoraj 200 milijard dolarjev.
... postane njegov frend ...
Finančna konstrukcija opisanega posla, ki je zaradi suma kršitve zakonov povzročil buren odziv javnosti in zbudil pozornost SEC, zaradi česar je banka ameriškim investitorjem odrekla nakup delnic Facebooka, je prava mojstrovina, vredna Blankfeinove poslovne premetenosti ter Zuckerbergovega genija. Kajti za potrebno likvidnost bi morala Facebook in Zuckerberg, če seveda ne bi bila Facebook in Zuckerberg, z javno prodajo delnic na borzo. Kar je običajna poslovna praksa podjetij, ki se poskušajo kapitalsko okrepiti s prodajo določenega dela premoženja oziroma lastniškega deleža. Vendar pri šestindvajsetih letih najmlajši milijarder na svetu ni običajni predsednik in direktor čisto običajnega podjetja, Goldman pa tudi ni tako zelo običajna banka. Za ljubosumne avtokrate, kakršen je Mark Zuckerberg, razkrivanje družinske zlatnine v obliki javne objave poslovnih izidov podjetja namreč pomeni celo vrsto popolnoma nesprejemljivih nevšečnosti, saj večja transparentnost poslovanja podjetja, izpostavljenost tržnim regulatorjem in nenazadnje drobljenje lastništva ni nekaj, s čimer bi se nekdo, ki je spremenil komunikacijske prakse stotnije milijonov uporabnikov, lahko sprijaznil. Oziroma potencialnih potrošnikov, kakršna je Goldmanova percepcija Facebooka skozi oči potencialnih investitorjev, ki v široki podatkovni bazi uporabnikov socialnega omrežja pravzaprav ne vidi nič drugega kot še enega v vrsti potencialnih balonov navidez neskončnega napihovanja vrednosti in akumulacije kapitala. In tako je Facebook za frenda potrdil Zlatega.
Navidez nezdružljivo težnjo po ohranjanju relativne avtonomije vodstva podjetja na eni strani in zadostitvi potrebe po denarju za razvoj na drugi so sodobni finančni alkimisti v povezavi z rusko skupino Digital Sky Technologies omogočili z bypassom, ki kljub povečanju števila solastnikov in sočasnemu generiranju cash flowa ohranja zasebnost poslovanja in bilančnega stanja Zuckerbergovega podjetja. Banka, ki je vrednost socialnega omrežja ob tem nabildala na kar 70 milijard dolarjev (kar je več kakor Time Warner, Yahoo ali Twitter), čeprav je imelo podjetje v prvih devetih mesecih lanskega leta samo 1,2 milijarde prihodkov, pa naj bi pri tem služila z zaračunavanjem vodenja sklada in vstopnih provizij, ki jih dodatno kuri z izjemno radodarno oceno vrednosti podjetja. In tu, v interesu Goldmana in njegovih ruskih partnerjev za napihovanje špekulativne vrednosti podjetja, v ustvarjanju ozračja ekskluzivnosti in zaprtosti, se skriva ključ do napihovanja novega balona, ki, dokler Facebook ne prestopi praga Wall Streeta, kar naj bi storil šele čez kakšno leto ali dve, nima praktično nobenih omejitev.
Genialnost Goldmanovega načrta, ki temeljni na nespremenjeni Blankfeinovi strategiji investiranja sredstev oziroma kapitala banke, pa je poleg tega predvsem ta, da Goldman, zato ker od zloma Wall Streeta naprej za njimi stoji država, v primeru predčasnega poka balona kljub spornemu napihovanju njegove navidezne vrednosti praktično ne nosi nobene odgovornosti, medtem ko si lahko na drugi strani ob uspešno zaključenem poslu banka obeta zajeten kup denarja.
... in svoj status spremeni nazaj v investicijsko banko
»Če bodo nastale izgube (v poslu s Facebookom), ki so v primeru Goldman Sachsa vezane na kredite (banke), potem bo ameriški davkoplačevalec (posredno) pripomogel k nastanku naslednje velike finančne krize,« je Goldmanov brezskrbni položaj in nadaljevanje stare poslovne prakse, ki je investicijske banke pred leti privedel na rob propada, opisal Johnson. Čakaj malo! Ali ni stari Hank s tem, ko je leta 2008 status Goldmana Sachsa in Morgana Stnaleyja spremenil v holding poslovnih bank, to storil prav z namenom odpravljanja škodljivih praks omenjenih, ki so svetovno ekonomijo pahnile v vice?
»Medtem ko kot na novo oblikovani holding poslovnih bank iščemo nove poslovne priložnosti, nimamo nobenega namena opustiti naš obstoječi položaj eminentnega svetovalca, finančnika in investitorja. Ostajamo zvesti poslanstvu ustvarjanja največjih zaslužkov v industriji,« je v okrožnici, namenjeni Goldmanovim strankam, zapisal Blankfein. Bil je 11. november 2008, zgolj slaba dva meseca za tem, ko je stari Hank Goldmanu razvezal državni mošnjiček in mu prijateljsko priskočil na pomoč pri zamenjavi statusa. Kot kaže zadnje inovativno trgovanje z delnicami Facebooka, se na ulici 85 Broad Street v New Yorku kljub vsemu ni veliko spremenilo. Business as usual pač.
