Tiskane izdaje
Da bi se jih morali lotevati veliko resneje in strokovneje, je prepričana svetovalka za partnerske odnose Auguste Storkan. »V ljubezenskem razmerju se močno zbližaš z nekom, zato je lahko prizadeti ali biti prizadet, posledice pa čutiš še leta in leta.« Njene besede potrjuje veliko zanimanje za ordinacijo za ljubezenske težave na Dunaju, prvo takšno v Avstriji, ki sta jo s klinično, zdravstveno in delovno psihologinjo Birgit Maurer odprli pred letom dni. Pred kratkim sta odprli tudi ordinacijo v Gradcu.
»Presenečeni sva bili nad tako hitrim in tolikšnim odzivom, saj sva menili, da se bodo ljudje dlje odločali za takšen korak. A očitno so obisk ordinacije sprejeli kot obisk pri psihologu ali psihoterapevtu, ki je danes nekaj čisto navadnega,« ugiba Auguste Storkan, ki govori tudi v imenu Birgit Maurer. »Posamezniki naju verjetno lažje pokličejo med drugim zato, ker vedo, da bova razumeli, da imajo zaradi težav v ljubezenskem življenju resne težave na drugih področjih. Verjetno pa je razlog tudi dejstvo, da je to edina takšna ordinacija daleč naokoli. Nekatere stranke pridejo na Dunaj samo zaradi terapije.«
Iskanje samega sebe
Do spoznanja, da veliko osebnih težav izhaja iz težav v partnerskem odnosu ali njegove odsotnosti, sta se Storkanova in Maurerjeva dokopali na podlagi psihološkega svetovanja brezposelnim. »Drugi ljudje so prihajali sami in nama razlagali o težavah zaradi razpada partnerske zveze in spopadanju z njimi,« opisuje začetke Storkanova.
Največ strank je starih med 40 in 45 let, vendar prihajajo tudi starejši in mladostniki, ki jih pripeljejo starši. Čeprav imajo pred sabo skoraj vse življenje, je pri mladostnikih včasih zelo hudo, pravi. Spreminja se tudi razmerje med moškimi in ženskimi strankami, vendar je večinoma 60 proti 40 v prid enih ali drugih. Trenutno s 70 odstotki vodijo ženske.
Včasih dovolj eno ali dve srečanji
»Posamezniki se najpogosteje odločijo za terapijo, ker jim nikoli ni uspelo vzpostaviti kakovostnega partnerskega odnosa, ker so v razmerju nesrečni ali ker se ne morejo pobrati po davno razpadli zvezi. Nekateri rešijo težave že po enem ali dveh srečanjih, saj potrebujejo zgolj potrditev, da delajo prav, ali namig, kako prekiniti razmerje, ne da bi preveč prizadeli partnerja. Pri tistih, pri katerih se je razmerje končalo pred kratkim in nepričakovano, so težave resnejše in lahko prerastejo v različne psihosomatske motnje: nezmožnost koncentracije v službi in zanemarjanje delovnih obveznosti, brezvoljnost, zapiranje vase, želodčne težave, migrena, motnje srčnega utripa, nespečnost, pomanjkanje teka, napadi tesnobe, depresija, različne odvisnosti in samomorilno vedenje,« našteva Storkanova.
Reševanje takšnih težav je dolgotrajnejše in Auguste Storkan se ga loteva sistemsko. Da bi se dokopala do bistva problema, pod drobnogled ne vzame samo strank, temveč tudi sisteme, ki jih najbolj zaznamujejo: družino, službo, prijatelje, saj so težave pogosto povezane s katerim izmed njih. Lažje bi bilo, če bi pri terapiji sodeloval tudi strankin partner ali kateri drugi pomemben člen, vendar se to zgodi redko, priznava Storkanova, in poudari, da niso vedno moški tisti, ki niso pripravljeni sodelovati.
Nasvete deli zelo redko. Strankam pomaga najti razlago in pot do rešitve, zato predvsem veliko sprašuje oziroma posluša njihove odgovore na vprašanja: kako lahko vedno znova naletim na napačnega moškega/žensko, kako naj se otresem tega, kdaj bo minila bolečina, kako bo šlo naprej, ali znam biti sam/a. "Stranke imajo navadno zelo nizko samozavest in premalo poguma, zato si jih prizadevam utrditi." Predelati morajo osebnostne cilje in najti odgovore na vprašanja: kdo sem, kaj hočem in podobna. Pogosto potrebujejo tudi poklicno spremembo.
Strto srce zahteva čas
Če začutim, da so še vedno preveč pod vplivom drugih, si izmišljajo stvari in kljub večkrat zastavljenem vprašanju niso sposobni drugačnega pogleda na težavo, uberem druga sredstva. Večina strank jo obiskuje mesec ali dva, nekatere tudi več. »Imam stranko, ki prihaja od drugega meseca delovanja ordinacije. Začeli sva pri strtem srcu, nadaljevali s pomanjkanjem samozavesti, družinskimi težavami, zdaj pa opredeljujeva zaposlitvene cilje.«
Najtežje je, ker stranke Auguste Storkan in njene kolegice Birgit Maurer pričakujejo preveč. »Pozdravite me v eni uri, prosim, naredite, da bo izginilo. Vendar ne gre tako lahko. Strto srce zahteva čas, pogovor, žalovanje, kako dolgo, je odvisno od zakoreninjenosti različnih čustev v podzavesti. Včasih je treba ugotoviti, kateri vzorci se skrivajo za določeno težavo, npr. zakaj je tako težko pustiti partnerju, da odide. Problemi pogosto izhajajo iz otroštva, mladostniškega obdobja in izkušenj z drugimi partnerji.«
Ljudje se za ločitev ne odločijo tako zlahka, kakor se zdi. »Seveda bi se bilo najlažje ločiti in začeti znova, toda občutek ob razvezi je zelo slab, še zlasti če ima par otroke. A vendar vedno poskušam najti rešitev, ki stranki ustreza. Včasih še ni pripravljena na ločitev in potrebuje čas za spoznanje, da je to prava rešitev.« Je monogamija še vedno merilo kakovostnega partnerskega odnosa? »Večina ljudi misli, da je normalno imeti več odnosov, vendar si globoko v sebi vsakdo želi imeti partnerja, s katerim bi se razumel, in stalni partnerski odnos. Žal izkušnje kažejo, da to velikokrat ni mogoče.«
Idealni partner
Auguste Storkan je vedno znova presenečena, ker ji večina strank na vprašanje, kako si predstavljajo idealnega partnerja, nezavedno opiše človeka z brezhibnim telesom in vedenjem. »Poskušam jim pomagati, da spoznajo, da je to predstava v njihovi glavi, ki ni resnična. Da morajo prenehati sanjariti in postati realni.« Pogosto so zato razočarani nad njo, vendar navsezadnje vse pripravi do vnovičnega premisleka o željah.« Pri ohranjanju trezne glave posameznikom prav nič ne pomaga čedalje priljubljenejše iskanje partnerja po spletu, saj virtualne ljubezni ob prehodu v resničnost najpogosteje ugasnejo.
Auguste Storkan še ni bila presenečena nad zgodbo katere od strank, presenetili pa so jo številnost ljudi, ki so jo prosili za pomoč, silovitost trpljenja zaradi težav v odnosu in odprtost do nje. »Pripovedujejo mi zelo intimne stvari. Take, ki jih zaradi sramu ne zaupajo niti najbližjim prijateljem. Vendar jim vedno znova povem, da je vse, kar doživljajo, nekaj navadnega, da se nimajo česa sramovati, saj se enako lahko zgodi vsakomur.«
Iz petkove tiskane izdaje Dela
