Tiskane izdaje
Naj govorimo o nagrajevanju mladostnikov ali samostojnosti v šoli, vse odgovore je treba iskati v družini. Psihologinja Mateja Hudoklin, ki dela v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v Ljubljani, spozna veliko staršev, ki tik pred koncem šole pripeljejo otroka, da bi ga psihologi ''popravili'' in mu dopovedali želje staršev. Seveda se nobena sprememba ne zgodi čez noč, zato je naslednji korak za dosego želenega šolskega uspeha - obljuba nagrade. Kako pravilno nagraditi pa je že umetnost.
Ali vedno nagrajujemo samo petice?
Nisi vedno samo petice tiste, ki zaslužijo nagrado. Treba je upoštevati, kaj uspeh pomeni vsakemu posamezniku. Ne zagovarjam materialnih nagrad, ker jih otroci vsakič pričakujejo več in lahko postanejo edini cilj šolskega dela. Prepričana sem, da je veliko bolje, če kot nagrado upoštevamo določen privilegij, aktivnost, več nečesa, kar je bilo prej bolj omejeno. Pri mlajših naj bo to skupna aktivnost, družinski čas.
Kako naj starši presodijo, da je določena ocena že vredna nagrade, tj. kaj je otrokov maksimum? Zmeraj so prepričani, da bi lahko naredil še več.
Težko je verjeti, da bi imeli starši že sami po sebi realna pričakovanja. Zanje je težko in zelo boleče, če jih morajo zmanjšati, spremeniti. Velikokrat namreč pričakujemo v odnosu do sebe, in ne v odnosu do otroka, ki ga moramo opazovati, koliko svojega truda in časa vlaga v svoje delo. Po mojih izkušnjah je tako: če imajo starši prevelika pričakovanja, ki jih otroci ne morejo izpolniti, se razvijejo konflikti. Neuspeh otroka je neuspeh staršev. Dobro je, da nekdo tretji poseže v ta odnos in postavi ogledalo. Morda je to učitelj, morda so drugi starši.
Kako motivirati otroke? Včasih lahko denimo možnost odpovedi poletnih počitnic deluje kot spodbuda za učinkovitejše šolsko leto, drugič je to popolnoma nesmiseln ukrep.
Mlajši otroci dojemajo kot nagrado nekaj, kar se da prijeti v roko, a je vendarle veliko bolje, da jih denimo peljemo v Kekčevo deželo. Pri starejših je malo drugače, kajti adolescenca prinese drugačna zanimanja. V tem obdobju se morda celo izkaže, da materialne nagrade niso nujno slabe. V določenih obdobjih so lahko, na žalost, edino, kar otroka porine naprej, da premosti težavo, razvije zanimanje, vendarle pa jih je treba »pravilno odmerjati«. Naj bodo nekaj, kar si otrok želi že dlje in res močno. Zdaj je pač tako, da so določene stvari veliko laže dosegljive, kot so bile včasih. Tudi otroci, ki izhajajo iz socialno bolj ogroženih družin, imajo vse: mobitel, računalnik, igrice, vse tisto, kar jih bolj ali manj zanima.
Katere so po vašem mnenju največje napake, ki jih delajo starši v želji nagraditi svoje otroke?
Sliši se kot kliše, a starši nadomeščajo čas, ki bi ga morali preživeti z otrokom, s kupovanjem daril. Imajo namreč slabo vest, ker tako pozno prihajajo domov in svoj čas namenjajo večinoma samo službi. Tudi v družinah, v katerih si denimo zaradi slabega finančnega položaja naj ne bi zmogli privoščiti razkošja, otroku vse kupijo. Naslednji korak je, da se začne pogajati z njimi in zahteva, da mu kaj kupijo že samo zato, ker je na njihovo željo prišel denimo v svetovalni center. To je popolnoma zgrešena miselnost. Otroka tako ne moremo narediti zadovoljnega. Starejšim na koncu ne ostane nič drugega, kot da začnejo izsiljevati. Starši nato želijo vse popraviti, postavijo ultimat. To pa je zadnja stvar, ki jo otrok potrebuje, ko se začnejo nabirati negativne ocene. Starši večinoma vse delajo z najboljšimi nameni, a to gotovo ni najbolje.
Večinoma jih ni doma, hkrati pa želijo svojemu otroku dati kar največ. Kako se v šoli vidijo ti problemi?
V povprečni slovenski družini se delovnik le redko konča pred šesto uro popoldne. Hkrati bi starši radi dali otroku čim več in čim boljše stvari. Zgodi se le, da ga začnejo pretirano nadzorovati, varovati. Ker ga ne spustijo, to vpliva na njegovo samostojnost. Starši vlečejo nase odgovornost, ki bi pravzaprav morala biti otrokova. Nato niso zadovoljni z njegovim šolskim delom, ker imajo drugačna pričakovanja. Prizadeti so. Veliko so vlagali, rezultatov pa ni bilo. Velikokrat slišim: »Toliko sva se učila, toliko vlagala, tolikokrat ponovila, potem pa sva dobila samo dvojko.« Dvojina pomeni, da starši nosijo za šolske uspehe z otrokom enakovreden (ali pa še večji!) delež. Velikokrat jim povem, da je šola narejena za otroke ter da bi morali otroci zanjo delati sami. A jim ne pustijo, da naredijo napako, da kaj pozabijo. Saj otrok hodi v šolo zato, da se bo česa naučil! Starši želijo, da je vedno vse stoodstotno narejeno, da so vse domače naloge opravljene, vsi računi rešeni, projekt opravljen od začetka do konca. Otroci vedo, da je šola rana staršev, iz tega pa sledi izsiljevanje nagrad.
Celoten intervju preberite v Delovi prilogi Ona.
