»Banana ni seksala že tisoče let«

Banane so že dolgo od tega v zahodnem svetu izgubile eksotični pridih tropskega sadeža. Kupci posegajo po njih tako pogosto in samoumevno kakor po kruhu, bencinu in loterijskih lističih. In niti najmanj ne slutijo, da je eno najstarejših in vsestransko uporabnih živil, ki je vladalo državam in spodnašalo njihove oblastnike ter ima zasluge za oznako banana država, po mnenju nekaterih znanstvenikov obsojeno na propad. Kot je sočno zapisal okoljski novinar Fred Pearce: banana kljub faličnem videzu ni seksala že tisoče let.

»Najbolj erotično sadje na svetu je sterilni mutant brez semen in iz tega izhajajo njegove težave.« Divja banana je visoka džungelska rastlina s plodovi, polnimi trdih semen, zaradi česar so neužitni. A lovci in nabiralci so v džunglah jugovzhodne Azije naleteli na bananovce s plodovi brez semen, ki so bili mehki in okusni. Prvi kmetovalci so gojili te sterilne mutante z nespolnim razmnoževanjem, s sajenjem potaknjencev, in »tako se je začelo človekovo ljubezensko razmerje z banano,« piše Pearce.

Rastline s spolnim razmnoževanjem zaradi naključnih mutacij navadno postanejo gensko pestrejše, današnje sorte užitnih banan pa se skoraj ne razlikujejo od sterilnih džungelskih mutantov izpred deset tisoč let; so gensko identični kloni plodov bananovcev iz Azije, Afrike in Latinske Amerike, kamor so jih pripeljali evropski kolonizatorji. Primanjkujejo jim geni za obrambo pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo plantaže bananovcev po vsem svetu.

Pogubne glivice

Do petdesetih let prejšnjega stoletja so kraljevale banane sorte gros michel z bogatejšim okusom od danes prevladujočega cavendisha. Toda sorta ni bila odporna proti panamski glivični bolezni, ki napada liste, zaradi česar niso sposobni fotosinteze, posledica pa so premalo razviti plodovi. Z okuženo zemljo se je nezadržno širila in skoraj čez noč je gros michel zamenjal cavendish. Sorta je dobila ime po britanskem lordu, ki ji je, potem ko so jo leta 1828 prinesli z juga Kitajske, prvi ponudil zavetje. Grenak okus nezrelih plodov je bil manj pomemben od odpornosti proti panamski bolezni in večjih plodov, zato je cavendish postal velika prodajna uspešnica. Če kjer koli v Evropi kupite banano, je skoraj gotovo cavendish.

Toda tudi to sorto pestijo podobne glivične težave. Črna sigatoka je že prodrla v Latinsko Ameriko, nova oblika panamske bolezni, tropska dirka 4, pa je dosegla Južnoafriško republiko, Avstralijo in večji del Azije. Zanjo še niso našli učinkovitega škropiva, zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo prispela na latinskoameriške plantaže, ki izvozijo 80 odstotkov vseh banan. Zadoščala bi že gruda okužene zemlje na škornju.

Bolezni bi se dalo učinkovito upreti samo tako, da bi vzgojili banano cavendish, ki bi bila gensko odporna proti njej. Zato si mednarodni konzorcij znanstvenikov prizadeva izrisati genski zemljevid divjih sort banan, ki bi imele gene, odporne proti tropski dirki 4, in bi jih lahko v laboratoriju vstavili v užitne sorte. Toda napredek zavira nesodelovanje velikih proizvajalcev, ki se bojijo, da uporabniki ne bodo sprejeli gensko spremenjene banane.

Črna statistika

Matjaž Štrukelj iz podjetja Rastoder, ki v Sloveniji in v drugih delih nekdanje Jugoslavije pokriva 70 odstotkov trga z bananami, za tropsko dirko 4 še ni slišal. Podjetje uvaža in distribuira banane sorte cavendish iz Ekvadorja, največjega svetovnega izvoznika banan. Največ jih sicer pridelajo v Indiji, vendar jih skorajda ne izvažajo. Ekvadorske slovijo kot najkakovostnejše, saj ima država idealno sestavo tal in podnebje za njihovo gojenje. Zato so škropljene samo šest- do 15-krat na leto, medtem ko jih morajo v Kolumbiji in Kostariki zaradi vlažnejšega podnebja, ki je ugodnejše za prenašanje spor gliv med plantažami, škropiti od 35- do 45-krat, »čeprav veljajo tamkajšnje banane za najbolj ekološke. Marketing pač. Tudi ta je del posla,« komentira Štrukelj.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela