Tiskane izdaje
Že pred več kot 15 leti se je Saška Jeler Volmajer začela spogledovati s kartuzijko, mačko, ki je posebna tako po svojem videzu kot značaju. A tedaj ji do nje - ker pasma ni ravno razširjena - ni uspelo priti in tudi doma je že imela dolgodlako perzijko. Pred poldrugim letom pa se je njena dolgoletna želja vendarle uresničila. Po tehtnem premisleku se je odločila za vzrejo treh kartuzijskih mačk.
Kartuzijka, po francosko chartreux, velja za zelo staro pasmo. Originalno ime so ji namreč vzdeli že v 17. stoletju. »Četudi je to zelo stara pasma, je v Sloveniji še povsem sveža,« pravi Saška in doda, da se je z vzrejo kartuzijk začela ukvarjati prva. Po njenih besedah je zanimivo, da je idealna kartuzijka še vedno podobna mački iz časov njenega nastanka. »Pasma se ni skoraj nič spreminjala. Nekoč so kartuzijke iz Evrope selili celo v Ameriko, ker so hoteli ohraniti pasmo, potem pa so jih pripeljali nazaj in zdaj velja, da najbolj čista krvna linija prihaja iz Amerike.«
Za kartuzijko je značilen sivomoder volnen kožušček, ki pa ima zelo gosto podlanko. »Če muco kopaš, se moraš posebno potruditi, da voda pride do kože,« ponazori Saška. Ker je podlanka - mehkejša in krajša dlaka, ki je pod zgornjo in tršo -, tako gosta, se dlaka telesu tudi ne prilega tesno. Pripadnice te pasme imajo majhne šape v primerjavi s trupom. Telo je precej mišičasto. »Kartuzijka ni debela, le telo ima dobesedno nabito z mišicami,« o idealni obliki muce pravi Saška. Ušesa so visoko nasajena in ne smejo biti prevelika, rep mora biti precej dolg. Kartuzijke so še zlasti razpoznavne po obliki glave, ki je široka in v obliki trapeza, z izrazito poudarjenimi, močnimi ličnicami, raven nos z rahlo udrtinico med očmi pa konča majhen, klinast gobček. Pravi zaščitni znak pa so njihove lepe okrogle oči zlate ali bakrene barve. Te srednje velike muce najdemo zgolj v sivomodri barvi in le kratkodlake.
Po značaju so nežne in umirjene ter nezahtevne za nego. »Z njimi nimaš nobenega dela. No, saj če so v stanovanju, tako ali tako ne morejo biti umazane,« pravi Saška o tem, da dlaka, ki je kratka in se ne vozla, ne zahteva kakšne posebne nege. Občasno jo je treba počesati ter obrisati z mokro krpo. Saški so kartuzijke všeč tudi zato, ker so tako zelo zveste gospodarju. »Če se usedem za mizo ali za računalnik, je takoj katera zraven. Neverjetne so, nenehno želijo biti poleg mene.« Saška se z njimi uspešno udeležuje tudi razstav. »Obiskali smo jih že veliko, a z mačkami nikoli nisem imela nobenih težav, sploh med potovanjem. So namreč zelo prilagodljive.«
Sicer pa veljajo za precej tihe muce, ki zelo malo mijavkajo, zato pa toliko bolj glasno predejo. »Dovolj je, da prideš blizu in jo pogledaš, že začne presti,« pove Saška. Tiste, ki vseeno rade zamijavkajo, pa imajo tihe, visoke glasove, kot bi bile zadržane. Kot sama opaža, so tudi zelo miroljubne: če se znajdejo v konfliktu, recimo, z majhnimi otroki, se muca raje umakne. Vneta ljubiteljica kartuzijk pravi, da tudi praskajo ne, kaj šele, da bi bile napadalne, po njenih izkušnjah se dobro razumejo z drugimi mačkami in drugimi živalmi, pa tudi z otroki. Ti morajo biti seveda dovolj stari, da znajo ustrezno ravnati z njimi.
Vzrediteljica je opazila še, da se - vsaj njene - zelo hitro odzovejo na višino glasu, kar je še kako priročno, ko je treba muco ošteti ali pohvaliti. »Če govoriš malce glasneje, takoj ve, da je nekaj narobe. Zdi se mi, kot bi imela ta pasma značaj, ki je podoben značaju psa.« Saška je pri enem izmed svojih mačkov opazila, da celo maha z repom kot kuža, ko je vesel, in ne tako, kot je običajno za muce, da začnejo z njim opletati, ko jim kaj ni po godu. Muce poskuša tudi kaj malega naučiti, denimo odzivanja na povelje sedi oziroma lezi - a le tako, da muca sedi ali leži pri miru nekaj časa.
Iz Delove priloge Deloindom.
